Image Slider

DIY PROJEKT: AKVAREL PORTRET

četrtek, 27. februar 2014

Ta vikend sem se lotila izdelave 'mini me' portreta z vodenimi barvicami. Ta DIY projekt sem videla že pred časom na Pinterestu, deževna sobota pa je bila kot nalašč za tak projekt in za ustvarjanje.  
Uokvirjen portret je že dobil mesto na steni v moji sobi, se mi pa sicer zdi to super unikatno darilo, s katerim praktično ni stroškov, obdarovanec pa bo nad darilom zagotovo navdušen.

Mene je najbolj fascinirala preprostost izdelave. Za izdelavo ne potrebuješ posebnega umetniškega talenta ali znanja, le nekaj časa in volje, končni izdelek pa daje ravno nasproten vtis.
Poleg tega ne potrebuješ nobenih posebnih pripomočkov, dovolj je, da doma malo pobrskaš po predalih (če imate podobno filozofijo kot pri nas doma, kjer vse stvari shranimo, ker človek nikoli ne ve, kdaj jih bo spet potreboval:)). Sama sem našla risalne liste iz petega razreda in vodene barvice iz tretjega razreda, ko sem jih verjetno tudi zadnjič uporabljala:).
Tutorial za izdelavo tega akvarel portreta sem našla pri GrowCreative, kjer je Elise izdelala dvobarvne potrete. Slovenski prevod se najde tu: KLIK!.

Potrebujemo:
- portretno fotografijo
- risalni list
- navaden svinčnik
- akvarilne barve / vodene barvice / tempera barvice
- okvir

Mojo fotografijo je, kot lahko opazite, že nekoliko načel čas, saj je fotografija stara kakšnih 20 let, ko so bile v modi "čelada" frizure in hlače z naramnicami :).

1. korak: 
Izberemo fotografijo, ki jo želimo portretirati in jo v programu PicMonkey (brezplačni program za korekturo fotografij, registracija ni potrebna) spremenimo: 
Odpremo PicMonkey in izberemo Edit - From computer (in naložimo fotografijo) - Effects - Posterize.
Število barv (number of colors) izberemo sami (jaz sem jih izbrala 7), ostalih nastavitev pa ne spreminjamo (detail pustimo na 80, fade pa na 0) in fotografijo shranimo.  


2. korak: 
Spremenjeno fotografijo natisnemo na papir. Papir obrnemo na hrbtno stran in jo pobarvamo z navadnim svinčnikom. To storimo zato, da bomo lahko fotografijo prerisali na risalni list.


3. korak:
Natisnjeno fotografijo položimo na risalni list. Priporočam, da jo fiksirate s selotejpom (še bolje washi tape, ker se ne prime tako močno na papir), saj se vam sicer lahko zgodi, da se vam fotografija zamakne in tako fotografija ne bo lepo prerisana. 
Z navadnim svinčnikom (ki naj bo dobro ošiljen) obrobimo fotografijo. Pomembno je, da obrobimo vse dele, tudi vse sence, da bomo potem naš portret znali pravilno pobarvati. S svinčnikom močno pritiskamo, da se grafit na hrbtni strani dobro odtisne.


4. korak:
Z akvarelnimi barvami ali vodenimi barvicami pobarvamo prerisan portret. Najlažje je, če imate "poster fotografijo" ves čas ob sebi in jo poskusite čimbolje imitirati. Ta del je najbolj zamuden, sama sem potrebovala približno 4 ure. Če boste delali s tempera barvicami, jih zelo dobro razredčite z vodo. 
Jaz sem uporabila vodene barvice, saj je bila barvna paleta najbolj podobna barvam s fotografije.
Sliko pustimo, da se posuši, jo obrežemo in uokvirimo

MAGIČNA TORTA

torek, 25. februar 2014

Moka, sladkor, jajca, maslo oz. olje in mleko so osnovne sestavine marsikaterega recepta za biskvit (npr. tega in tega). Ali ni zanimivo koliko različnih peciv lahko dobimo s kombinacijo teh osnovnih sestavin, ki jih z različnimi dodatki, npr. s sadjem, kremami ali drugim spremenimo v torte? Še bolj zanimivo pa je, da lahko zgolj iz enega testa dobimo pecivo oz. torto s tremi plastmi - torej v pekač naenkrat zlijemo eno testo in ko je pečeno, dobimo tri plasti, tako kot vidite na zgornji fotografiji. Ker se ta čarovnija naredi sama, med peko, se torta imenuje magična. Vrhnja plast je biskvitna, srednja kremasta, spodnja pa je nekje vmes med obema. Bolj kot sestavine, ki niso čisto nič posebnega, je pri torti pomembna tehnika (predvsem kako vmešamo beljake), tri različne plasti pa se naredijo, če testo pečemo na nižji temperaturi in dlje kot eno uro. Priprava ni zahtevna, sestavine so enostavno dosegljive in relativno poceni.

Potrebujemo kvadraten model oz. pekač velikosti 20x20 cm, višine vsaj 5 cm. Jaz sem uporabila keramični pekač, ki sem ga kupila v Mercatorju za relativno nizko ceno (pod 5 eur, mislim, da je bil 3,5 eur). Testo pa ne naraste več kot za 1 cm.

Potrebujemo:
115 g bele moke
150 g belega sladkorja v prahu
500 ml mlačnega mleka
4 jajca (sobne temperature)
125 g stopljenega masla
1 žlico hladne vode
1 žlico vanilijevega ekstrakta 
1 čajno žličko limoninega soka ali jabolčnega kisa
ščepec soli


Najprej stopimo maslo, saj se mora pred uporabo ohladiti na sobno temperaturo. Pekač obložimo s peki papirjem, jaz sem ga obložila tako, da sem za dno izrezala poseben kvadrat, za stranice pa trakove, ki so malo širši kot je višina stranic. Peki papir se lažje oblikuje, če ga zmočimo z vodo. Jajca, ki niso neposredno iz hladilnika, ampak so sobne temperature, ločimo na beljake in rumenjake. Rumenjakom dodamo sladkor v prahu in stepamo, da masa naraste in zbledi. Dodamo žlico hladne vode, premešamo, dodamo še vanilijev ekstrakt in ponovno premešamo. (Vanilijev ekstrakt lahko seveda zamenjamo z vanilijevimi semeni, ne pa z vanilijevim sladkorjem, razen če bi ga dali v večji količini, saj je vanilijev dodatek zelo pomemben, brez njega bo testo imelo okus po jajcih.) Dodamo še ščepec soli, premešamo ter dodamo stopljeno maslo. Ko je masa dobro zmešana, dodamo presejano moko, premešamo in dolijemo mleko ter ponovno premešamo. Masa ne sme imeti grudic, v primeru da jih ima, jo precedimo. Pečico vključimo na 150°C. Stepemo beljake, ki jim, ko so napol stepeni in so že bele barve ter mehurčkasti, dodamo žličko limoninega soka ali pa jabolčnega kisa, zaradi stabilizacije beljakov. Beljake stepemo do konca, da je sneg svetleč in beljakovi vrhovi na metlici, ki jo potegnemo iz snega, čvrsti (zaključimo preden sneg postane suh in se začne lomiti). Sedaj pa sledi ključni del, pri katerem bodimo posebej pazljivi, saj je potrebno sneg vmešati v preostalo zmes jajc, sladkorja in moke. Najlažje bomo to storili z metlico. Takoj, ko so beljaki vmešani, tako da imamo enakomerno zmes, z mešanjem prenehamo in testo vlijemo v pekač. Pečemo 80 minut na 150°C. Ko je testo pečeno, ga pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo, nato pa ga za vsaj eno uro postavimo v hladilnik, da se bo lažje rezalo. Pred rezanjem testo prestavimo na desko za rezanje in ga z daljšim, ostrim nožem, ki smo ga predhodno pomočili v hladno vodo, razrežemo na kocke, ki jih lahko posujemo s sladkorjem v prahu.

