CAT POWER V KINU ŠIŠKA

Vir slike

Ko se lastovke pripravljajo na odhod v toplejše kraje, ko drevju počasi rumeni listje in ko se poletje pripravlja na slovo, je to soboto v tovrstnem ritmu in duhu zapel nežno prijeten glas ameriške glasbenice Cat Power, v dvorani Kina Šiška. »Koncertnih pričakovanj« nismo imeli, saj je Cat Power, od datuma zapisa na blogu pa do danes, vseskozi prisotna na naši redni playlisti in vemo, da njen glas v hipu osmisli čas in prostor ter brezglavo življenje spremeni v sedanjost.

Koncert se je začel z ravno pravšnjo pol urno zamudo, v kateri so se fani prijetno namestili, se podružili ter ob tem spili kakšen kozarec točenega piva. Okoli pol devete ure je, na skromno opremljen a lep oder, prišla s kitaro ter čajem v roki Chan Marshall oziroma Cat Power. Z glasnim aplavzom smo jo pozdravili, sama pa se je večkrat v zahvalo priklonila, se udobno namestila ter publiki namenila skromen in tih pozdrav. Kmalu, po prvih zaigranih notah, se je že čutil duh, katerega je s seboj na oder prinesla Cat Power. Pravzaprav se je kmalu čutila težka nota, predvsem žalostna, molovska, ki je bila sprva interpretirana kot uvodna, a kasneje kot konstantna. Zgodil se je nepričakovan, a meni lep koncert. Na samem začetku nisem bil točno prepričan ali je zvok ojačevalca in dveh mikrofonov, v katera je pela, pravi zvok ali je to ponesrečen zvok, ki je bil preglasen in je produciral nerazločen glas. Kmalu sem ugotovil, da tudi Cat Power zvok ni bil po godu, saj je stalno popravljala mikrofona, ter prosila tonske mojstre, naj ji dvignejo glasnost vokalnih mikrofonov. Padec čaja, ki je bil postavljen na ojačevalec, je bil neprijeten pripetljaj, ko so ji (po mojem mnenju) namesto vokalnega mikrofona, dvignili glasnost kitarskega ojačevalca. Cat Power je tekočino potrebovala, saj brez nje ni mogla peti ter se je tako skozi polovico koncerta stalno izkašljevala, dokler ji niso na oder prinesli novega. Pa pustimo nezgode in neprijetne pripetljaje, ki sicer niso tako nepomembni, saj si bomo koncert raje zapomnili po melodijah kitare in klavirja ter seveda njenem glasu, ki je bil visoko nad pričakovanji in v dobri formi. Dvourni koncert je potekal skoraj neprekinjeno, brez govorov, brez presledkov med samimi skladbami in skoraj brez aplavzov. Vse to pa je dopustilo, da te je glasba popeljala v "Cat Power svet", ki je lahko vzbudil tako pozitivna kot negativna čustva. Slišali smo lahko njene najbolj poznane pesmi; Good Women, Fool, The Greatest, The Moon, Metal Days... ter tudi manj poznane. Resnično... zdelo se je, kot da bi lahko skozi te pesmi, ki so bile tudi rahlo drugače zapete, čutil počutje Cat Power. Dvourna "telepatska vez" se je na koncu zdela kot bi trajala le slabo uro. Pesmi so se prelivale druga z drugo in na koncu pustile vtis ene dolge kitarske in ene dolge klavirske pesmi. Besede "to je moja zadnja pesem in se želim za vas zares potruditi" so me nepričakovane zdrznile iz drugega sveta, Cat Power pa si je za njo vzela čas ter na polovici pesmi spremenila mikrofonski set in za odtenek izboljšala zvok ter koncertu dala piko na i. Zadnje besede v pesmi so se me dotaknile, prav tako pa tudi njen epilog, ki je pojasnil vsa občutja skozi koncert, izbrano set listo in njeno skromno interakcijo s publiko. 

Pravila je »Veste, ko počnete to, kar počnete v življenju ... Včasih dobite priložnost, da imate res dober dan. In veste, kako vas preseneti. Vse se postavi na mesto. Brez truda. Nič se ne zj*** ... Saj veste, kako se vsak dan stvari zj***, a jih skušamo obvladovati na najboljši možni način. Ampak ... Ko počnem to, vam pojem te pesmi, vam in občinstvom, ki jih vidim po svetu ... Včasih čutim, da sem ... v ... čudni ... luknji. Pričakovanje - do sebe - je, da se vam odprem. Upajoče, da grem iz svoje kože, tako da vi upajoče greste iz sebe. Včasih del mojih misli - zaradi stvari, ki jih niti ne poznam - misli, da sem v čudni luknji in da obstaja projekcija in obsojanje. Tudi v preprostih pogovorih ... Kakorkoli ... Morala bi vas bolje spoznati, da bi vam povedala.«

Čuti se, da je Cat Power osebno življenje rahlo utrudilo, kar tudi sama obrazloži v marsikaterem intervjuju. Koncert daje zares občutek "čudne luknje", katera ji verjetno ne dopušča, da bi se pokazala v najboljši glasbeni in osebni luči. Kljub vsemu pa jo bomo radi poslušali, saj ustvarja čudovito glasbo in jo bomo spremljali na njeni glasbeni poti še v nadaljevanju ter se radi udeležili tudi še kakšnega njenega koncerta.

