ROADTRIP PO SLOVENIJI

ponedeljek, 05. september 2016
Z ekipo RetroSpektive se vsako leto odpravimo na potepanje po bližnjih evropskih mestih in mestecih (med drugim smo bili v Nici in okolici, Toskani, Budimpešti), letos pa smo se odločili, da ostanemo kar v Sloveniji, saj je ne poznamo dovolj dobro. Tako smo štiridnevni roadtrip aktivno preživeli na Severnem Primorskem, Koroškem in v Pomurju. Nad izbranimi lokacijami in aktivnostmi, predvsem pa nad ljudmi, ki smo jih spoznali, smo bili navdušeni in žal nam je, da nismo imeli več časa, da bi v vsaki regiji preživeli kakšen dan več. Glede na to, da po spletu ni najti veliko predlogov za raziskovanje Slovenije (ali pa jih je težko najti), bodo morda informacije prišle prav komu, ki se bo prav tako odločil za aktivno počitnikovanje v Sloveniji ali pa komu, ki potrebuje kakšno idejo za nedeljski izlet. 

Delček tega, kaj smo videli, počeli in doživeli na našem roadtripu si lahko ogledate na spodnjem posnetku: 


Načrtovanje poti
Na skupinskem sestanku smo se dogovorili, da za začetno točko izberemo Severno Primorsko, saj je dobro izhodišče tako za gorski kot za primorski svet. Glede na to, da na Koroškem in v Pomurju še nismo bili, pa smo sklenili, da se ustavimo tudi tam. Odločili smo se, da bo tudi letos proračun isti kot pretekla leta (200 eur/osebo), glede na to, da bodo stroški prevoza in prenočišč nižji kot pretekla leta, pa si bomo letos lahko privoščili več plačljivih vsebin in kakšno dobro kosilo. Načrt je bil, da se naužijemo tako gorskega kot morskega zraka, se prepustimo mestnemu vrvežu in podeželjski umirjenosti, si privoščimo športne aktivnosti in trenutke lenobnosti in tako zadostimo vsem željam.
Načrtovanje poti je bilo v bistvu bolj zahtevno kot pretekla leta, saj je na spletu zanimive predloge in itinerarije težko najti, kar je škoda, saj imamo Slovenci pokazati veliko več kot le Postonjsko jamo in Bohinjsko jezero. Kakovostne informacije smo našli predvsem na blogu Nina potuje in na blogu Kam z mulcem

1.dan: ZGORNJE POSOČJE
Načrt poti
- Izvir reke Soče
- Botanični vrt Juliana
-  Turistična kmetija Jelinčič
- Nadiža (kopališče Robiči)
- Muzej Planika


Ker smo pot začeli v Kalu nad Kanalom, kjer smo prespali, nas je pot proti Trenti vodila mimo kraja Most na Soči, kjer se splača ustaviti na jutranji kavici in se sprehoditi ob jezeru. Mimo Tolmina, kjer se je tisto soboto ravno zaključeval festival MetalDays, smo se peljali naprej proti Kobaridu, kjer smo naleteli na gnečo na cesti, zato smo se najprej odpravili do Nadiže, do kopališča Robiči, kjer nas je hladna Nadiža dokončno prebudila. Kopališče je lepo urejeno, živahno, a ne prenatrpano, s plačljivim parkiriščem in urejenimi sanitarijami
Ob Nadiži smo se zadržali nekaj ur, se ustavili še na kosilu v Kobaridu (v piceriji Fedrig), potem pa se ležerno odpravili proti botaničnemu vrtu Juliana, ki se nahaja nekaj kilometrov pred izvirom reke Soče. Za simbolično ceno 3 eur (2 eur za študente) se splača ustaviti in se sprehoditi po majhnem, z alpskimi in kraškimi rastlinami bogatem vrtu, ki je bil ustanovljen leta 1926, in poiskati planiko in Zoisovo zvončnico (simbol vrta).