Recept za testo sem našla tu in je identičen temu videoreceptu.

TEMPLE OF THE DOG - HUNGER STRIKE (INDIECODE COVER)

ponedeljek, 24. februar 2014

IndieCode z današnjim videom zaključuje enoletni projekt z gosti. Občasno ste lahko v videih videli tudi goste, ki so nama popestrili priredbe. Snemanje z njimi je bilo zabavno in seveda nepozabno, zato gre velika zahvala prav njim. Sedaj pa odpiramo novo poglavje za IndieCode, zato bodite pripravljeni :)

Klik na:

Gostje v priredbah:


DOMAČA MAST IN OCVIRKI

petek, 21. februar 2014

Svinjska mast in ocvirki sta živilo, ki sta v obdobju prve ter druge svetovne vojne in v času po vojni veljala za luksuzno dobrino, podobno kot maslo. Prednost masti je bila, v nasprotju z oljem, v tem, da so jo gospodinje lahko pripravile same, po razmeroma enostavnem postopku, ob primernem shranjevanju pa je dolgo obstojna. V času druge svetovne vojne se je sredi leta 1941 začelo racioniranje jedilnih tolšč: masti, slanine, olja in surovega masla. Posameznik je na mesec lahko kupil 200 g masti, 100 g slanine in 100 g jedilnega olja. S pojavom margarine in svaril o škodljivosti svinjske masti ter masla, kasneje pa tudi o škodljivosti maščob nasploh, sta domača mast in ocvirki dobila negativno konotacijo.

Zimski meseci niso samo čas za smučanje, ampak so primerni tudi za koline in so čas, da napolnimo zamrzovalne omare z mesom, ki ga dobimo pri kmetu. Četudi se tega ne poslužujete, ker morda nimate prostora ali pa iz drugih razlogov, pa lahko vseeno, iz svinjske maščobe, doma sami pripravite domače ocvirke in svinjsko mast. Cena svinjskega "špeha" domače reje ni visoka, v času kolin pa imate tudi veliko izbiro, tako da lahko po zelo ugodnih cenah dobite tolščo najboljše kvalitete. Pomembno je namreč kakšen špeh kupite, saj je od kakovosti le-tega odvisno, kako dobro se bo stopil in kako dobro mast ter ocvirke boste imeli. Pred nakupom maščobe se pozanimajte s čim je bila žival hranjena, najbolje pa je, da jo kupite od kakšnega kmeta, ki ga poznate ali pa kmeta, ki vam ga kdo priporoči, saj boste le tako lahko vedeli, ali mu lahko zaupate in verjamete na besedo. Izogibajte se farm in raje izbirajte tiste ponudnike, ki  izvajajo rejo na tradicionalen način.

posoda za shranjevanje masti

Prašič ima več vrst maščobe:

- potrebuševino, to je maščoba iz katere se naredi dimljena slanina - hamburger

- salo oz. maščobo, ki se nahaja pri notranjih organih, najboljša je tista, ki se nahaja okoli ledvic in je snežno bele barve in brez mesa (ang. leaf lard), iz nje pripravljamo svinjsko mast, ki je nevtralnega okusa in vonja in je primerna za uporabo v sladicah (predvsem v piškotih, testu za pite...) - postopek priprave je opisan spodaj

- slanino s hrbta, to je slanina, ki jo boste uporabili za pripravo ocvirkov in domače masti, primerne za slane jedi in je tik pod kožo (običajno jo boste dobili skupaj s kožo) - postopek priprave je opisan spodaj

Za pripravo ocvirkov in masti pa poberemo tudi vso maščobo, ki jo oberemo z ostalih delov. Za topljenje masti in cvrenje ocvirkov potrebujemo pravo opremo. Pazimo, da ne uporabljamo plastičnega pribora. Za mešanje večjih količin lahko kupimo metrsko kuhalnico.

V knjigi Dobra kuharica, ki jo je spisala Minka Vasičeva in je izšla leta 1903, torej pred več kot stotimi leti je recept za pripravo svinjske masti in ocvirkov naslednji:

"Zrezi špeh od peršiča na majhne kocke, vlij v kozo vode, da stoji za pol prsta visoko in prideni potem zrezani špeh. Ako hočeš, nareži med špeh tudi malo čebule, mast ima potem prav dober okus, a za sladke in močnate jedi je ne moreš rabiti. Osoli špeh in ga cvri najprej na hudem, potem na slabšem ognju, premešaj ga večkrat, da se ti ne prižge. Ko so kocke lepo rumenkaste, postavi kozo na hlad, mast precedi v lonec, ocvirke pa spravi drugam. Še boljša je mast in dalje časa jo lahko ohraniš, ako vliješ v kozo mesto vode malo mleka."

narezana slanina, pripravljena za cvrtje, v ozadju levo: kože

Za pripravo masti in ocvirkov, ki jih boste uporabljali v slanih jedeh, je postopek priprave naslednji:

Če pripravljamo večjo količino svinjske masti, potrebujemo velik lonec, za mast enega 150 kg težkega prašiča potrebujemo kar dva lonca prostornine 30 l, mast pa cvremo v pečici (če znamo, pa lahko tudi v krušni peči). V pečico standardne velikosti lahko postavimo lonec prostornine največ 20 do 30 l.

Če imate maščobo s kožo, potem je potrebno najprej odstraniti kožo. Če kože ne boste odstranili in jo boste zrezali skupaj s preostalo maščobo ter scvrli, sicer to ne bo hudo narobe, vendar pa morate upoštevati, da bodo taki ocvirki pri uporabi v jedeh in ponovnem segrevanju pokali, torej eksplodirali, če ne boste dovolj pazili na temperaturo in so lahko nevarni. Če pa boste kožo odstranili, ocvirki ne bodo pokali. Kože ni težko odstraniti, potrebujete le oster nož, odstranite pa jo tako, da maščobo najprej narežete na širše trakove (širine približno 3 cm), nato pa zarežete med maščobo in kožo ter z nožem potegnete vzdolž kože, pri čemer z drugo roko kožo na začetku držite. Slanino nato zrežite na manjše kocke (od 1 do 2 cm). Nekateri slanine ne režejo, ampak jo zmeljejo z aparatom za mletje mesa, vendar pa so nato ocvirki drobnejši, zato pri nas vse zrežemo ročno.

cvrtje je zaključeno: čebula je potemnela oz. počrnela, ocvirki so ustrezne barve, med njimi pa ni več belih koščkov

Narezano slanino nato damo v lonec, ki je primeren za pečico (če cvremo večje količine) oz. štedilnik (za majhne količine). Če topimo večjo količino (30 litrski lonec ne preveč natlačene slanine), koščkom slanine dodamo 5 lovorjevih listov, 2 pesti soli kar postavimo v pečico, ki je segreta na 200°C. Slanino večkrat premešamo, da se koščki enakomerno topijo. Ko se koščki približno na pol scvrejo (ko se enostavno mešajo, tako da koščki niso več sprijeti, ampak je vsak posebej), dodamo 3 do 4 velike olupljene čebule. Ko čebula potemni, so tudi ocvirki scvrti, kar vemo tudi po tem, da so rumeno - rjavi barve in med njimi ni več belih ocvirkov. Med cvrenjem občasno mešamo, ko pa se le-to približuje koncu, pa smo še bolj pozorni pri nadzoru in mešanju. Ko opazimo, da voda več ne izhlapeva, torej ko se v masti mehurčki več ne vidijo, se cvrenje zaključuje in obstaja velika nevarnost, da se ocvirki zažgejo, zato moramo biti še dodatno pozorni. Bodite pazljivi pri odstranjevanju posode iz pečice, saj je maščoba zelo vroča in je lahko zelo nevarna, zato naj vam pri tem nekdo pomaga. Sicer pa lahko pečico ugasnete, odprete vrata in pustite, da se maščoba ohladi preden jo prenašate. Iz ohlajene masti odstranimo lovorjeve liste in čebulo. Ocvirke lahko popolnoma odcedimo, ali pa jih deloma pustimo v masti. (Pri nas doma jih sicer shranjujemo ločeno od masti, vendar jih popolnoma ne odcedimo, ker imamo večjo količino ocvirkov, ki so v masti bolje shranjeni, saj se dlje časa obdržijo in ne postanejo žaltavi.) Mast pa ločimo in shranimo posebej.