Več o koncertu in o Cat Power si lahko preberete na MMC.

ROADTRIP PO SLOVENIJI

Z ekipo RetroSpektive se vsako leto odpravimo na potepanje po bližnjih evropskih mestih in mestecih (med drugim smo bili v Nici in okolici, Toskani, Budimpešti), letos pa smo se odločili, da ostanemo kar v Sloveniji, saj je ne poznamo dovolj dobro. Tako smo štiridnevni roadtrip aktivno preživeli na Severnem Primorskem, Koroškem in v Pomurju. Nad izbranimi lokacijami in aktivnostmi, predvsem pa nad ljudmi, ki smo jih spoznali, smo bili navdušeni in žal nam je, da nismo imeli več časa, da bi v vsaki regiji preživeli kakšen dan več. Glede na to, da po spletu ni najti veliko predlogov za raziskovanje Slovenije (ali pa jih je težko najti), bodo morda informacije prišle prav komu, ki se bo prav tako odločil za aktivno počitnikovanje v Sloveniji ali pa komu, ki potrebuje kakšno idejo za nedeljski izlet. 

Delček tega, kaj smo videli, počeli in doživeli na našem roadtripu si lahko ogledate na spodnjem posnetku: 

Načrtovanje poti

Na skupinskem sestanku smo se dogovorili, da za začetno točko izberemo Severno Primorsko, saj je dobro izhodišče tako za gorski kot za primorski svet. Glede na to, da na Koroškem in v Pomurju še nismo bili, pa smo sklenili, da se ustavimo tudi tam. Odločili smo se, da bo tudi letos proračun isti kot pretekla leta (200 eur/osebo), glede na to, da bodo stroški prevoza in prenočišč nižji kot pretekla leta, pa si bomo letos lahko privoščili več plačljivih vsebin in kakšno dobro kosilo. Načrt je bil, da se naužijemo tako gorskega kot morskega zraka, se prepustimo mestnemu vrvežu in podeželjski umirjenosti, si privoščimo športne aktivnosti in trenutke lenobnosti in tako zadostimo vsem željam.

Načrtovanje poti je bilo v bistvu bolj zahtevno kot pretekla leta, saj je na spletu zanimive predloge in itinerarije težko najti, kar je škoda, saj imamo Slovenci pokazati veliko več kot le Postonjsko jamo in Bohinjsko jezero. Kakovostne informacije smo našli predvsem na blogu Nina potuje in na blogu Kam z mulcem. 

1.dan: ZGORNJE POSOČJE

Načrt poti

- Izvir reke Soče

- Botanični vrt Juliana

-  Turistična kmetija Jelinčič

- Nadiža (kopališče Robiči)

- Muzej Planika

Ker smo pot začeli v Kalu nad Kanalom, kjer smo prespali, nas je pot proti Trenti vodila mimo kraja Most na Soči, kjer se splača ustaviti na jutranji kavici in se sprehoditi ob jezeru. Mimo Tolmina, kjer se je tisto soboto ravno zaključeval festival MetalDays, smo se peljali naprej proti Kobaridu, kjer smo naleteli na gnečo na cesti, zato smo se najprej odpravili do Nadiže, do kopališča Robiči, kjer nas je hladna Nadiža dokončno prebudila. Kopališče je lepo urejeno, živahno, a ne prenatrpano, s plačljivim parkiriščem in urejenimi sanitarijami. 

Ob Nadiži smo se zadržali nekaj ur, se ustavili še na kosilu v Kobaridu (v piceriji Fedrig), potem pa se ležerno odpravili proti botaničnemu vrtu Juliana, ki se nahaja nekaj kilometrov pred izvirom reke Soče. Za simbolično ceno 3 eur (2 eur za študente) se splača ustaviti in se sprehoditi po majhnem, z alpskimi in kraškimi rastlinami bogatem vrtu, ki je bil ustanovljen leta 1926, in poiskati planiko in Zoisovo zvončnico (simbol vrta).

Do koče pri izviru Soče je potem kakšnih pet minut vožnje. Tam smo pustili avto in se po označeni poti ob brzicah napotili proti izviru. Pot, ki postaja vse ožja in strmejša, je sicer zavarovana s klini in jeklenicami, a če nisi pohodnik, ti pot na trenutke, predvsem tik pred izvirom, požene strah v kosti. A se izplača, saj te na koncu pričaka pogled na izvir med skalami, voda, ki priteče iz izvira, pa je nekaj posebnega - sveža, hladna in okusna se neznansko prileže. 

