Image Slider

INDIECODE - SEASONS/HIGH&DRY

petek, 29. avgust 2014
IndieCode je po krajšem premoru ponovno objavil dve novi priredbi, pesem Seasons, katere avtor je Chris Cornell in pa pesem skupine Radiohead, High & Dry. Pred kratkim sva spremenila kader, dokupila sva mikrofon, v priredbe pa sva dodala še dodatne inštrumente (bas, več kitar) in backvokale, ki pesmi obogatijo. Tako se trudiva, da bi bila vsaka priredba boljša, pri tem pa se tudi zabavava in vedno kaj novega naučiva. Izbirava pesmi, ki jih imava rada in jih sama nenehno poslušava. Rada imava predvsem pesmi, ki imajo močna besedila. Pesem Season po najinem mnenju govori o prizadevanju, da bi v življenju počeli tisto, kar si želimo in obenem o frustracijah, ki se pojavijo, ko ne vemo, kako to doseči ali pa nimamo motivacije, da bi to izvedli. Del besedila “Dreams have never been the answer, And dreams have never made my bed” po najinem mnenju govori o tem, da sanjati ni dovolj, pomembno je, da sanje poskusimo realizirati. Če življenja ne vzameš v svoje roke in ne poskusiš spremeniti življenja na boljše, "you will be left behind as seasons roll on by". Zato se moramo vsak dan truditi za tisto, kar radi počnemo, kar se nama zdi dobra življenjska lekcija.
Pripovedovalec pesmi High & Dry pa po najinem mnenju govori o osebi, ki v imenu uspeha zavrže svojo integriteto, svoje vrednote. Vendar pa ima to svojo ceno, saj se vsem zameri in ostane sam. In potem je na vrhu, vendar je na vrhu sam, "high and dry".  

Kako pa si vi interpretirate te pesmi?



PALEO LAZANJA

torek, 26. avgust 2014

Lazanjo sem včasih delala po pravilih; naredila sem bešamel in uporabila liste za lazanjo. Kadar sedaj delam lazanjo za druge, pa namesto listov najraje uporabim valvice (lasagne festonate). Postopek priprave običajne lazanje in uporabljene sestavine pa so enake kot tiste, zapisane v spodnjem receptu, ki je prirejen za brezglutensko paleo različico. Namesto testenin namreč uporabim bučko špagetarico, ki jo varno prerežem tako kot je prikazano v tem videu. Pravijo, da je bučka najboljšega okusa, če jo nato spečemo v pečici, kar traja dobre pol ure in je prikazano tukaj. Za pripravo v pečici se običajno ne odločim, ker mi je pač škoda elektrike in jo dam raje za približno 10 min v mikrovalovno pečico tako, da jo preprežem na pol in jo s prerezano stranjo navzdol položim na krožnik ter jo nekajkrat prepikam z nožem. Če buče špagetarice nimate, jo lahko zamenjate s kakšno drugo bučo, vendar pa pazite, da ni izrazitega okusa. Paradižnikovo omako pa pripravim tako, da pelate iz konzerve spasiram s paličnim mešalnikom. Paradižnika ne spasiram čisto do konca, saj mi je všeč, če ostane še kakšen košček.

Potrebujemo:
pol bučke špagetarice (600 g špaget)
350 g mletega mesa
150 do 250 ml paradižnikove omake
žličko soli
ščepec popra
3 stepena jajca
pol žličke posušenega origana
žličko bazilike
poljubno: 100 g naribanega sira in 20 g parmezana

Bučko špagetarico pripravimo kot nam je najljubše oz. s pomočjo zgornjih navodil tako, da dobimo špagete. Meso prepražimo v ponvi ter ga posolimo. Ko je popečeno, mu dodamo začimbe, paradižnikovo omako, stepena jajca ter špagete. Vse dobro premešamo in damo v pekač mer 20x20 cm. Pečemo 1 uro na 200°C. Če želimo, lahko maso 15 minut pred koncem peke posujemo z mešanico naribanega sira (npr. edamca, gaude ali trapista) in naribanega parmezana, ni pa nujno. Lazanjo ponavadi pripravim prejšnji večer, saj je zelo dobra tudi hladna (npr. za s sabo), pa tudi pogreta je dobra.