V primeru, da želimo mast nevtralnega okusa pa potrebujemo mast, ki jo ima prašič v okolici ledvic:

salo, ang. leaf lard, vidna je tudi membrana

S tolšče odstranimo membrano, pa tudi morebitne ostanke mesa. Nato tolščo zrežemo na majhne kocke (1x1 cm), lahko pa jo tudi zmeljemo z aparatom za mletje mesa:


Mast topimo v posodi na štedilniku, zato da imamo boljši nadzor nad dogajanjem v loncu, v tem primeru se mora namreč maščoba bolj topiti kot cvreti, saj ne želimo, da se koščki masti začnejo cvreti, ker bo imela mast okus po svinjini. Mast damo v večjo posodo in ji ne prilivamo mleka ali vode, ne dodajamo ji ničesar. Najprej jo topimo na večjem ognju, toliko da se posoda dobro segreje, nato pa ogenj postopoma zmanjšujemo.

koščki so že začeli rumeneti, postopek lahko zaključimo 

Pazimo, da se iz posode ne kadi, da brbota čisto malo in ko (po približno pol ure do tričetrt ure opazimo, da so začeli koščki rumeneti, mast s pomočjo kovinskega (!) cedila precedimo v drugo posodo, kjer se bo ohladila preden jo bomo prelili v kozarce ali drugo posodo - če mast vlijemo neposredno v steklene kozarce, namreč lahko počijo). Bodimo pozorni, da mast ni motna, ampak prozorna, če ni, jo moramo še malo pokuhati, dokler ne bo prozorna. Če želimo uporabiti tudi ocvirke, jih moramo soliti in pustiti nekaj masti, v kateri se bodo lahko do konca scvrli.

Če želimo mast nevtralnega okusa, ocvirki ne smejo potemneti bolj kot ti, ki so na sliki. Pomembno je predvsem kakšne barve je mast, ki smo jo odcedili, saj mora biti prozorna, lahko je rahlo rumena, vendar ne sme biti rjava. V ozadju se ohlaja mast, ki se iz prozorne tekočine spreminja v gosto belo zmes.

Kaj narediti s preostalo kožo? Lahko naredite Chicharrones (Pork Rinds).

Kako shranjevati ocvirke in mast?
Odvisno od količine in vaše porabe. Če je količina majhna in jo boste porabili prej kot v pol leta ter imate primeren (temen in hladen prostor) za shranjevanje, lahko mast in ocvirke prelijete kar v steklene kozarce za vlaganje, pri čemer ocvirke zalijte z mastjo, ter dobro zapolnite kozarce, da vmes ne bo zraka in pokrijte s pokrovčki. Problem hrambe v prozornih kozarcih je v tem, da mast in ocvirki po nekaj mesecih radi postanejo žaltavi. Za shranjevanje masti in ocvirkov prodajajo posebne posode, ki so temu namenjene in imajo pokrov (na drugi sliki zgoraj). V primeru, da v nakup ne nameravate investirati, kozarci pa vam tudi niso všeč, lahko mast in ocvirke shranite v posodo, ki je namenjena kuhanju in je ne potrebujete, katero pokrijte s pokrovko.

ALICE IN CHAINS - NUTSHELL (INDIECODE COVER)

ponedeljek, 17. februar 2014

KAKO ŠTUDIRATI PRAVO (PF LJ)

petek, 14. februar 2014

Tako kot vsako leto v februarju potekajo informativni dnevi in tudi letos vas je nekaj srednješolcev obiskalo Pravno fakulteto v Ljubljani. Ne glede na to, ali o študiju prava sanjate že od malih nog ali pa o tem še niste povsem odločeni, ste gotovo že slišali, da študij prava ni med enostavnejšimi. Jaz sem sicer študirala še po starem, nebolonjskem sistemu, vendar pa po pregledanih učnih načrtih za prvi letnik in pregledu urnika, ugotavljam, da velikih sprememb ni, zato mislim, da moji napotki niso zastareli. Današnjo objavo namenjam predvsem bodočim študentom, da boste miselno čimbolje pripravljeni na spremembe, zato z vami delim nekaj bistvenih napotkov in vprašanj, ki si jih je dobro zastaviti še preden s študijem začnete.

Tisti, ki vas zanima študij matematike, pa si preberite Študij matematike na FMF.

Morda se bodo moji nasveti komu zdeli pretirani in zahtevni, vendar pa tudi za študij prava velja isto kot velja za ostale stvari, ki se jih v življenju lotimo; cilj lahko dosežemo na lažji ali pa težji način, poti je več, jaz svoje napotke podajam le glede na svoje izkušnje.


- Kako naj vem, ali je študij prava res zame?
Najlažje bi bilo, da bi vam na to vprašanje odgovorila s floskulo kot je npr: "Poslušajte svoje srce". Če se odločate za pravno fakulteto in niste čisto prepričani, ali vas bo snov sploh zanimala in pritegnila, vam priporočam enostaven domači test. V knjižnici si izposodite nekaj knjig, ki so navedene med literaturo za prvi letnik. Namen branja teh knjig ni vnaprejšnje učenje snovi, ampak zgolj spoznavanje s temami, ki se jih obravnava v prvem letniku. Če vas bodo obravnavane teme pritegnile in ob branju ne boste zaspali, potem je to že eden izmed pokazateljev, da greste v pravo smer. 

Priporočam vam naslednje knjige:
Boris Jerman, Tjaša Vidic: Temelji civilnega in gospodarskega prava (teorija in praksa) - tega učbenika ne morem prehvaliti in ga priporočam tudi študentom višjih letnikov, zajema pa: pravoznanstvo, civilno pravo, stvarno pravo, obligacijsko pravo, pravo družb s poudarkom na gospodarskih družbah, konkurenčno pravo, pravo intelektualne lastnine, varstvo pravic civilnega prava ter EU. Pred kratkim sem jo prebrala v celoti (ima nekaj več kot 500 strani), vendar ima vsako poglavje na začetku kratek povzetek, najpomembnejši pojmi pa so sproti poudarjeni v okvirčkih, tako da če preberete vsebino le-teh, bo to dovolj za nazorno predstavitev snovi.

Marijan Pavčnik, Miro Cerar, Aleš Novak: Uvod v pravoznanstvo
- Igor Kaučič, Franc Grad: Ustavna ureditev Slovenije
Miha Juhart, Damjan Možina, Barbara Novak, Ada Polajnar-Pavčnik, Viktorija Žnidaršič Skubic: Uvod v civilno pravo


Navedene knjige so relativno razumljivo napisane in za branje ne potrebujete predznanja, zato se preizkusite koliko lahko preberete in ali prebrano tudi razumete. Upoštevajte, da so jih napisali avtorji, ki bodo kasneje tudi vaši profesorji (razen prvih dveh).

Kako študirati?