Ker smo si dan vzeli zelo na počasi, nam je ostal čas le še za obisk turistične kmetije Jelinčič, kjer smo se ustavili, da bi si ogledali njihovo sirarno. Sirarne si sicer ni mogoče ogledati, nam pa je gospodar prijazno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in nam povedal veliko zanimivosti o bovškem ovčjem siru. Sir nas je svojim polnim okusom povsem prepričal in se ga, kljub relativno visoki ceni, res splača kupiti. Na turistični kmetiji je mogoče tudi kampirati, kar bi bila nedvomno naša izbira, če ne bi imeli prenočišča.

Muzeja planinskega pašništva in sirarstva Planika si nam ni uspelo ogledati, je pa na seznamu za naslednjič, ko bomo v tistih koncih. Nekaj dodatnih predlogov, kaj je mogoče videti v dolini reke Trente najdete tudi tu: KLIK!.

2. dan: GORIŠKA BRDA, SOLKAN, GORICA

Načrt poti

- Devino in Sesljan  Kanal

- Goriška Brda

- Solkan

+ Gorica

Drugi dan smo se dopoldne nameravali odpraviti na italijansko obalo, do Devina, potem pa po Rilkejevi pešpoti do plaže v Sestjanu, preživeti tam nekaj ur, popoldne pa se napotiti v Goriška Beda, v Solkanu skočiti v Sočo in preživeti bolj lenoben nedeljski dan. 

Ker je bil vikend, bi morali, če bi želeli dobiti parkirno mesto v Devinu, zgodaj vstati, kar pa nam ni uspelo, saj smo bili prejšnji večer malo predolgo pokonci. Poleg tega smo imeli ob pol dveh rezervacijo na eni od turističnih kmetij v Goriških Brdih, kar je bil še en razlog, da smo spremenili načrte in se odpovedali morju. 

Namesto tega smo se najprej ustavili v simpatičnem Kanalu in se sprehodili do mostu, kjer prirejajo tradicionalne skoke v Sočo, potem pa smo odšli proti Goriškim Brdam. Prva postojanka je bil razgledni stolp Gonjače s 144 stopnicami, kjer nas je pričakal razgled na Goriška Brda, Alpe, Tržaški zaliv in Kras. Žal je bilo tisto nedeljo nekoliko oblačno in vidnost ni bila najboljša. 

Malo naprej od razglednega stolpa se nahaja vas Šmartno. V tej srednjeveški vasici, ki je v zadnjih desetletjih doživela temeljito prenovo, se zdi, da čas teče drugače - počasneje, bolj umirjeno in tiho. Med sprehodom po vasi smo zavili tudi v Hišo kulture (vstop je prost). Tam nas je sprejel prijazen gospod, ki nam je medtem, ko smo si ogledali razstavo o sadjarstvu, razložil kaj predstavljajo razstavljeni predmeti, nam povedal zanimiva zgodovinska dejstva o obiranju češenj in ostalega sadja v Brdih, tudi o prunelah, ki so jih izvažali celo v Ameriko. Ogledali smo si še razstavo fotografij z naslovom Cerkve v Goi ter kuhinjo z odprtim ognjiščem. Med sprehajanjem smo zavili tudi v cerkev Svetega Martina, ki jo je poslikal Tone Kralj. Ustavili smo se še v trgovinici Nona Luisa, kamor nas je že iz ulice privabil omamen vonj po odišavljenih milih in ostalih naravnih kozmetičnih pripomočkih, nato pa se odpravili na kosilo v Šlovrenc na domačijo Kabaj Morel.

Na poti proti Novi Gorici smo si ogledali še grad Dobrovo, potem pa smo zapustili Goriška Brda in se odpeljali proti Solkanu, kjer smo pogumno zaplavali v mrzlo Sočo (no, nekateri smo zdržali v vodi le kakšno minuto:)). Dež nas je prepodil nazaj v avto in odpeljali smo se proti Gorici, na italijansko stran, na sladoled. Presenetilo nas je, kako prazne so bile ulice, nekaj več ljudi je bilo le v parku - razlog za to: brezplačen wifi:)). Obisk Gorice je bila tudi naša zadnja postojanka tistega dne, naslednji dan pa smo se odpravili v Trst.

Še več idej, kako preživeti obisk Severne Primorske najdete na: Nina Potuje: Posočje in Severna Primoska in Goriška Brda 

3. dan: TRST
Načrt poti:
- Opčine
- Trst:
    Gelateria Grom, 
    turistični informativni center PromoTurismoFVG, 
    picerija Pepino,
    ogled mesta,
    Tiger Store 