LOMO FOTKOGRAFIJE #24 - MARINELAND

petek, 22. avgust 2014
Ko smo bili v MarineLandu v Antibesu, smo posneli tudi nekaj lomo fotografij, ki si jih lahko ogledate spodaj. Če želite prebrati več o MarineLandu in o njihovi glavni atrakciji, orkah, ter o življenju ork v ujetništvu, pa pokukajte sem: klik!









ORKE IN UJETNIŠTVO

torek, 19. avgust 2014
Lani poleti smo bili v Antibesu in tam smo si ogledali šov z orkami. Ker smo kot otroci oboževali filmsko trilogijo Free Willy, ki smo ga na VHS kaseti neštetokrat prevrteli in ga znali skorajda na pamet, in je bila takrat naša velika želja, da bi videli orke v  živo, smo se lani, ko smo si ponovno ogledali filme, in ko smo, po ogledu še enega filma Rust and Bone ugotovili, da si lahko šov z orkami ogledamo tudi v Antibesu v Franciji, odločili, da bo cilj našega poletnega roadtripa ravno Antibes.  

Free Willy je filmska trilogija, ki je v 90ih letih navduševala otroke po vsem svetu. Prvi del je bil posnet leta 1993 in govori o nenavadnem prijateljstvu med dvema sirotama, 12 letnem problematičnem dečku Jessyju, ter o orki Willyju, ki so ga ločili od staršev in ga dali v ujetništvo. Jessy je bil navdušen nad Willyjem, ki ga je spoznal v zabaviščnem parku, kjer so Jessyja neke noči zalotili pri grafitiranju in je moral v naslednjih tednih delati tam, da je odstranil svoje umetnine. Vendar pa je tudi potem, ko je svojo kazen že odslužil, vsak dan obiskal Willyja. Učil ga je trikov ter z njim sodeloval tudi v predstavah. Vse je šlo po načrtih do dneva, ko Willy ni želel sodelovati v predstavi. Bil je jezen in agresiven in ni ga bilo mogoče kontrolirati. Tako so predstavo odpovedali, lastniki pa so se, ker je Willy postal problematičen, odločili, da se ga znebijo, tako da mu izpustijo vodo iz bazena. Jessy je zvečer prišel pogledat Willyja in ko je opazil, kaj se dogaja, je s pomočjo še nekaj delavcev iz parka, Willyja odpeljal v morje, v svobodo, kjer bo lahko ponovno skupaj z družino.


Film je bil zelo uspešen. Objadral je svet in Willy je postal zvezdnik. Posnet je bil tudi drugi in tretji del Free Willyja, ki sta prav tako govorila o ujetništvu ork, pa tudi o onesnaževanju morja in o ilegalnem lovljenju kitov ubijalcev. Za vse, še posebno, za nas otroke v tistem času, je bil to čudovit film  z osupljivo vsebino in vsi smo si želeli biti Jessy in imeti takega prijatelja. Ali pa vsaj enkrat videti te velike, a prijazne živali, v živo.

Po vseh teh letih je film prava nostalgija. Filme sem si ponovno ogledal in se z njimi za trenutek vrnil v otroštvo. Nad filmi sem bil ponovno navdušen in sem o njih želel izvedeti še kaj več, vendar o snemanju filmov nisem našel informacij. Sem pa našel posnetke Shamu šova Believe, ki so me osupnili. V predstavi so bili z orkami v vodi trenerji, ki so skupaj z njimi izvajali neverjetne trike. Šov je bil veličasten, s super animacijo in zanimivo zgodbo. V delu predstave je sodelovala tudi Dawn Brancheau, ki je leta 2010 umrla v SeaWorldu nasilne smrti. Sedaj teh posnetkov ni več mogoče videti na spletu, je pa spodaj podoben posnetek iz SeaWorlda, le da sedaj trenerjev ni več v vodi.


