KDO SMO

Ideja za nastanek bloga je nastala nekega izpitnega obdobja, ko smo, medtem ko naj bi se učili, za mizo sanjali o vseh stvareh, ki jih ne moremo, pa bi jih radi počeli. Zamisli smo imeli ogromno in namesto, da bi po koncu izpitnega obdobja pozabili na naša sanjarjenja in se vrnili v vsakodnevno rutino, smo začeli počasi oblikovati blog, ki nam bo dal zagon, da bomo bolj aktivni in kreativni. Blog ustvarjamo Špela, Eva in Miha, bratje in sestre, ki sicer živimo vsak na svojem koncu Slovenije, a se radi družimo in ustvarjamo skupaj.




Špelo ljubezen do kuhanja spremlja že od malih nog, saj je izrezovala in shranjevala Cicibanove recepte še preden je znala brati. Še danes jih hrani v rumeni mapi, kjer so shranjeni tudi recepti, ki jih je prepisovala iz knjig v knjižnici v prvih razredih osnovne šole. Prvi recept, ki ga je preizkusila, je bila čokoladna salama brez pečenja. Čeprav jo je poklicna pot vodila v druge vode (sama pravi, da v bolj dolgočasne:)), je bila vedno idejni vodja domače kuhinje. Od nekdaj je rada raziskovala trende iz tujine s področja glasbe, literature in zdravja, o katerih pri nas še ni bilo slišati, s popularizacijo blogov pa je večino informacij dobila ravno tam. Z idejo o tem, da bi imela svoj blog, se je poigravala več let, tako da je bila takoj za skupinsko družinsko bloganje. 




Eva je imela pri petih letih tri življenjske cilje: izgovoriti črko r, znati žvižgati in iz čigumija narediti balonček (vse ostalo pa je menila, da že obvlada:)). V mali šoli je govorila, da bo cvetličarka, saj so jo spretnosti cvetličark in materiali, s katerimi so zavijale darila, fascinirale. Če je bila Špela idejni vodja kuhinje, je bila Eva vedno zadolžena za cvetlične aranžmaje in aranžiranje daril. Skozi leta je rada ustvarjala, a je pogosto ostala le pri ideji, z blogom pa je dobila zagon za uresničitev svojih zamisli in prostor za predstavitev svojih projektov. Eva poleg ustvarjanja uživa tudi v organizaciji, zato je vedno zadolžena za načrtovanje skupnih potovanj, svoje ugotovitve in predloge pa deli tudi na blogu.




Miha je bil rojen kakšno desetletje prepozno, da bi v polnosti doživel zlata leta granga, kariraste srajce in bularje, poslušanje gramofonskih plošč in fotografiranje z analognimi fotoaparati, zato to počne sedaj. V devetdesetih je najraje brcal žogo, se vozil s kolesom, plezal in skakal (bil nindža:)) in živel v trenutku. Pozneje je ljubezen do žoge zamenjal za ljubezen do kitare in glasbe, kar se odraža tudi v njegovih objavah. Ljubitelj estetike in fotografije, ki skrbi tudi za vizualno podobo bloga, sicer bodoči vzgojitelj, si rad zada obsežne projekte, ki jih nato predstavi na blogu. Citat, ki najbolje povzame njegovo filozofijo je »Life always begins with one step outside of your comfort zone« (S. L. Alder).   




Kristinin svet je popoln, ko jo med delom v vrtu boža sonce in ima roke zakopane v zemljo. Delo v družbi dreves, rastlin in živali jo napolnjujejo, pridelke in načine pridelave pa rada deli z ostalimi. Lahko bi rekli, da je ljubiteljica narave, saj za njo rada skrbi, pomembna pa sta ji tudi skrb za ljudi in se zavzema za pravično delitev. Tako ji je izraz permakultura nadvse domač, saj ta povezuje ravno omenjena vodila. V zimskem času ko zemlja počiva, je Kristina ustvarjalna in izdeluje domače kreme in čaje, kuha okusne jedi, kvačka in plete nogavice, trakove, kape, nakit in igrače, ter prepeva ob igranju ukulele-ja, hkrati pa pridno kuje načrte za novo, izboljšano vrtnarsko sezono. Njeno življenjsko vodilo je »Živi in pusti živeti« kateremu je dodala še lastno misel »sadi in pusti zoreti.«