Do koče pri izviru Soče je potem kakšnih pet minut vožnje. Tam smo pustili avto in se po označeni poti ob brzicah napotili proti izviru. Pot, ki postaja vse ožja in strmejša, je sicer zavarovana s klini in jeklenicami, a če nisi pohodnik, ti pot na trenutke, predvsem tik pred izvirom, požene strah v kosti. A se izplača, saj te na koncu pričaka pogled na izvir med skalami, voda, ki priteče iz izvira, pa je nekaj posebnega - sveža, hladna in okusna se neznansko prileže. 
Ker smo si dan vzeli zelo na počasi, nam je ostal čas le še za obisk turistične kmetije Jelinčič, kjer smo se ustavili, da bi si ogledali njihovo sirarno. Sirarne si sicer ni mogoče ogledati, nam pa je gospodar prijazno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in nam povedal veliko zanimivosti o bovškem ovčjem siru. Sir nas je svojim polnim okusom povsem prepričal in se ga, kljub relativno visoki ceni, res splača kupiti. Na turistični kmetiji je mogoče tudi kampirati, kar bi bila nedvomno naša izbira, če ne bi imeli prenočišča.
Muzeja planinskega pašništva in sirarstva Planika si nam ni uspelo ogledati, je pa na seznamu za naslednjič, ko bomo v tistih koncih. Nekaj dodatnih predlogov, kaj je mogoče videti v dolini reke Trente najdete tudi tu: KLIK!.

2. dan: GORIŠKA BRDA, SOLKAN, GORICA
Načrt poti
- Devino in Sesljan  Kanal
- Goriška Brda
- Solkan
+ Gorica


Drugi dan smo se dopoldne nameravali odpraviti na italijansko obalo, do Devina, potem pa po Rilkejevi pešpoti do plaže v Sestjanu, preživeti tam nekaj ur, popoldne pa se napotiti v Goriška Beda, v Solkanu skočiti v Sočo in preživeti bolj lenoben nedeljski dan. 
Ker je bil vikend, bi morali, če bi želeli dobiti parkirno mesto v Devinu, zgodaj vstati, kar pa nam ni uspelo, saj smo bili prejšnji večer malo predolgo pokonci. Poleg tega smo imeli ob pol dveh rezervacijo na eni od turističnih kmetij v Goriških Brdih, kar je bil še en razlog, da smo spremenili načrte in se odpovedali morju. 
Namesto tega smo se najprej ustavili v simpatičnem Kanalu in se sprehodili do mostu, kjer prirejajo tradicionalne skoke v Sočo, potem pa smo odšli proti Goriškim Brdam. Prva postojanka je bil razgledni stolp Gonjače s 144 stopnicami, kjer nas je pričakal razgled na Goriška Brda, Alpe, Tržaški zaliv in Kras. Žal je bilo tisto nedeljo nekoliko oblačno in vidnost ni bila najboljša.
Malo naprej od razglednega stolpa se nahaja vas Šmartno. V tej srednjeveški vasici, ki je v zadnjih desetletjih doživela temeljito prenovo, se zdi, da čas teče drugače - počasneje, bolj umirjeno in tiho. Med sprehodom po vasi smo zavili tudi v Hišo kulture (vstop je prost). Tam nas je sprejel prijazen gospod, ki nam je medtem, ko smo si ogledali razstavo o sadjarstvu, razložil kaj predstavljajo razstavljeni predmeti, nam povedal zanimiva zgodovinska dejstva o obiranju češenj in ostalega sadja v Brdih, tudi o prunelah, ki so jih izvažali celo v Ameriko. Ogledali smo si še razstavo fotografij z naslovom Cerkve v Goi ter kuhinjo z odprtim ognjiščem. Med sprehajanjem smo zavili tudi v cerkev Svetega Martina, ki jo je poslikal Tone Kralj. Ustavili smo se še v trgovinici Nona Luisa, kamor nas je že iz ulice privabil omamen vonj po odišavljenih milih in ostalih naravnih kozmetičnih pripomočkih, nato pa se odpravili na kosilo v Šlovrenc na domačijo Kabaj Morel.
Na poti proti Novi Gorici smo si ogledali še grad Dobrovo, potem pa smo zapustili Goriška Brda in se odpeljali proti Solkanu, kjer smo pogumno zaplavali v mrzlo Sočo (no, nekateri smo zdržali v vodi le kakšno minuto:)). Dež nas je prepodil nazaj v avto in odpeljali smo se proti Gorici, na italijansko stran, na sladoled. Presenetilo nas je, kako prazne so bile ulice, nekaj več ljudi je bilo le v parku - razlog za to: brezplačen wifi:)). Obisk Gorice je bila tudi naša zadnja postojanka tistega dne, naslednji dan pa smo se odpravili v Trst.