Po ogledu predstave se je v meni ponovno prebudila želja, da vidim orke v živo. Tako smo se lani poleti odpravili v MarineLand v Antibes.

MarineLend je eden izmed treh vodnih parkov v Evropi, kjer imajo tudi predstave z orkami. Za ogled parka smo si rezervirali en dan, saj tam potekajo predstave skozi celoten dan. Tako smo si ogledali predstave z delfini, mroži, tjulni in orkami, prav tako pa smo si ogledali tudi njihov mini živalski vrt s pingvini, polarnimi medvedi, morskimi psi itd. Seveda smo bili vsi najbolj navdušeni nad orkami, saj so zares velike, fascinantne živali. Tako smo si predstavo ogledali kar dvakrat, podnevi in ponoči. Bila je zanimiva izkušnja in vsekakor nepozabna za nekoga, ki jo obišče prvič.



Nekaj fotografij, ki smo jih naredili v Marinlandu

Kljub osupljivi predstavi pa so se nam porajala mnoga vprašanja, predvsem o tem, kako orke v parku živijo. Opazili smo namreč, da je bazen zelo majhen za tako velike in veličastne živali. Sprva smo mislili, da je to samo bazen za nastope, kasneje pa smo ugotovili, da je to njihov celoten življenjski prostor. Prav tako nas je zanimalo, kako lahko orke tako dobro natrenirajo, saj počnejo res neverjetne trike. Glede na posnetke predstave Believe iz Seaworlda smo pričakovali, da bodo trenerji v vodi skupaj z orkami, vendar pa so jim dajali navodila le iz varne razdalje. Njihova previdnost nas je presenetila, saj se orke predstavlja kot mirne in človeku prijazne živali. 

Po prihodu domov sem ponovno sedel za računalnik in brskal po tovrstnih temah. Naletel sem na kar nekaj šokantnih posnetkov iz tovrstnih predstav, ki so me začele begati. Ogledal sem si tudi nekaj dokumentarnih filmov o orkah in njihovem življenju v naravnem okolju in vse bolj sem se začel zavedati kako narobe je, da so orke v ujetništvu. Med mojim vnetim raziskovanjem pa sem naletel tudi na trailer za dokumentarni film Blackfish, ki je bil tik pred izdajo. Tako sem komaj čakal, da izide in ga takoj naročil.

V dokumentarcu Gabriele Cowperthwaite Blackfish sem končno dobil odgovore na vsa moja vprašanja. Blackfish je izjemen dokumentarec, ki je kljub močnim korporacijim, ki več desetletij vabijo v zabaviščne parke in nam prodajajo idealizirano podobo zadovoljnih ork v ujetništvu, podrl vse stereotipe o orkah, ki so glavni vir zaslužka, in povedal na glas, kaj se v resnici dogaja z njimi. Da bi dobro razumeli orke v ujetništvu, nas dokumentarec popelje v zgodovino ujetništva ork, poduči nas o orkah v naravnem okolju in njihovem naravnem vedenju, razkrinka dogodke, ki so se pripetile orkam v ujetništvu in kako se orke zato vedejo in nam da dobro lekcijo, da to, kar se v imenu denarja in zabave počne z orkami, ni prav.

Dokumentarec spremljamo skozi oči trenerjev, ki so delali z orkami, biologov, ki preučujejo kite ubijalce, skozi oči tistih, ki so lovili orke in nenazadnje obiskovalcev, ki so bili priča grozljivim dogodkom.
V dokumetnarcu spremljamo dva glavna karakterja, ki sta nosilca zgodbe - zgodbo orke Tilikum in zgodbo trenerke Dawn Brancheau.

Dokumentarec predstavi zgodbo orke Tilikuma, ki je bil ujet 1983 in prodan v SeaLand. V tistem času so orke v vodnih parkih živele v slabih razmerah, saj so bili bazeni premajhni, voda je bila pretopla, orke so stradali in jih pogosto kaznovali. Tilikum si je delil bazen še z dvema orkama, ki sta bili dominantni in ga pogosto napadli. Ker so bile orke iz različnih družin in ker ima vsaka družina svoj način komuniciranja, se med sabo niso razumele, saj je tako, kot da bi dali skupaj ljudi, ki govorijo različne jezike in imajo drugačno kulturo. V času, ko je bil Tilikum v SeaLandu pa se je zgodila tragedija, zaradi katere so park zaprli - Tilikum je namreč ubil trenerko.