Na sivo ponedeljkovo jutro smo zapustili Slovenijo in se odpravili proti Trstu, mestu z bogato slovensko zgodovino in močno slovensko manjšino. Avto smo parkirali na brezplačnem parkirišču v Opčinah in se s tramvajem, ki na najbolj strmem delu deluje kot vzpenjača, odpeljali v Trst. Če se želite izogniti kaotični vožnji po centru mesta, je tramvaj zagotovo najbolj brezskrbna izbira, prav tako pa je najbolj ugodna, saj je parkirišče v Opčinah brezplačno, cena enosmerne vozovnice pa je 1,35 eur/osebo (vozovnice je mogoče kupiti na avtomatu). Retro tramvaj, ki je začel delovati že leta 1902, nas je pripeljal v center Trsta, na trg Piazza Oberdan in naša prva točka je bila gelaterija Grom, kjer naj bi imeli najboljši sladoled v mestu. In res je odličen, nedvomno eden boljših, ki smo jih kdaj jedli. V počasnem tempu smo nato odšli proti glavnemu trgu, trgu Piazza Unita d'Italia, kjer smo si v turističnem informativnem centru izposodili telefonu podobne avdio vodiče (cena štirih avdio vodičev je bila 16 EUR), poleg pa smo dobili tudi zemljevid z 22 postojankami z glavnimi znamenitostmi Trsta. Preden smo začeli z ogledom mesta, smo se okrepčali v piceriji Peperino (ulica Via del Coroneo), kjer strežejo najboljše brezglutenske pice, potem pa s svojim tempom sledili točkam na zemljevidu. Takšen voden ogled mesta nam je zelo sedel, saj smo se na postojankah, ki so nam bile zanimivejše, ustavili za dlje časa, če česa ob prvem poslušanju nismo dobro razumeli, smo razlago poslušali še enkrat in si tako ogled popolnoma prilagodili. Če si avdio vodičev ne bi izposodili, bi izpustili veliko zanimivih in skritih kotičkov Trsta in bili prikrajšani za veliko poučnih informacij. Na žalost se nam čisto na vseh postajah ni uspelo ustaviti, saj nas je prehitel čas - tistega dne smo morali namreč priti še do Koroške. Na poti proti tramvaju smo se ustavili še v trgovini Tiger Store, ki prodaja luškarije po ugodnih cenah, naleteli tudi na poroko (na ponedeljkovo popoldne) in ravno ujeli lovljenje šopka (kar je videti tudi na posnetku). S tramvajem smo se odpeljali nazaj proti Opčinam, kjer smo na razgledni točki ob obelisku, od koder se odpre pogled na tržaški zaliv, še ravno ujeli sončni zahod.

4. dan: KOROŠKA
Načrt poti:
- svečarska, medičarska in lectarska obrt družine Perger v Slovenj Gradcu
- Podzemlje Pece s kajaki v Mežici
- zelišča Kolarič na Sveti Ani v Slovenskih Goricah

V torek nas je čakal nadvse zanimiv, a naporen dan, saj smo bili že ob osmih zjutraj dogovorjeni za ogled svečarske, medičarske in lectarske obrti pri družini Perger. Ponosni smo bili nase, ko smo se, navkljub kratkemu spancu in hitenju pri odpravljanju zjutraj, pripeljali do Pergerjeve prodajalne v centeru Slovenj Gradca pravočasno. Naš ponos pa je kmalu izginil, saj smo ugotovili, da smo na napačnem kraju:). Namesto, da bi se pripeljali do Pergerjeve domače hiše, v kateri imajo urejeno galerijo in muzej, smo na voden ogled prišli v njihovo prodajalno, ki pa je bila zaprta. Tako smo ogled, ki ga je vodil gospod Hrabroslav Perger začeli z manjšo zamudo.

Gospod Perger nas je pozdravil z naslednjimi verzi:

Dobro jutro, dober dan, upam, da ni več zaspan, dobrodošli prelepi vi vsi, vi ki adrenalinski šport vam tuj ni, vi, ki vse lepo obožujete, vi ki tradicijo spoštujete, vi ki k nam ste prišli, da bi videli, kako se pri naši hiši najboljšo energijo na veliko deli... (H. Perger)

To je del pesmi, s katero se je začel nadvsem zanimiv, energičen, zabaven dvourni ogled, poln atraktivnih zgodb in pozitivne energije. Navdušil nas je predvsem tisti žar v očeh, ki ga ima gospod Perger, ko pripoveduje o njihovi obrti in dosežkih, ki jih res ni malo. Pergerjevi, ki ohranjajo že več kot 250 let staro družinsko tradicijo, izdelujejo med drugim medenjake, ki se kar stopijo v ustih in ostanejo mehki dolgo po tem, ko jih odpremo (če jih seveda prej ne zmanjka:)), sladke ročno izdelane bio bonbone, lectova srca s simpatičnimi verzi ter energetske sveče in srca, ki jih je oblikoval Oskar Kogoj in ki oddajajo prijeten medeni vonj (in menda pozitivno energijo). Vse to in veliko več je mogoče videti in poskusiti na vodenem ogledu, na koncu pa tudi kaj kupiti v njigovi prodajalni. Ogled je bil res fantastičen in ga toplo priporočamo vsem - ogled pripravijo tudi za manjše skupine po simbolični ceni.