- Kupite rabljeno literaturo 
Na spletu se že sedaj najdejo oglasi za rabljeno literaturo, ki jo potrebujete za prvi letnik. Poskusite najti nekoga, ki vam ne bo prodal samo fotokopij, ampak tudi kakšno originalno knjigo in zakonik. Če je možno, literaturo kupite od uspešnega študenta. Nekateri pri študiju veliko barvajo in označujejo, kar vas bo lahko kasneje motilo, zato to upoštevajte pri nakupu. Če vam bo literaturo prodal uspešen študent, vas bo marsikateri njegov pripis, klicaj, povezava na drugo poglavje ali opomba lahko usmeril v povezave z drugo snovjo ali pa opozoril na pomembne segmente, naredil povezave z vajami ipd. Marsikdo vam bo zraven obvezne literature prodal ali podaril še kakšne stare izpite ali pa že izpolnjene vaje, ki so lahko pri študiju zlata vredne. Sama sem dobila že rešene vaje za ekonomijo, ki so mi zelo pomagale pri pripravah na izpit, prav tako sem dobila prastare izpite iz rimskega prava (ki jih ni bilo mogoče najti nikjer na internetu, profesor pa jih je še vedno uporabljal kot izpitna vprašanja). Nekdo, ki je vse preštudiral že pred vami, je utrl pot, ki bi jo sicer morali sami, dal pa vam bo tudi kakšen nasvet in napotek, ki je rezultat njegovega učenja na napakah. Meni je npr. prodajalec rekel, naj redno hodim na predavanja, saj je bil to po njegovem mnenju ključni pogoj za uspeh.

- Imejte sistem
Zvezki so za ozke klopi pravne fakultete preširoki in jaz sem jih kmalu zamenjala za prazne Akta liste. Za vsak predmet sem imela mapo (v smislu srajčke, samo da so bile barvne in sem jih že po barvi lahko razvrstila). Tako sem s seboj na faks nosila samo zapiske, ki sem jih tisti dan potrebovala, ker sem se učila po njih ali pa imela predavanja. Pred vsakim predavanjem sem si na list zapisala oznako predmeta in datum, liste pa sem sproti številčila. Zapiske zadnjih predavanj sem nosila s sabo, tako da sem vedela, kje sem končala, ostale pa sem spravljala v mape - tiste kartonaste, v katerih se dobi Akta liste, ki sem jih imela doma. Ker so bili listi oštevilčeni in datirani, se niso pomešali. Že med letom sem predmete sortirala, prenašanje pa je bilo enostavno. Kadar si je kdo moje zapiske sposodil, sem mu lahko posodila samo zapiske določenega dne ali pa sem mu prinesla celo mapo. Po opravljenem izpitu sem zapiske ter skripte dala v večjo, kartonasto mapo, tako da sem lahko posodila tudi vse, kar se je nanašalo na določen predmet. Seveda obstaja tudi možnost pisanja zapiskov na laptop, ki pa meni ne ustreza.

- Preberite knjigo Kako študirati pravo
Prof. Cerar ima na začetku študijskega leta običajno predavanje, ki je povzetek njegove knjige Kako študirati pravo. Večine njegovih nasvetov sem se držala, le skupine študentov, s katerimi bi snov skupaj ponavljala, nikoli nisem našla. Sicer pa so sedaj na voljo tutorstva, tako da tudi to šteje.

- Ne primerjajte se z drugimi
To je eden izmed najpomembnejših napotkov. Če ste bili v srednji šoli najboljši v razredu, še ne pomeni, da boste pravo opravili z levo roko (čeprav je res, da načeloma zlati maturanti letnike redno naredijo). Dobro se spomnim začetnih tednov prvega letnika, ko se mi je zdelo, da so vsi boljši od mene in me je začel kljuvati dvom ali sem sposobna toliko kot ostali okoli mene. V prvi vrsti so sedeli najbolj zagrizeni, ki so redno sodelovali, se z vprašanji vključevali v predavanja, medtem ko sem jaz komajda sledila snovi in vedela o čem profesor sploh predava. Dobila sem občutek, da so ostali bolj pametni od mene in da hitreje dojemajo. Potem pa sem izvedela, da so tisti, ki se delajo najbolj pametne že drugič ali celo tretjič v prvem letniku in da snovi ne slišijo prvič, da so povečini že bili na izpitu iz predmeta pri katerem so tako zagnano sodelovali, ki pa ga niso opravili. Zato se ne primerjajte z drugimi, ki jih ne poznate, saj ne veste njihovega ozadja. Tudi če kolege iz letnika poznate, ker ste npr. iz iste srednje šole, ne dovolite, da vam dajejo občutek manjvrednosti, šele na koncu leta se bo izkazalo, kdo je bil pripravljen delati. In če bodo to vaši znanci, bodite zanje veseli. Zapomnite si tisti rek Steva Jobsa:  Everything around you was created by people no smarter than you. Pazite tudi, da ostalih ne podcenjujete. Dostikrat se zgodi, da si mislimo, če je ta in ta oseba naredila, bom pa tudi jaz. Če osebe res dobro ne poznate in spremljate, boste težko ocenili, koliko truda je v študij zares vložila, morda veliko več kot si mislite.


- Zamenjate svoje geslo za vstop v ŠIS
Vsi vemo, kakšno je uporabniško ime za vstop v ŠIS in kakšno je geslo, tako da lahko nekdo, ki pozna vašo vpisno številko in vaš rojstni datum, dostopa do vaših podatkov, vas prijavlja in odjavlja od izpitov ali pa vam drugače nagaja. Ker sama na to niti pomislila nisem, gesla nisem spremenila do četrtega letnika, ko sem bila v to primorana. Takrat se mi je zgodilo, da me je nekdo odjavil od izpita, za katerega sem se že učila. Nisem pomislila, da me je nekdo odjavil, ampak sem krivdo pripisala sebi, češ da sem se pozabila prijaviti. Vendar pa se je to kmalu ponovilo. Nekdo me je odjavil od izpita ravno v roku, ko je bila odjava še možna, rok za prijavo na izpit pa je bil že zamujen. Poklicala sem v referat in jim pojasnila, kaj se je zgodilo in bili so prijazni ter me na izpit ponovno prijavili, tako da sem ga lahko opravila. Seveda sem geslo takoj zamenjala, kdo mi je nagajal pa nikoli nisem izvedela. Me je pa ta oseba verjetno spremljala ves čas študija, lahko je videla vse moje ocene, kolikokrat sem k izpitu pristopila in kdaj sem bila na izpitu.

- Če ne hodite na vsa predavanja, hodite vsaj na vaje in seminarje in se nanje pripravite
Pravna zgodovina izgleda izredno enostaven predmet, sedaj, po bolonjskem sistemu pa traja zgolj en semester. Presenetljivo pa marsikomu povzroča težave. Vsakomur, ki me je vprašal, kako sem pristopila k temu predmetu, povem, da sem hodila na predavanja (kjer se odgovori že na nekaj vprašanj, ki so potem na seminarju) in da sem se na seminar pripravljala tako, da sem predhodno odgovorila na vprašanja, na seminar pa sem redno hodila, saj se tam pove odgovore na vprašanja, pa tudi dodatno razloži tematiko. Izpit potem ni težak, saj so izpitna vprašanja v smislu vprašanj iz seminarja. Isto velja za druge predmete. Če že ne hodite na nekatera predavanje - obvezno se pozanimajte katera lahko špricate (npr. tista  iz sociologije), se ne odrecite vajam in seminarjem, ker vas bodo najbolj pripravila na izpite, z delom v skupini pa se boste povezali s kolegi študenti. Po bolonjskem sistemu se sicer pri nekaterih predmetih preverja prisotnost, tako da če boste že primorani hoditi na te obveznosti, izkoristite čas in se nanje predhodno pripravite.