Še več idej, kako preživeti obisk Severne Primorske najdete na: Nina Potuje: Posočje in Severna Primoska in Goriška Brda 

3. dan: TRST
Načrt poti:
- Opčine
- Trst:
    Gelateria Grom, 
    turistični informativni center PromoTurismoFVG, 
    picerija Pepino,
    ogled mesta,
    Tiger Store 


Na sivo ponedeljkovo jutro smo zapustili Slovenijo in se odpravili proti Trstu, mestu z bogato slovensko zgodovino in močno slovensko manjšino. Avto smo parkirali na brezplačnem parkirišču v Opčinah in se s tramvajem, ki na najbolj strmem delu deluje kot vzpenjača, odpeljali v Trst. Če se želite izogniti kaotični vožnji po centru mesta, je tramvaj zagotovo najbolj brezskrbna izbira, prav tako pa je najbolj ugodna, saj je parkirišče v Opčinah brezplačno, cena enosmerne vozovnice pa je 1,35 eur/osebo (vozovnice je mogoče kupiti na avtomatu). Retro tramvaj, ki je začel delovati že leta 1902, nas je pripeljal v center Trsta, na trg Piazza Oberdan in naša prva točka je bila gelaterija Grom, kjer naj bi imeli najboljši sladoled v mestu. In res je odličen, nedvomno eden boljših, ki smo jih kdaj jedli. V počasnem tempu smo nato odšli proti glavnemu trgu, trgu Piazza Unita d'Italia, kjer smo si v turističnem informativnem centru izposodili telefonu podobne avdio vodiče (cena štirih avdio vodičev je bila 16 EUR), poleg pa smo dobili tudi zemljevid z 22 postojankami z glavnimi znamenitostmi Trsta. Preden smo začeli z ogledom mesta, smo se okrepčali v piceriji Peperino (ulica Via del Coroneo), kjer strežejo najboljše brezglutenske pice, potem pa s svojim tempom sledili točkam na zemljevidu. Takšen voden ogled mesta nam je zelo sedel, saj smo se na postojankah, ki so nam bile zanimivejše, ustavili za dlje časa, če česa ob prvem poslušanju nismo dobro razumeli, smo razlago poslušali še enkrat in si tako ogled popolnoma prilagodili. Če si avdio vodičev ne bi izposodili, bi izpustili veliko zanimivih in skritih kotičkov Trsta in bili prikrajšani za veliko poučnih informacij. Na žalost se nam čisto na vseh postajah ni uspelo ustaviti, saj nas je prehitel čas - tistega dne smo morali namreč priti še do Koroške. Na poti proti tramvaju smo se ustavili še v trgovini Tiger Store, ki prodaja luškarije po ugodnih cenah, naleteli tudi na poroko (na ponedeljkovo popoldne) in ravno ujeli lovljenje šopka (kar je videti tudi na posnetku). S tramvajem smo se odpeljali nazaj proti Opčinam, kjer smo na razgledni točki ob obelisku, od koder se odpre pogled na tržaški zaliv, še ravno ujeli sončni zahod.