Tilikum je bil prodan v SeaWorld, kjer še danes sodeluje v predstavah. Vendar smrt trenerke v SeaLandu ni bil edini primer - nazadnje je Tilikum leta 2010 ubil trenerko Dawn Brancheau, ki je z orkami delala 15 let in je bila pravi guru med trenerji. Od tega incidenta dalje trenerji ne smejo biti več v vodi z orkami.
Vendar pa Tilikum ni izoliran primer - tudi drugod so poročili o nasilnem vedenju ork in o smrtnih žrtvah. Kakšni so razlogi za takšno vedenje ork, ki so v naravnem okolju človeku neškodljive, pa si oglejte v dokumentarcu.



Po ogledu dokumentarca sem začel gledati drugače na vse v povezavi z orkami. Da bi sestavil vse koščke mozaika, sem se ponovno vrnil k filmu Free Willy, ki sem ga gledal s popolnoma drugimi očmi. Film jasno razkriva, kakšne občutke doživlja žival v ujetništvu in jih primerja s človeškimi (na primeru Jessyja). Obsoja lov ork ter jasno pove, da orke ne spadajo v premajhne bazene za zabavo ljudi, ampak v morje k svojim družinam. 

Mnogi gledalci so se po ogledu filma Free Willy začeli zavzemati za to, da se orko, ki je v filmu upodobil Willyja, zares izpusti v morje. Organiziranih je bilo celo nekaj protestov, posledično pa je nastala tudi organizacija, ki je zaradi velikega odziva gledalcev, ki so prispevali denar in zasluženega denarja s filmom, res lahko omogočila, da se je Willy vrnil v morje.

Pravo ime Willya je Keiko, kar pomeni The Lucky One.  Keika so ulovili leta 1979 v zalivu na Islandiji. Tri leta kasneje so ga prodali MarinLandu v Orlandu, kjer je prvič izvajal nastope. Nato je bil prodan v zabaviščni park v Mehiko, kjer so snemali tudi film Free Willy. Zgodba Keika je zelo bogata, zbrana pa je v dokumentarnem filmu: Keiko's Journey Home, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi.



Dokumentarec Keiko's Jurney Home se zaključi v bazenu Oregon Coast Aquarium, kamor so Keika premestili z namenom, da bi popolnoma okreval in kjer so ga pripravljali na spust v morje. Pred časom pa sem odkril še en dokumentarni film, ki nadaljuje zgodbo Keika, Keiko The Untold Story, ki pripoveduje o tem, kako so Keika izpustili v morje skozi pripovedovanje ljudi, ki so bili takrat ob Keiku in o tem, kako se je Keiko prilagodil novemu življenju v divjini. Ker je bil Keiko večino svojega življenja v ujetništvu, Keika ni bilo tako enostavno vrniti v morje, saj so ga morali previdno in postopoma navajati na njegov naravni življenjski prostor.

Keiko The Untold Story prikazuje življenje Keika po odhodu iz ujetništva. Prikazuje, kako so Keika z vojaškim letalom odpeljali na Islandijo, v njegov rodni kraj, kamor se je vrnil skoraj po 20 letih. V zalivu na Islandiji so mu pripravili ogrado veliko kot nogometno igrišče, da bi se postopoma navajal naravnega okolja.
Keiku je bilo morje všeč, predvsem nevihte, valovi in veter. V nekaj mesecih je postal močnejši in lepši kit. Ves čas ga je spremljala ekipa ljudi, ki so ga učili, kako preživeti v naravi, po nekaj mesecih pa so ga izpustili v divjino. Na začetku je v spremstvu ladje odhajal le na sprehode, na katerih je spoznaval druge orke, ki pa jih je opazoval le iz varne razdalje. Ekipa si je prizadevala, da bi postal neodvisen od ljudi, da bi se sam prehranjeval in bi našel družino, kateri bi se lahko priključil. Tako so ga nehali spremljati z ladjo, pritrjeno pa je imel signalno napravo, da so lahko še vedno spremljali, kje se nahaja.