- Razmislite o nakupu diktafona
Snemanje predavanj ni dovoljeno. Sama sem to pravilo prikrojila tako, da snemanje predavanj ni dovoljeno, razen če so posnetki zgolj za lastno uporabo. Jaz sem si kupila enega izmed cenejših diktafonov (olympus, za takratnih 40 eur), ki je odličen in mislim, da snema veliko bolje kot večina mobitelov. Diktafoni namreč odlično lovijo zvok tudi, če sedite bolj v zadnjih klopeh. Če je predavalnica polna, profesorji tako ali tako uporabljajo mikrofone, v višjih letnikih, ko so predavalnice bolj prazne, študenti pa bolj poslušni:) pa to večinoma opustijo. Diktafon je dobra naložba, saj ga boste uporabljali tudi v naslednjih letnikih. Ne samo za snemanje predavanj, temveč tudi pri izdelavi seminarskih nalog ter diplomske in magistrske naloge. Če boste npr. opravljali različne intervjuje ali pa se udeleževali predstavitev, debat, ipd. (Upoštevajte pa, da na obravnavah na sodišču snemanje ni dovoljeno). Vendar pa naj diktafon ne služi kot izgovor, da vam ni treba pisati zapiskov. Zapiske pridno pišite, se pa predvsem v prvem letniku rado zgodi, da je profesor prehiter za vas, zato boste doma zapiske lepo dopolnili s pomočjo posnetka, kar boste delali redno. Če veste, da tega redno ne boste delali, si prihranite denar in na diktafon pozabite. Učenje neposredno po posnetku (namesto zapiskov) je izredno naporno in vam ga ne priporočam, pa tudi prepisovanje celotnega predavanja poteka zelo počasi, zato bo najbolje, da pišete sproti. Diktafon tudi ne uporabljajte pri vseh predavanjih, ampak samo pri profesorjih, ki jih je težje spremljati. Nekateri predavajo izredno naučeno in vam narekujejo kaj pišite (npr. B. Novak, Kambič), drugi pa radi vključujejo primere, predavanja popestrijo s šalami in je zato zapiske težje delati (npr. Kaučič), so pa tudi redke izjeme predavateljev, ki so sicer dobri pravni strokovnjaki na svojem področju, predavajo pa nesistematično, zmedeno in netekoče (npr. P. Končar). To v začetnih letnikih ni tako problematično, saj je vse zapisano tudi v predpisani literaturi, problem se pojavi pri predmetih, kjer učbenika ni in se je treba učiti po zapiskih. Zakaj še so zapiski pomembni? Ne želim biti pesmistična, vendar pa nikoli ne veste, kdaj boste izpit dejansko opravili. Če ne boste uspešni, bo to morda šele čez kako leto ali celo več, ko se predavanj ne boste več spomnili, zato zapiske potrebujete. Pri snemanju je pomembno, da ste diskretni, da diktafon skrijete tako, da ga profesor in blizu sedeči ne opazijo (v peresnico, v torbo ipd.). Čeprav bom v nadaljevanju poudarila, da bodite z zapiski radodarni in jih posojajte, če vas zanje kdo prosi, pa vam priporočam, da posnetke zadržite zase in jih imate zgolj za lastno uporabo. Tako ali tako boste svoje zapiske dopolnili s pomočjo posnetkov in lahko posojate zapiske.

- Delite
Bistvo je bilo povedano že zgoraj. Delite zapiske, delite znanje, delite izkušnje. Če vas kdo prosi za zapiske, mu ne zaračunajte. Nikoli ne veste, kdaj boste zboleli ali pa boste odsotni zaradi drugih razlogov in boste sami potrebovali pomoč. Bodite solidarni in kolegom želite dobro.

- Berite
Vsi imamo radi bližnjice, ki se jim reče skripta. Skripta je samo povzetek, ki izpostavi najpomembnejše točke, ki jih morate znati. Jaz sem jih uporabljala za ponavljanje, ne pa za učenje. Več boste brali, bolje boste razumeli in manj se boste učili na pamet. Šele ko boste resnično vedeli ozadje, boste lahko doumeli tudi skrajšano, zgoščeno verzijo, ki si jo boste tako tudi hitro zapomnili. Jaz sem ena izmed tistih, ki je prebrala Teorijo prava in jo imam sedaj v omari v službi, da si še kaj pogledam. Zgodovino sem se učila tudi po knjigi Pravna zgodovina Slovencev, ne samo po kratki knjižici. Pri sociologiji sem prebrala knjigi Pogledi sociologije prava in Pravo in družba. Seveda sem se tudi rimsko pravo učila iz knjige, isto velja za ekonomijo, ustavno pravo itd.

- Prepoznajte osnove
Poznate tisti rek: kdor gleda drevo ne vidi gozda? Pogosto se zgodi, da se učimo definicije, alineje, naštevanja in podrobnosti, osnovnih pojmov pa ne poznamo in snov težje razumemo. Spomnim se, da je bilo prvo vprašanje na mojem ustnem izpitu iz rimskega prava čisto enostavno: kaj je stvarno pravo, pa sem se kljub enostavnosti lovila pri odgovoru. Pri študiju prava so količine snovi, ki so zajete na izpitu, zelo obsežne in se jih je v kratkem času težko naučiti, zaradi obsežnosti pa se pogosto zgodi, da se študenti učijo podrobnosti, medtem ko ne zanjo izločiti najpomembnejših pravnih pojmov. Večina izpitov v prvem letniku je zelo lahkih in hkrati zelo težkih. Lahki so zato, ker so postavljena vprašanja o osnovnih pojmih, težka pa zato, ker nanje večina ne zna odgovoriti, saj so se preveč posvečali zapletenim definicijam, o katerih jih potem nihče ne vpraša, osnov pa ne poznajo, ker pri učenju gledajo samo drevesa, zaradi česar ne vidijo gozda (celote).


- Spremljajte oglasno desko in SIS
Ničkolikokrat sem prišla na faks zastonj, saj sem šele ob prihodu na oglasni deski videla, da je predavanje prestavljeno ali odpovedano, če bi na spletno oglasno desko pogledala že pred odhodom od doma, bi si prihranila pot in čas. Lahko se tudi naročite na e-novice, da boste o novih obvestilih na oglasni deski obveščeni. Na SISu se splača občasno pogledati med gradiva, saj je tam objavljeno gradivo, na katerega vas nihče ne bo opozoril.

- Izkoristite čas
Pogoste časovne luknje med predavanji se lahko zapolni na različne načine. Lahko greste na kavo, po trgovinah, na kosilo ali pa čas drugače zabijete. Fakulteta ima izredno prijetno čitalnico, v kateri sem preživela nešteto ur. Razumljivo je, da boste na začetku prvega letnika imeli še vedno miselnost srednješolca, ki proste ure preživi na pijačah, klepetih in podobno. Če se le da, vmesni čas čimbolj izkoristite tako, da se v čitalnici pripravljate na seminarje oz. vaje in predavanja ali pa kaj preberite. V prvem letniku se sicer še ne boste toliko srečevali z zakoni, v naslednjih letih pa pogosto. Komentarji zakonov so običajno dobro napisani in širijo obzorje, zato sem jih v čitalnici pogosto prebirala.

- Spoznajte profesorje (obvezno)
Nedopustno se mi zdi, da so nekateri študenti šele na ustnem izpitu spoznali profesorja, ki je vse leto predaval določen predmet ali pa da študent še v četrtem letniku ne ve, kdo uči posamezni predmet oz. za katero pravno področje je specializiran posamezni profesor. Profesorja morate spoznati, kar storite tako, da se vsaj nekaj časa udeležujete njegovih predavanj, saj boste samo tako lahko ugotovili, kakšen sistem ima in čemu daje poudarek. Zgolj nekaj profesorjev je takih, da pretežno učijo predmete prvega letnika, večina predavateljev vas bo pri različnih predmetih spremljala vse do diplome. Profesorje morate spoznati tudi zaradi tega, da boste lažje izbrali izbirne predmete in mentorja za diplomo oz. magistrsko nalogo, pa tudi zaradi splošne (pravne) razgledanosti.