Polni energije smo nadaljevali pot proti Mežici, kjer smo imeli ob 11 uri rezerviran ogled rudnika Podzemlje Pece s kajaki (cena ogleda je 40 eur/osebo). Ko smo se pripeljali na parkirišče nekaj minut čez enajsto, smo videli, da je vlakec v rudnik ravno odpeljal. Česar takrat še nismo vedeli je, da je bil to tudi naš edini prevoz do rudnika in da smo ga zamudili. Nismo namreč vedeli, da je potrebno priti k vhodu v rudnik vsaj 15 minut prej in da vlakec odpelje ob uri. Na srečo je bil eden od vodičev pripravljen iti z nami izven njegovega delovnika (ogled rudnika s kajaki je sicer možen le ob enajstih) in tako smo se okoli pol druge ure, v oranžnih jopah, s čeladami in rokavicami, kot edini potniki vkrcali v rudarski vlakec in se odpeljali na štiri urni ogled. Po dvajset minutni vožnji smo se po številnih stopnicah odpravili v globine rudnika (naredili smo skoraj sto metrov višinske razlike). V garderobi smo se obleki v neoprene in rešilne jopiče in se nato spustili do rova zalitega z vodo. S kajaki smo potem hodili proti toku peš še dobre pol ure,  preden smo se usedli v kajake in zaveslali po zalitih rovih, najprej vsak par v svojo smer, potem pa še skupaj z vodičem. Ko smo se sami odpravili raziskovat v neznano, nas je kar naenkrat zajala popolna tišina in popolna tema (svetlobo dajejo le svetilke na čeladah), poseben občutek, ki ga dandanes že težko doživimo. Vožnja s kajaki se je prehitro končala, je pa res, da smo na koncu ugotovili, da je za voden ogled odprt le majhen del zalitih rovov in da smo preveslali vse. Po končanem veslanju smo se preoblekli - Špela je imela to nesrečo, da je bil njen neopren nekje poškodovan in je bila tako precej premočena, s sabo pa ni imela rezervnih oblačil:/. Odpravili smo se nazaj proti vlakcu, kjer nas je čakala malica, potem pa smo se vrnili nazaj na svetlobo, ki se je prvih nekaj minut kar nismo mogli navaditi. Iz Koroške smo potem pot nadaljevali proti Štajerski, kjer smo se ustavili pri družini Kolarič, da bi si ogledali njihov zeliščni vrt. 

Ker smo prestavili ogled rudnika smo morali prestaviti tudi ogled zeliščnega parka na Sveti Ani v Slovenskih Goricah in tako smo do družine Kolarič prispeli okoli osme ure, ko se je sonce že počasi začelo spuščati. Z rožami v laseh nas je kljub zamudi z nasmehom pričakala gospa Danica, s katero smo se odpravili do skrbno urejenega vrta, kjer smo z vsemi čutili spoznavali zelišča. Ker se je že mračilo, smo se odpravili do Čajnice, pravljične zemljanke, vkopane v hrib. Čajnica, ki je zgrajena iz 200 let starega lesa, oddaja prijetno toplino in ustvarja domačnost. Gospa Danica je pripravila okusne domače napitke in zeliščne namaze ter spekla tri vrste kruha (vse je bilo tako okusno, da kljub sitosti, kar nismo mogli nehati jesti:)), z nami delila recepte in nam razkazala domači čebelnjak. Tako smo v Čajnici preživeli prijeten večer in res nam je bilo žal, da nismo uspeli priti vsaj kakšno uro bolj zgodaj. Iz Svete Ane smo se nato odpravili proti Panonski vasi, kjer smo tisto noč prenočili.

Namigi, kaj vse je še mogoče početi na Koroškem najdeta na: Spotur

5. dan: POMURJE
Načrt poti:
- Panonska vas
- lončarska delavnica v Centru Duo v Veržeju
- doživljajski park Vulkanija terme Radenci

Ideje za aktivnosti na naš zadnji dan smo našli na blogu Nina Potuje, kjer je mogoče najti super predloge za spoznavanje Pomurja. Nam je na žalost zmanjkalo časa (pa tudi denarja:)), da bi si lahko obkljukali več točk iz Nininega seznama. V sredo smo si namreč zjutraj v Panonski vasi privoščili dolg spanec, potem pa odšli na našo zadnjo aktivnost - na lončarsko delavnico v Center Duo v Veržeju, kjer smo bili dogovorjeni za individualno delavnico. Gospa Urška, nasmejana in nadvse prijetna lončarka, nas je posedla za vretena, nam demonstrirala in razložila osnovna pravila dela z glino in nas hitro zaposlila - vsak je dobil svoj kos gline in začel z ustvarjanjem svojega prvega izdelka. Ko smo opazovali lončarko pri delu, se je zdelo delo na vretenu tako enostavno, ko pa smo sami poskusili ponoviti videno, smo ugotovili, da je potrebno za en izdelek ogromno vaje, da človek dobi občutek za glino. Da smo lahko domov vzeli lepe izdelke, nam je gospa Urška v kritičnih trenutkih pomagala in ukrotila glino, ki nam je ušla z vajeti:).Delo z glino je zelo sproščujoče in zanimivo, vzdušje v delavnici pa prijetno in tudi cena je ugodna - cena individualne delavnice je 20 eur, doplača pa se še material in sicer 5 eur/osebo.