Keiko se je še vedno vračal nazaj v zaliv, vendar vedno redkeje. Keiko je dneve preživljal v naravi in se družil z orkami, ekipa pa je od daleč opazovala, ali se prehranjuje dobro in kakšen je njegov napredek. Nekega dne pa se je morala ekipa zaradi hude nevihte vrniti nazaj v zaliv in Keika pustiti samega. Keiko se je začel čedalje bolj oddaljevati. Plaval je sam, več dni, naravnost proti Norveški. Predvidevali so, da je šel iskat svojo družino. Ko je prišel do Norveške, je izgledal čudovito. Tam se je zdržal dlje časa, obiskoval je ljudi, odhajal na odprto morje ter se družil z drugimi orkami. Takšni so bili njegovi dnevi vse do decembra leta 2003, ko je Keiko hudo zbolel in kmalu zatem, pri svojih 25 letih, umrl. 



V spominu so mi ostale besede dr. Naomi Rose, ki v dokumentarcu govori o tem, kako različni smo si ljudje in orke: "Ljudje gledamo na orke iz svojega zornega kota ter določamo, kako inteligentne so, vendar inteligentnost definiramo po zmožnostih ljudi. Seveda bi lahko rekli, da so orke zelo neumni ljudje, saj ne znajo delati stvari, ki jih znamo mi. Vendar se moramo zavedati, da je toliko stvari, ki jih zmorejo orke, ljudje pa ne. Ljudje smo orke naučili sporazumevanja z nami preko piščali in ostalih pripomočkov in orke so razvile visoko raven razumevanja ljudi. Razumejo samostalnike, glagole, čustva (jezo, veselje), razumejo, kaj želimo, da storijo. Mi, ki smo tako zelo inteligentni, pa njih ne razumemo. Ne poznamo njihovega jezika, ne vemo, kaj nam želijo povedati. Torej one razumejo nas, medtem ko mi ne razumemo njih. Kdo je potem pametnejši? "

To je dober način, kako bi morali ljudje gledati na orke. Zavedati bi se morali, da smo si popolnoma različni,  in da ne razumemo njihovih potreb in čustev, zato spadamo v različne svetove. 


** Film Blackfish je mogoče najti na spletu, film Keiko's Jurney Home si lahko ogledate na zgornji povezavi. Če pa kdo želi videti tudi film Keiko The Untold Story, nam lahko piše na retrospektiva.blog@gmail.com

NEDOLŽNA PIÑA COLADA

petek, 15. avgust 2014

Zadnje čase je moj najljubši sadež (kot ste morda že opazili) kokos. Kokosovo mleko, kokosova moka, kokosov sladkor, kokosova voda - vse kar je v povezavi s kokosom preprosto obožujem. Predvsem kokosovo mleko, ki ga lahko uporabiš na tisoč in en način.

Piña Colada je koktejl, ki prihaja iz Puerto Rica. Glavne sestavine so ananasov sok, bel rum in seveda kokosovo mleko. Ker si zadnje čase nenehno vrtim pesem Escape (The Piña Colada Song) Ruperta Holmesa, po kateri je piña colada v bistvu postala svetovno znana, sem si morala tudi sama pripraviti to sladko kremasto pijačo. Pripravila sem brezalkoholno različico, ki te osveži in posladka v vročih poletnih dneh.


Potrebujemo:
- blender
- 3 skodelice ledu
- 4 žlice sladkorja
- 5 dcl ananasovega soka
- 1 dcl vode
- 1,5 dcl kokosovega mleka Aroy d
- 1 žlička vanilijevega ekstrakta

Vse sestavine stresemo v blender in dobro premešamo. Nalijemo v visoke kozarce, dodamo slamice in postrežemo. Z zgornjimi količinami napolnimo približno 5 kozarcev. Če želimo pripraviti pravo pina colado, ji dodamo še 3 dcl belega ruma.