- Ne goljufajte pri izpitih
Ne goljufajte zaradi sebe. Pravnik, ki želi imeti integriteto in avtonomijo, se mora biti sposoben zanesti le nase in na svoje zmožnosti. Goljufanje na izpitih je protislovno s študijsko smerjo.

- Izpite opravite v prvem poizkusu, izpitne roke pa načrtujte realno
Izredno pomembno je, kako si boste naredili načrt za opravljanje izpitov, kako si boste načrtovali roke. Posebej pozorni bodite pri izpitih, kjer je potreben tudi ustni izpit. Če boste izpite načrtovali preblizu skupaj, se vam lahko, tako kot meni, zgodi, da boste imeli na isti dan ustni izpit iz enega predmeta in pisni izpit iz drugega predmeta. Upoštevajte, da so izpiti hitro popravljeni. Prizadevajte si, da boste večino predmetov opravili v prvem poizkusu, pri načrtovanju izpitnih rokov pa upoštevajte, da vam to morda ne bo uspelo.

- Upoštevajte nasvete izkušenih kolegov
Žalostno, vendar resnično je dejstvo, da večina študentov ne upošteva kolegov iz višjih letnikov, čeprav jih pogosto prosijo za nasvet. Če ponovim primer iz pravne zgodovine: vsakomur, ki me je vprašal, kako se predmeta lotiti, sem povedala, naj se pripravlja na seminar in naj ga tudi obiskuje. Ko sem čez čas izvedela, da te iste osebe, ki so prosile za nasvet, pri izpitu niso bile uspešne, sem jih vprašala, ali so obiskovali seminarje in vsi tisti, ki so bili neuspešni, so mi povedali, da na seminar niso hodili in da so se učili samo po knjigi ter skripti. Obstajajo določene fore, npr. pri nekaterih predmetih je v izpitu vedno zadnja novela zakona ali pa kaj iz zgodovinskega razvoja, ki se ponavadi nahaja v uvodnem poglavju (ki ga študenti radi preskočijo) kar se sploh ni težko naučiti, samo prebrati je treba. Na te zanke vas lahko opozorijo tisti, ki so izpit že opravili in priporočam vam, da njihove nasvete upoštevate. Oni so tudi tisti, ki vas bodo usmerili katerih predavanj se je smiselno udeleževati. Pri tem pa morate biti pazljivi na vir teh informacij, včasih boste o isti stvari povprašali več različnih študentov in dobili ravno toliko različnih odgovorov:)



Kaj pa življenje?

Če sem zgoraj lahko dala nekaj bolj ali manj univerzalnih nasvetov, se bodo spodnji nanašali na ožji krog ljudi. Jaz sem v Ljubljani stanovala samo med tednom, čez vikende pa sem se vračala domov (razen v času izpitov, ko sem v Ljubljani ostala tudi čez vikend).


- Naspite se
Še se spominjam študenta, ki je pri predavanjih iz ustavnega prava spal v prvi klopi. Kmalu na predavanja ni več hodil, verjetno je študij opustil. Če boste na predavanja hodili zaspani in zmačkani, jim boste težko sledili in hitro se vam bo bližnji kafič zdel veliko bolj zanimiva izbira. Dejstvo je, da se vsake toliko časa kakšno predavanje izredno vleče in včasih sem zapiske pisala samo zato, da sem predavanjem lažje sledila. Predavanja se začnejo dovolj pozno, tako da se lahko naspite in dan bo veliko lepši, lažje se boste prebili čez vse obveznosti in boste boljše volje.

- Določite si čas za delo in čas za sprostitev.
Jaz sem si zadala, da se bom med tednom, ko sem živela v Ljubljani, maksimalno posvetila študiju. Jemala sem ga kot službo. Veliko časa sem preživela na faksu, saj sem v prvem letniku hodila tako na dopoldanska kot popoldanska predavanja, stanovala pa sem ravno toliko daleč, da se mi v vmesnem času, ko nisem imela predavanj, ni splačalo vračati v stanovanje. To ne pomeni, da se nisem udeležila brucovanja ali da nisem hodila na kosila z bivšimi sošolci iz srednje šole (sprva smo se veliko dobivali, vendar smo bili že po kakšnem mesecu zasuti z obveznostmi in smo se raje dobivali med vikendi). Če sicer niste iz Ljubljane in ste se, tako kot jaz, v to mesto preselili, potem vas bo zasrbela svoboda zaradi odsotnosti od staršev. Ne pozabite, zakaj ste tu, kjer ste - da bi študirali. To ne pomeni, da ne smete ven, da se ne smete zabavati, vendar pa to poskusite narediti tako, da študij ne bo trpel (to dejansko pomeni, da tega ne smete početi pogosto). Vikend je zame pomenil čas za sproščanje, zato domov nisem nosila nobenih knjig, zapiskov, ničesar iz česar bi se doma lahko učila (nekajkrat sem poskusila, vendar sem na koncu vedno ugotovila, da nisem pridobila nobenega znanja, samo slabo vest:)). Ta čas sem raje porabila za druge stvari in ljudi. Nekaterim je v Ljubljani težko študirati, ker v stanovanju, kjer živijo, za to nimajo dobrih pogojev (ker je okolica moteča), zato se raje učijo doma, med vikendi. Jaz sem se posluževala čitalnic, kjer je fino študirati že zato, ker vsi okoli tebe študirajo. Če vas doma čaka ljubezen, vam bo še toliko težje študirati med vikendi.

- Povežite se s kolegi študenti v letniku
Mogoče je včasih celo bolje, da greste pravo študirat samo vi, ne pa vaši sošolci iz srednje šole. Nihče vas ne pozna in začnete lahko čisto od začetka. Če okoli vas ni sošolcev in znancev iz srednje šole, je tudi večja verjetnost, da se boste povezali z neznanci, ker boste vi potrebovali njih in oni vas. Tudi zato je dobro hoditi na predavanja, saj se po začetnem navalu število študentov razredči in ostanejo tisti, bolj resni, kateri vam bodo lahko pomagali in delali družbo. Najlažje je nove stike navezati v prvem letniku, sčasoma se izoblikujejo skupinice (ravno tako, kot v srednji šoli), ki v svoj krog ne spustijo novih obrazov. Ne omejujte se na ozek krog ljudi, bodite odprti. Meni se je zgodilo, da iz mojega kroga približno desetih kolegic, ki sem jih spoznala v prvem letniku, niti ena z mano ni napredovala v drugi letnik, tako da sem se v drugem letniku spet povezovala z novimi ljudmi, kar pa bi bilo težje, če ne bi (bolj na videz) poznala kolegice še iz prvega letnika, s katero sva potem skupaj redno napredovali v naslednje letnike.

- Stanujte blizu in s pravimi cimri
Če se le da, stanujte blizu faksa, saj ima to veliko prednosti. Stanujte s cimri, ki imajo na vas dober vpliv. Včasih skupaj stanujejo sošolci iz srednje šole, vendar se velikokrat to ne izkaže za najboljšo kombinacijo. Jaz sem stanovala s cimro, ki je bila iz moje srednje šole, obe pa sva bili prvič vpisani v prvi letnik pravne fakultete. Navidez idealna kombinacija se je izkazala za katastrofo, saj sem si morala novo stanovanje iskati sredi januarskega izpitnega obdobja. Moja cimra je namreč pozabila, zakaj je prišla v Ljubljano in kljub dolgemu vztrajanju na pravni fakulteti ni doštudirala, ampak se je preusmerila na drugo fakulteto. Mogoče je najlažje živeti s tistimi, ki ste jih že vajeni (bratje/sestre/drugi sorodniki) in si lažje direktno poveste, kar vas moti.