Ker je bil prejšnji dan naporen, smo se odločili, da izpustimo doživljajski park Vulkanija in si naberemo moči v enih od številnih term v Pomurju. Odločili smo se za zdravilišče Radenci, saj smo pri enem od prodajalcev kuponov našli ugodne celodnevne karte. Odločitev za obisk term je bila prava, saj so se voda ter pod- in nadvodne masaže po aktivnem tednu zelo prilegle.

DIY PROJEKT: VREČKA IZ BLAGA

Vrečko iz blaga imam vedno v torbici, saj zložena zavzame minimalno prostora, uporabljam pa jo praktično vsak dan. Vrečka iz blaga je res uporabna - v njej si lahko v službo nesemo malico, jo na faksu uporabljamo za nošnjo zapiskov in knjig, prav tako pa nam pride prav vsakič, ko gremo v trgovino, da nam ni treba kupiti nove vrečke. Pa še k ohranjanju okolja pripomore:).

Ker vrečko iz blaga uporabljam vsak dan, je ta tudi modni dodatek. Ker nisem našla nobene primerne v trgovini, sem si jo sešila sama. Tudi zato, ker je dober občutek, ko si narediš nekaj sam. Sama sem bila navdušena že v trgovini z blagom, ko sem med nešteto različnimi vrstami blaga, več kot pol ure izbirala primernega zase:).

Ta DIY projekt je zelo enostaven, primeren za vse, ki se še učite šivati in ki želite ustvariti nekaj uporabnega. Tudi če vrečka ni perfektno zašita, se to ne opazi. Priprava in šivanje vzameta manj kot eno uro, za tiste, ki ste spretni in izkušeni v šivanju, pa slabe pol ure. Zdi se mi, da je vrečka iz blaga tudi super ideja za darilo – saj je uporabna in unikatna.

Potrebujemo:

- blago velikosti 88 cm x 44 cm (0,5 m blaga, jaz sem kupila tega)*,

- trak (255 mm, gurtna) za ročaje dolžine 2 m (jaz sem kupila tega)*,

- škarje,

- ravnilo,

- bucike,

- šivalni stroj.

* cena blaga in traka za ročaje je bila 6,5 eur.

Izdelava vrečke:

(1) Izrežemo blago dimenzij 44 cm x 88 cm in ga obrnemo tako, da je notranja stran blaga vidna (lice spodaj).

(2) Blago na obeh koncih zarobimo. Zgoraj in spodaj naredimo rob, približno 2,5 cm . Sama sem, ker sem imela tanjše blago, blago prepognila dvakrat, da je rob debelejši in močnejši (zaradi ročajev). Prepognjeni rob sem fiksirala z bucikami.

(3) Dodamo ročaje na obeh koncih. Trak prerežemo, da dobimo dva, 75 cm dolga trakova. V prepognjen rob vstavimo ročaj, tako da je na levi in desni strani oddaljen 12 cm od zunanjih robov. 
(4) Nato ročaj na koncu roba prepognemo, da je ročaj nad zarobljenim blagom. Ročaj fiksiramo z bucikami. Preverimo, če je ročaj pravilno obrnjen za nošenje. Ponovimo tudi na spodnji strani.

(5) Robova pošijemo zgoraj in spodaj.

(6) Nato blago po sredini prepognemo – spodnji in zgornji konec združimo, tako da se robova in ročaji prekrivajo. Še vedno naj bo blago obrnjeno na notranjo stran. Blago pošijemo po robovih, približno 0,5 cm od roba.
(7) Če se blago para, rob še s cikcak šivi pošijemo (obentlamo).

(8) Vrečko obrnemo in jo polikamo. Vrečka je pripravljena za uporabo.  

Narisala sem tudi nekaj skic za lažje razumevanje navodil.

THE TRUE COST - dokumentarec o resnični ceni oblačil

Oblačila so cenejša kot so kdajkoli bila, kupujemo pa jih hitreje, pogosteje in ceneje kot včasih. H&M, Zara in Primark so le nekatere izmed popularnih znamk, ki se izredno hitro prilagajajo modnim trendom in prodajajo neverjetno ugodne obleke. Majica za 2 evra, hlače ali obleka za 5. Od zamisli oziroma skice nekega oblačila pa do tega, da je na voljo v trgovinah, lahko mine le tri tedne, kar je izredno hitro. Kako je to mogoče? Ali je tehnologija tako napredovala, da ta oblačila šivajo roboti in stroji? Ne, oblačila še vedno šivajo ljudje. Kako je ob tako nizkih cenah sploh mogoče kaj zaslužiti, če upoštevamo ceno materiala, stroškov proizvodnje, vključno s plačilom delavcev in stroškov distribucije? Očitno je posel zelo dobičkonosen, če je direktor H&M, Stefan Persson 17. najbogatejši človek na svetu, soustanovitelj Inditexa (Zara, Massimo Dutti, Bershka, Pull and Bear, Stradivarius), Amancio Ortega, pa 4. najbogatejši človek na svetu. In kako je pri tako nizkih cenah to mogoče? Prodati je treba vse več in več, resnično ceno pa plačajo delavci, njihove družine in okolje.