LOMO FOTOGRAFIJE #23

torek, 12. avgust 2014



PALEO SLADICA: KOKOSOVE KREMNE REZINE

sreda, 06. avgust 2014

Pri paleo sladicah pogosto pogrešam kremna peciva. Takšna, ki imajo za spodnjo plast biskvit, ki mu sledijo plasti različnih krem in prelivov. Že pred kakšnim letom sem naletela na recept za kokosove kremne rezine (klik!), ki so že na sliki izgledale slastno, vendar pa doma nisem imela določenih sestavin, npr. arrowroota.

Poleg tega mi ni bilo jasno, kako bi lahko iz kokosovega mleka naredila smetano, saj sem kupovala kokosovo mleko v konzervah, ki pa ni bil kremast. Potem sem začela kupovati kokosovo mleko Aroy d, ki je po mojem mnenju kvalitetnejši, ugotovila pa sem, da lahko iz njega naredim smetano, ki ima okus kot navadna smetana iz kravjega mleka. Smetano naredim tako, da stepem kokosovo mleko, ki mu dodam kremfix.
Sama ga kupujem v Kitajskem vrtu na Prušnikovi v Ljubljani, saj je tam najcenejši, v Ljubljani pa sem ga zasledila tudi v trgovini Svilna pot na Trubarjevi in pa v trgovini Asia Supermarket v BTCju.

Ker sem želela, da bi bilo pecivo lahko, sem biskvit naredila nekoliko drugače, brez oreščkov, s fino mleto kokosovo moko, arrowrootom in kakavom (podoben recept najdete tu). Fino mleto kokosovo moko sem kupila v Kalčku, arrowroot pa sem naročila preko interneta (tu). Namesto arrowroota se lahko uporabi tapiokino moko, ki se jo dobi v vseh bolje založenih trgovinah in je tudi cenejša od arrowroota. Je pa arrowroot zelo primeren za peciva, saj lepo naraste, medtem ko boste z uporabo tapiokine moke dobili bolj zbit biskvit.
Ena od sestavin za biskvit je tudi paleo jabolčna marmelada, ki pa se jo lahko nadomesti z jabolčno čežano in medom. Jabolčna čežana se pogosto uporablja pri peki, saj da biskvitu sočnost.   

Za biskvit potrebujemo:
suhe sestavine:
- 40 g kakava 
- 40 g kokosove moke (fino mlete) - 
- 30 g cup tapiokine moke ali arrowroota 
- 1/2 žličke sode bikarbone
- 1/2 žličke pecilnega praška
- 1/8 žličke soli
mokre sestavine:
- 3 jajca
- 100 g paleo jabolčne marmelade
- 1 žlica vanilijevega ekstrakta
- 1 žlica kokosovega olja

Za čokoladni preliv potrebujemo:
- 50 g čokolade
- 2 žlici kokosovega mleka (lahko tudi kokosovega olja)

Za kokosovo kremo potrebujemo:
- 2 jajci
- 2 - 3 žlice medu
- 0,4 litra kokosovega mleka + 1dcl vode
- 4 žlice tapiokine moke ali arrowroota
- 1 žlica vanilijevega ekstrakta
- 1 žlica ruma (po želji)
- 1/8 žličke soli
- 30 g kokosove moke (grobo mlete)

Za kokosovo smetano potrebujemo:
- 300 ml kokosovega mleka
- kremfix 

Priprava biskvita:
Pečico vključimo na 170 stopinj. V eni posodi zmešamo suhe sestavine, v drugi posodi pa s pomočjo mešalnika mokre sestavine, pri čemer dodamo kokosovo olje na koncu. V posodo z mokrimi sestavinami postopamo, skozi cedilo, dodajamo zmes suhih sestavin in ves čas mešamo z električnim mešalnikom. Vlijemo v manjši pekač (npr. velikosti 20 cm x 20 cm) in pečemo približno 20 minut. Stopimo čokolado, ki ji dodamo kokosovo mleko, da postane tekoča, in jo prelijemo po biskvitu. Pustimo, da se biskvit s čokolado dodobra ohladi.