- Ne delajte velikih načrtov za poletje
Čeprav je sedaj, ko je nekaj predmetov samo v prvem semestru, morda lažje še pred počitnicami opraviti vse izpite, ker jih je lažje časovno razporediti, pa ti niso nič lažji. Po težavnosti so verjetno še vedno enako zahtevni kot so bili pred uvedbo bolonjskega sistema, kar sklepam po tem, da so predavatelji še vedno isti. Predavatelji na pravni fakulteti se namreč kar držijo svojih načel in zahtev do študentov in jih kaj dosti ne spreminjajo, razen če so v to prisiljeni.

- Prepoznajte neuspeh
Kaj pa če vam ne uspe napredovati v višji letnik? V tem primeru vam preostane več možnosti. Če izpolnjujete predpisane pogoje lahko letnik ponavljate ali pa se vpišete izredno. Poznam kar nekaj študentov, ki so se redno vpisali samo v prvi letnik, nato pa izredno vsaj v drugi in tretji letnik (nekateri celo v četrti). Tudi to je ena izmed možnosti, lahko pa tudi ponavljate. Pomembno je, kateri izpiti so vam ostali. Če vam ostaneta ekonomija in rimsko pravo, ki sta po mojem mnenju najtežja predmeta prvega letnika, potem je to še veliko. Pomembno je tudi, koliko rokov vam je še preostalo. Od študentov, ki so letnik ponavljali, sem na začetku študijskega leta pogosto slišala, da si bodo leto vzeli bolj na izi, da bo to dobro za njih, ker bo manj stresno. Žal se je pri nekaterih to zaključilo preveč na izi in niso opravili skoraj nobenih obveznosti, ker so popustili (zapiske so imeli še iz prejšnjega leta in na faks niso več hodili, pomembnejše pa so postale druge stvari). Ko svoj neuspeh analizirajo, svojo napako ugotovijo in pojasnijo, da pač niso dovolj resno študirali, zato poskusijo še v tretje in marsikdo je tri leta v prvem letniku, pa ga še vedno ne naredi. Večina mojih kolegov, ki jim prvega letnika ni uspelo narediti, pa se je prepisala na pf v Mariboru, kjer se jim je odprl nov svet, vsaj tako so pripovedovali.

Pravno razmišljanje je nekaj, česar se boste težko naučili iz skript (kar pa ne pomeni, da fakultete z učenjem na pamet ni mogoče dokončati, žal, poznam tudi take primere). Večina študentov vam bo povedala, da študij ni enostaven, vedeti morate, da je potrebno vanj kar precej vložiti. Nihče pa vam ne more vnaprej povedati kako uspešni boste pri študiju. Menim, da je za bruce najpomembnejše, da čimprej preberejo sistem, ki od vseh zahteva isto in ko ugotovijo, kaj to je, je potrebno še ugotoviti oz. razviti svoj sistem, ki do uspeha pripelje. Če se boste za študij na Pf Lj odločili, se pripravite na spremembe.

VALENTINOVA ORIGAMI ŽABICA

četrtek, 13. februar 2014

Moji prvi spomini na valentinovo segajo v malo šolo. Izdelovanje papirnatih srčkov,  ki smo jih potem pustili v košarici v garderobi simpatije, tisto vznemirjenje, preden smo pogledali v košarico ali smo tudi sami dobili kakšen srček, pa tudi razočaranje, če v njej ni bilo srčka naše simpatije.   
In ko se spomnim na malo šolo, se spomnim tudi origami napovedovalcev prihodnosti, ki smo jih mi imenovali žabice (naši starši pa pekel-vica-svet-nebesa), jih vedno znova izdelovali in se z njimi igrali, saj so so bili zabavni in  vznemerljivi, ob enem pa so spodbujali kreativnost in razvijali domišljijo.

Današnji DIY projekt združuje valentinovo in origami žabico iz papirja:). Namesto tega, da bi v žabico napisali napovedi prihodnosti, vanjo napišemo predloge za preživljanje valentinovega. Z izdelovanjem se za trenutek vrnemo v otroška leta, obenem pa lahko tako popestrimo valentinovo, saj ima žabica v sebi element presenečenja – ne le za tistega, za katerega smo žabico izdelali, ampak tudi za nas same, ker tudi sami ne vemo, kakšen bo izid

Igrivo, zabavno, simpatično in unikatno darilo, ki ga lahko popolnoma prilagodite osebi, s katero boste preživeli valentinovo.

Torej, žabico izdelamo po navodilih, ki jih najdete tu: KLIK!, na zavihke zapišemo 8 predlogov za preživljanje valentinovega (npr. izlet v neznano, valentinova romantična večerja, zmenek v centru mesta, pojdi z menoj v toplice:), te predloge pa potem še na dva dela, npr. zmenek v centru mesta - kino / gledališče), notranjost žabice oštevilčimo s števili od 1 do 8, na zunanjih delih pa narišemo srčke različnih barv.

 
Če ste morda že pozabili, kako se žabico uporablja, smo za vas pripravili kratek video:)


Lanski valentinov DIY projekt: SRČKANA BROŠKA

KATIE MELUA - WHAT I MISS ABOUT YOU COVER (LARA POREBER)

torek, 11. februar 2014

KAKO IN KAJ KUHATI ZA ENO OSEBO?

ponedeljek, 10. februar 2014
Tortica samo za eno (lačno:)) osebo, pripravljena v kozici.

Leta sem kuhala samo zase. Predvsem v študentskih letih, ko sem se naveličala hrane, ki jo je bilo mogoče dobiti na študentske bone in ko sem več časa preživela v študentskem stanovanju in manj na faksu, je bilo treba tudi kaj skuhati. Kadar sem bila ves dan doma, mi je bilo kuhanje v popestritev, kadar pa sem imela veliko drugih obveznosti, je bilo tudi breme. Sedaj sicer več ne živim sama, vendar pa še vedno kuham za enega - za enega paleo jedca (zase) in za enega nepaleo ("normalnega") jedca. Čeprav nekateri pravijo, da je kuhati za enega isto kot kuhati za štiri in da je treba samo količine v receptu prilagoditi eni osebi, pa tisti, ki smo to poskusili, vemo, da le ni tako enostavno. 

Zakaj pa bi sploh kuhali, če kuhamo samo zase? Eden ni nobeden, samo zase se ne splača ipd. so pogosti odgovori tistih, ki bi morali kuhati samo zase, pa ne kuhajo. Nekateri tudi pravijo, da se kuhati samo zase ne splača s finančnega vidika in raje jedo v menzah in restavracijah, kjer jim niti posode ni treba pomiti.

Zakaj bi sploh kuhali? Na to vprašanje dobro odgovori Michael Pollan v spodnjem videu:


Kako torej kuhati samo za eno osebo?
  • Ne razmišljajte o umazani posodi

Če kuhamo samo za enega to ne pomeni nič manj umazane posode. Umazanih krožnikov bo sicer manj, vendar pa bo posode za kuhanje približno enako veliko. Če pred kuhanjem razmišljate, da se za enega pa res ne splača umazati toliko posode, potem se morate motivirati in pozabiti na posodo. Sicer pa poiščite recepte za jedi, ki se lahko pripravijo v samo eni posodi, npr. jedi iz voka, rižote...

  • Skuhajte za dvakrat

Morda neradi pogrevate jedi, vendar pa se to načelo včasih splača malo spregledati. Jaz sem se kmalu naučila, da če že kuham, se mi splača skuhati vsaj za dvakrat. Ko sem tehtala med obema stranema, torej ali pogrevati ali ponovno kuhati, sem se raje odločila za prvo možnost in hitro sem se privadila misli, da dvakrat zapovrstjo jem isto, včasih pa sem preostanek tudi zamrznila.