Če želimo sami kaj sešiti ali pa za to prosimo šiviljo, hitro ugotovimo, da se nam to ne splača, ker je končni izdelek nekajkrat dražji kot tisti, ki ga lahko za nekaj evrov kupimo v trgovinah kot so H&M, Bershka itd. Tako nizke cene so možne zato, ker jih šivajo v državah kot so Bangladeš, Kitajska, Indija, Mehika, Kambodža, Turčija, El Salvador, Honduras, Nikaragva, Costa Rica, Haiti, Dominikanska Republika, Vietnam, Indonezija, itd. kjer delavci (med njimi tudi otroci) delajo v t.i. sweatshopih. Na prvi pogled je to dobro, saj delavcem iz revnih držav, ki sicer ne bi imeli zaposlitve, na ta način omogočimo, da zaslužijo za preživetje. Vendar pa so ti delavci plačani le nekaj centov na uro, poleg tega delajo v nemogočih razmerah, ki so bolj podobne suženjskim kot delavskim, in v neustreznih stavbah, kar pomeni, da vsako leto za posledicami takih razmer umre preveč ljudi.

Dokumentarec The True Cost prikazuje vzroke in posledice hitre potrošniške mode zahodnih držav, ki jih ima na ljudi in okolje v krajih, kjer se proizvajajo bombaž in usnje in kjer se oblačila šivajo. Prikazuje pretresljive posledice, ki jih imajo na generacije delavcev, njihovih otrok in na naše okolje. Poleg tega vse več in več proizvedenih oblačil pomeni tudi vse več in več smeti, obleke pa se razgrajujejo 200 let.

Se še spomnite Laboda, Jutranjke, Novoteksa in drugih propadlih slovenskih znamk? Nekatere še obstajajo, vendar je vprašanje, kolikšen del oblačil je dejansko v celoti (od blaga do končnega izdelka) proizveden v Sloveniji. Vprašanje je torej, kje sploh kupovati vsakdanja oblačila, torej oblačila za povprečnega slovenskega potrošnika, ki niso proizvedena neetično?

Ogled dokumentarca toplo priporočam; če za to nimate časa, pa je bistvo dobro predstavljeno v tem videu:

Vir: Child labour in the fashion supply chain, Where, why and what can be done

 Vir: Fast, cheap and disposable: garment workers and the clothing they make

 Vir: Child labour in the fashion supply chain, Where, why and what can be done

PALEO POTICA

Za velikonočne praznike nisem imela namena peči ničesar sladkega. Ko pa je v soboto zjutraj pri nas doma zadišalo po sveže pečeni potici, si nisem mogla pomagati, da ne bi začela brskati za paleo recepti za potico. Spomnila sem se na Špelin recept za paleo jabolčni zavitek, po katerem sem naredila testo, za nadev pa sem kot glavni sestavini uporabila mlete lešnike in čokolado.  

Potica je bila božanska, s hrustljavo skorjico in sočno lešnikovo-čokoladno sredico. Ker vsebuje veliko oreščkov, je sicer potrebno biti pri uživanju zmeren. Če želimo zmanjšati količino oreškov, se lahko odločimo za kakšen drug nadev, npr. kokosov, rozinov ali pehtranov nadev.  

Testo:
- 200 g mandljeve moke (najbolje blanširane)
- 10 dateljnov (50 g)
- 2 žlici gheeja (ali kokosovega olja)
- 1 jajce
- ščepec soli

Nadev:
- 1 dcl sladke smetane (ali kokosovega mleka)
- 200 g mletih lešnikov (ali orehov)
- 25 g grobo mlete kokosove moke (npr. take: klik)
- 50 g čokolade (vsaj 70%)
- 2 -3 žlice medu
- 3 žlice rozin
- 1 žlica ruma
- 1 jajce
- 1 žlička vanilijevega ekstrakta

Postopek priprave: 

Pred pripravo testa dateljne prelijemo z vročo vodo. V vodi jih pustimo vsaj pol ure, če imamo možnost, jih namočimo v vodo že večer prej. Prav tako pred pripravo testa namočimo rozine v rum. Ko se dateljni razmehčajo, vodo odlijemo in jim dodamo 50 g mandljeve moke ter kokosovo olje, zmes pa zmešamo s paličnim mešalnikom. Nato dodamo zmesi preostalo mandljevo moko ter eno jajce, ki ga prej razžvrkljamo in vse skupaj dobro premešamo. Testo postavimo v hladilnik za pol ure, vmes pa pripravimo nadev.

Za nadev v posodo nalijemo sladko smetano in jo postavimo na štedilnik. Sladko smetano segrejemo in preden zavre, posodo odstavimo z ognja in vanjo vmešamo koščke čokolade, med, vanilijev ekstrakt in mlete lešnike. Vmešamo tudi jajce, pri tem pa pazimo, da ni zmes preveč vroča (da jajce ne zakrkne).