Priprava kokosove kreme:
Na plin pristavimo 3dcl kokosovega mleka, ki mu dodamo 1dcl vode in med. Med tem v drugi posodi stepemo jajca, arrowroot (ali tapioko), 1dcl kokosovega mleka, sol, vanilijev ekstrakt in rum. Ko kokosovo mleko zavre, ga odstavimo s plina in mu primešamo pripravljeno zmes. Kremi dodamo kokosovo moko in kuhamo še prb. 5 minut, dokler se zmes ne zgosti, z električnim mešalnikom pa kremo ves čas mešamo. Kremo prelijemo po biskvitu in jo postavimo v hladilnik.
Stepemo kokosovo mleko in kremfix. Smetana po stepanju ni tako kompaktna kot tista iz kravjega mleka, se pa dodatno strdi potem, ko jo dobro ohladimo. Zato stepeno smetano prelijemo po ohlajeni kremi in pecivo ponovno postavimo v hladilnik. 

Mimogrede, na Retrospektivi lahko najdete še eno kokosovo pecivo brez glutena: KLIK! 

JIMMY JIMMY V LJUBLJANI

ponedeljek, 04. avgust 2014
Po obisku Caffeine Hours smo postali lačni, zato smo se iz Metelkove odpravili proti centru Ljubljane.
Na poti do restavracije smo naleteli na prijetno glasbo, ki je pritegnila našo pozornost. Predvidevali smo, da gre za ulični bend, saj smo slišali kitaro, orglice, bobne in vokal. Ko smo prišli bližje, pa smo zagledali starejšega gospoda, ki je vse te inštrumente igral sam. Slišali smo priredbe Boba Dylana, Beatlov in mnogih drugih glasbenikov, ki jim je Jimmy Jimmy, kot smo kasneje izvedeli, da je njegovo umetniško ime, dodal svojo osebno noto.
Bližal se je sončni zahod,  v katerem je bila Ljubljana še lepša kot ponavadi, prepevanje Jimmy Jimmyja pa je obleklo Ljubljano v čudovito melodijo. Lakote ni bilo več, poslušanje se je zavleklo vse do zadnje pesmi, nekaj pa smo jih tudi posneli.


Jimmy Jimmy je bil v 60ih mlad, zagnan fant iz Floride, ki je želel postati poet. Življenje mu je bila dogodivščina, veliko je potoval in se izobraževal, zanimala ga je tako matematika, kot tudi  igralstvo in glasba. V 70ih letih se je Jimmy prvič odpravil v Evropo, ki ga je navdušila, tu pa je prvič v življenju videl ulične glasbenike.  Privarčeval je nekaj denarja, da je podaljšal svoje bivanje v Evropi in že takrat je začel prepevati na ulici. Čez čas se je vrnil nazaj na Florido, kjer je poučeval matematiko. Svoje delo je imel rad, vendar pa ga je Evropa ob njegovem obisku tako pritegnila, da se je ponovno odpravil na stari kontinent, kjer je spoznal ogromno zanimivih ljudi, ki so kasneje postali njegovi prijatelji, spoznal nove glasbenike in prepotoval velik del Evrope. Zatem se je odpravil na Kitajsko, ker pa je imel tam slabe izkušnje, je pristal na Japonskem, kjer je ostal kar 18 let.
O Jimmyju po letu 1985 ne vemo veliko, saj se na njegovi spletni strani biografija v tem letu zaključi, vendar pravi, da jo bo nadaljeval, saj ima še veliko za povedati. Jimmy Jimmy je izdal 5 albumov, na katerih lahko slišite tako avtorske pesmi kot tudi priredbe.
Trenutno je Jimmy v Evropi, iz Ljubljane je pot nadaljeval proti jugu, na Mali Lošinj, v Zadar, Vodice, na Krk, Rab in Hvar. Če trenutno dopustujete na hrvaški obali, ga morda slišite celo v živo:)