  • Ugotovite prave količine

Sprva je to ponavadi težko, ugotoviti koliko sploh skuhati samo za enega, če smo vajeni kuhati za več oseb. Priporočam vam, da si zapomnite ali zabeležite merice. Jaz sem kmalu ugotovila, da moram, če kuham riž samo zase, odmeriti polovico skodelice za kavo, vedela sem tudi koliko krompirja moram nalupiti za pire krompir in koliko česa porabim, tako da nisem kupovala premalo in da si nisem ustvarjala velikih zalog.

  • Naj vas cene ne premamijo

Če tudi vi v trgovini ne pogledate samo cene za izdelek, ampak izdelke med sabo primerjajte glede na ceno v litrih oz. kilogramih, ste v večini primerov ugotovili, da se bolj splača kupiti količinsko večje izdelke kot manjša pakiranja. Vendar pa, če kuhate le zase, ocenite, ali boste sami res porabili 250 g masla ali pa se vseeno splača kupiti manjše maslo, četudi je malo dražje, saj ga boste sicer morali zavreči, ker se bo pokvarilo.

  • Imejte pravo opremo in posodo

Kupite manjše ponve in manjše posode, da se bodo jedi bolje kuhale. Če želite npr. zelenjavo ali pa meso dušiti, se vam bo v veliki ponvi hitro prijelo, ravno zato potrebujete manjšo. Pa tudi kuhanje bo v manjši posodi hitrejše, saj se večje posode dlje časa segrevajo. Kupite tudi manjše pekače, ki so ponavadi keramični ali pa namesto njih uporabite posode (kozice), ki so primerne tako za kuhanje na štedilniku kot v pečici. Glede ostale opreme pa priporočam mikrovalovno pečico za pogrevanje in za odmrzovanje. Preverite tudi velikost vaše pečice - če imate pečico standardne velikosti, se te običajno dolgo segrevajo. Razmislite o nakupu namizne pečice, ki deluje podobno kot običajna pečica in je bolj primerna za peko manjših količin.

  • Zamrzovati ali ne zamrzovati?

Nekateri so pristaši kuhanja večjih količin. Preostanek nato porazdelijo v posamične porcije, ki jih zamrznejo in nato posamično odtajajo, tako da imajo vedno obrok za rezervo v zamrzovalniku. Sama nikoli nisem imela dovolj velikega zamrzovalnika, da bi to prakticirala, poleg tega pa je za ta sistem potrebna tudi organiziranost. Pogosto se mi je namreč zgodilo, da sem na rezerve pozabila, kar se lahko prepreči z malo organiziranosti (npr. da določeni del zamrzovalnika namenite že pripravljenim obrokom, tako boste vedno vedeli, kje so, nekateri pa si naredijo tudi sezname vsega, kar so spravili v zamrzovalnik in s tem preprečijo, da bi na kaj pozabili). Golaž, zrezki v omaki, polnjene paprike, sarme, štruklji, jota, goveja juha, narezan kruh, lazanja, bolonjska omaka, cmoki, svaljki, ipd. so jedi, ki jih lahko skuhate v večjih količinah in nato zamrznete. Jaz sem tudi sir, ki sem ga kupila v kosu naribala in zamrznila, nato pa iz vrečke jemala po potrebi. Presenetljivo se ni sprijel in je prišel zelo prav.

  • Kaj kuhati?

Rižote, testenine (njoki, široki rezanci, valvice, makaroni, ravioli...) na tisoč načinov (z različnimi omakami, s tunino, s pestom itd., ali pa kot testeninski narastki), omlete in frtalje, solate, ribiji fileji, nabodala, zrezki, palačinke ali carski praženec itd. so enostavne jedi, ki jih lahko pripravimo na štedilniku, so hitre, za pripravo pa ni potrebno umazati veliko posode.

Ko se primerno opremite in poiščete recepte, ki se vam zdijo primerni za vas, je potrebna le še motivacija in odločitev, da se tudi samo za enega splača kuhati in potem gre vse lažje:)

SNEŽENE KEPE Z BRUSNICAMI (brez glutena)

petek, 07. februar 2014

Ko je bilo v zadnjem tednu ogromno gospodinjstev več dni brez elektrike in je, sicer dolgo pričakovano, zimsko vreme povzročilo veliko škode, smo se nekateri spraševali ali je res smiselno vse modernizirati v tako veliki meri, da brez elektrike niti kuhati ne moremo.

Če smo se vseeno odločili za steklokeramiko ali indukcijo, pa je, za dni brez elektrike, dobro imeti za rezervo vsaj gorilnik za kampiranje, s pomočjo katerega lahko pripravite današnji recept, ki je zelo enostaven, vir toplote pa vseeno potrebujete. Gre za neko vrsto domačih rafaelo kroglic, vendar pa namesto lešnika oz. mandlja, ki bi sicer sodil v vsako kroglico, uporabite suhe brusnice, ki dodajo rahlo kiselkast in poseben okus.


Potrebuemo:
180 g masla
180 g kristalnega sladkorja
1 dl vode
150 g kokosove moke (ter še nekaj dodatne za povaljanje kroglic)
300 g mleka v prahu
100 g suhih in sesekljanih brusnic

V posodi raztopimo maslo, kateremu primešamo kristalni sladkor in vodo ter malo pokuhamo, da se sladkor raztopi. Odstavimo in primešamo kokosovo moko nato pa še mleko v prahu. Dobro premešamo. Ohladimo na sobno temperaturo in primešamo sesekljane brusnice. Z rokami oblikujemo kroglice v velikosti rafaela in jih povaljamo v kokosovi moki. 

Jaz sem maso pred oblikovanjem čez noč pustila v hladilniku, kar ni bilo najbolj pametno, saj se je tako zelo strdila, da sem jo morala ponovno segreti, da sem lahko oblikovala kroglice. Maso ohladite do te mere, da se kroglice lepo oblikujejo in ne čakajte predolgo. Hranite jih na hladnem.

Recept je prirejen po receptu iz revije Dober tek, december 2013, str. 11.

MISEL DNEVA

LOMO FOTOGRAFIJE #19

torek, 04. februar 2014
Ko razviješ star film, se na njem najde marsikaj. Zato danes objavljam poletno/jesenske fotografije. Naj vas malo pogrejejo v tem zimskem času :)

Werra, Kodak 200


  




 







PALEO ZA ZAČETNIKE (2 brezplačna priročnika)

nedelja, 02. februar 2014
V slovenščini resda ni veliko virov, kar se palea tiče, jih je pa več kot dovolj v angleščini. Poleg blogov in podcastov, kjer so informacije zelo razpršene, so zanimive tudi brezplačne e-knjige, največkrat v pdf obliki, ki jih pišejo večinoma blogerji in so dober vir informacij. Če blogov redno ne spremljate, in ne želite zamuditi posebnih ponudb, se naročite na njihove e-novice, ki vam jih pošiljajo na mail. Večina blogerjev, ki knjige kasneje prodajajo na Amazonu za simbolično ceno, jih najprej ponudijo brezplačno svojim rednim bralcem, vendar pa so te ponudbe časovno omejene in morate biti hitri, če jih želite dobiti brezplačno (npr. knjige, ki jih vidite na zgornji sliki, so bile brezplačne). O ponudbah pa boste obveščeni, če se boste naročili na njihove novice. Za paleo začetnike ali pa tiste, ki želijo  preizkusiti nove recepte predstavljamo dve e-knjigi, ki sta brezplačno dostopni na spodnjih povezavah.

Preprosta, kratka predstavitev palea in še nekaj zanimivih receptov.

Vsebuje podobne informacije kot prva knjiga, vendar v razširjeni obliki. Lahko jo kupite na Amazonu za  $6.09, na linku (zgoraj) pa jo dobite brezplačno.

Če ste bolj osredotočeni na hujšanje, pa smo vam že priporočili tale priročnik. Če ste paleo začetnik in potrebujete informacije v slovenščini, pa jih lahko najdete tudi na našem blogu, npr. Uvod v paleo najdete tu.