Pečico vključimo na 200 stopinj Celzija. Testo vzamemo iz hladilnika in ga postavimo na pekač, ki smo ga prej obložili s peki papirjem. Na testo položimo še en peki papir (da se testo ne prijema na valjar) in testo razvaljamo tako, da je čim tanjše. Testo potrosimo s kokosom, nanesemo nadev (tudi ob robovih) ter namočene rozine. Testo na tesno zvijemo, del, kjer se testo stika, položimo na peki papir, s tem preprečimo, da bi se potica med peko razprla. Pekač postavimo v pečico in pečemo 15 - 20 minut, da testo postane zlato rumene barve.

Potico postavimo iz pečice in pustimo, da se dobro ohladi, šele potem jo razrežemo (sicer se testo drobi).

BARVANJE PRIHOV S TERANOM

Za svetlikajoče se pirhe lahko kupimo posebne barve z bleščicami, lahko pa uporabimo naravno metodo. Za barvanje potrebujemo temno vino, refošk ali teran. Če želimo, da se barva bolje prime, lahko jajca najprej za 15 minut pustimo v vodi, ki smo jih dodali malo kisa in jih nato speremo pod tekočo vodo. Postopek barvanja je zelo preprost, saj jajca v vinu skuhamo. Ni pa to najhitrejše barvanje, saj je najbolje, da jajca v vinu pustimo čez noč ali še dlje (do 40 ur), da se oblikujejo svetlikajoči kristali. Za deset jajc potrebujemo liter vina. Jajca položimo v posodo, prelijemo z vinom in počakamo, da vino zavre. Nato ogenj zmanjšamo in jajca kuhamo 10 minut tako, da vino počasi vre. Vina damo raje več kot premalo, saj med kuhanjem izhlapi. Ko so jajca kuhana, posodo prestavimo v hladen prostor. Jajca se svetlikajo šele, ko so popolnoma suha, zato jih iz vina preložimo na časopisni papir in pustimo, da se posušijo na zraku.

Če želimo, da imajo jajca črte (kot na fotografijah), nanje še pred kuhanjem damo kuhinjsko elastiko ali dve. Ko se jajca posušijo, elastike snamemo. Naravne in kupljene barve se na naša jajca, ki niso bela, težje primejo, zato mi je intenzivna barva in svetlikajoči efekt, pri tem načinu barvanja jajc, posebej všeč.

PALEO: KOKOSOVA STRJENKA

Kokosova strjenka je idealna sladica za vse tiste, ki ne smete uživati mleka, a pogrešate mlečne izdelke. Sladica po teksturi in izgledu spominja na skuto, saj kokosovemu mleku dodamo želatino, počakamo, da se strdi, potem pa z mikserjem gladko maso iz kokosovoega mleka in želatine zmešamo, da dobimo 'skuta' teksturo. Kokosovi strjenki dodamo še jagodno omako in dobimo sladico, ki po okusu najbolj spominja na jagodni jogurt. 

Koksova strjenka je zdrava sladica, saj vsebuje kokosovo mleko (vir zdravih maščob) in želatino, ki je vir kolagena, pomembne beljakovine v našem telesu (za zdravo črevesje, sklepe, kožo, nohte in lase). Kolagen je sicer možno kupiti kot prehransko dopolnilo, vendar pa ga veliko lahko vnesemo v telo s hrano živalskega izvora, naprimer s kostno juho, lahko pa tudi z dodajanjem želatine v jedi (kot v današnjem receptu).

Potrebujemo:

- 250 ml kokosovega mleka (jaz uporabljam Aroy-d)

- 2 žlički želatine (oziroma po navodilih na vrečki)

- ščepec soli

- 300 g zamrznjenih jagod (ali drugega zamrznjenega sadja)

- 1 - 2 žlici medu

- 1 žlička tapiokine moke

- sveže jagode

Želatino prelijemo s hladno vodo (približno dve žlici vode) in jo pustimo stati približno 10 minut, da nabrekne. Kokosovo mleko dobro premešamo, odmerimo potrebno količino in ga zlijemo v manjšo posodo ter mu podamo šččepec soli. Postavimo ga na štedilnik in počakamo, da zavre, nato ga odstavimo. Želatino raztopimo (jaz jo dam za 10 sekund v mikrovalovno pečico),da jo lažje vlijemo v kokosovo mleko, nato jo z mikserjem vmešamo v kokosovo mleko. Ohlajeno kokosovo mleko postavimo v hladilnik za nekaj ur, da se strdi. 

Pripravimo še jagodno kremo. V posodo stresemo jagode, ki jih prej odmrznemo. Posebej zmešamo tapiokino moko s 3 žlicami vode in zmes vlijemo k jagodam. Dodamo še med, nato pa posodo postavimo na štedilnik. Počakamo, da zmes zavre in se zgosti, medtem pa stalno mešamo. Ko je zmes gosta, odstavimo posodo iz štedilnika. Jagode s paličnim mešalnikom spasiramo, da dobimo jagodno omako. Tako kot kokosovo mleko jo postavimo v hladilnik, da se ohladi.

Ko se koksovo mleko strdi, ga z mikserjem 20 - 30 sekund miksamo, da postane zmes podobna skuti. Prelijemo jo z ohlajeno jagodno omako in dodamo sveže jagode.