4. dan: KOROŠKA
Načrt poti:
- svečarska, medičarska in lectarska obrt družine Perger v Slovenj Gradcu
- Podzemlje Pece s kajaki v Mežici
- zelišča Kolarič na Sveti Ani v Slovenskih Goricah


V torek nas je čakal nadvse zanimiv, a naporen dan, saj smo bili že ob osmih zjutraj dogovorjeni za ogled svečarske, medičarske in lectarske obrti pri družini Perger. Ponosni smo bili nase, ko smo se, navkljub kratkemu spancu in hitenju pri odpravljanju zjutraj, pripeljali do Pergerjeve prodajalne v centeru Slovenj Gradca pravočasno. Naš ponos pa je kmalu izginil, saj smo ugotovili, da smo na napačnem kraju:). Namesto, da bi se pripeljali do Pergerjeve domače hiše, v kateri imajo urejeno galerijo in muzej, smo na voden ogled prišli v njihovo prodajalno, ki pa je bila zaprta. Tako smo ogled, ki ga je vodil gospod Hrabroslav Perger začeli z manjšo zamudo.
Gospod Perger nas je pozdravil z naslednjimi verzi:
Dobro jutro, dober dan, upam, da ni več zaspan, dobrodošli prelepi vi vsi, vi ki adrenalinski šport vam tuj ni, vi, ki vse lepo obožujete, vi ki tradicijo spoštujete, vi ki k nam ste prišli, da bi videli, kako se pri naši hiši najboljšo energijo na veliko deli... (H. Perger)
To je del pesmi, s katero se je začel nadvsem zanimiv, energičen, zabaven dvourni ogled, poln atraktivnih zgodb in pozitivne energije. Navdušil nas je predvsem tisti žar v očeh, ki ga ima gospod Perger, ko pripoveduje o njihovi obrti in dosežkih, ki jih res ni malo. Pergerjevi, ki ohranjajo že več kot 250 let staro družinsko tradicijo, izdelujejo med drugim medenjake, ki se kar stopijo v ustih in ostanejo mehki dolgo po tem, ko jih odpremo (če jih seveda prej ne zmanjka:)), sladke ročno izdelane bio bonbone, lectova srca s simpatičnimi verzi ter energetske sveče in srca, ki jih je oblikoval Oskar Kogoj in ki oddajajo prijeten medeni vonj (in menda pozitivno energijo). Vse to in veliko več je mogoče videti in poskusiti na vodenem ogledu, na koncu pa tudi kaj kupiti v njigovi prodajalni. Ogled je bil res fantastičen in ga toplo priporočamo vsem - ogled pripravijo tudi za manjše skupine po simbolični ceni.
Polni energije smo nadaljevali pot proti Mežici, kjer smo imeli ob 11 uri rezerviran ogled rudnika Podzemlje Pece s kajaki (cena ogleda je 40 eur/osebo). Ko smo se pripeljali na parkirišče nekaj minut čez enajsto, smo videli, da je vlakec v rudnik ravno odpeljal. Česar takrat še nismo vedeli je, da je bil to tudi naš edini prevoz do rudnika in da smo ga zamudili. Nismo namreč vedeli, da je potrebno priti k vhodu v rudnik vsaj 15 minut prej in da vlakec odpelje ob uri. Na srečo je bil eden od vodičev pripravljen iti z nami izven njegovega delovnika (ogled rudnika s kajaki je sicer možen le ob enajstih) in tako smo se okoli pol druge ure, v oranžnih jopah, s čeladami in rokavicami, kot edini potniki vkrcali v rudarski vlakec in se odpeljali na štiri urni ogled. Po dvajset minutni vožnji smo se po številnih stopnicah odpravili v globine rudnika (naredili smo skoraj sto metrov višinske razlike). V garderobi smo se obleki v neoprene in rešilne jopiče in se nato spustili do rova zalitega z vodo. S kajaki smo potem hodili proti toku peš še dobre pol ure,  preden smo se usedli v kajake in zaveslali po zalitih rovih, najprej vsak par v svojo smer, potem pa še skupaj z vodičem. Ko smo se sami odpravili raziskovat v neznano, nas je kar naenkrat zajala popolna tišina in popolna tema (svetlobo dajejo le svetilke na čeladah), poseben občutek, ki ga dandanes že težko doživimo. Vožnja s kajaki se je prehitro končala, je pa res, da smo na koncu ugotovili, da je za voden ogled odprt le majhen del zalitih rovov in da smo preveslali vse. Po končanem veslanju smo se preoblekli - Špela je imela to nesrečo, da je bil njen neopren nekje poškodovan in je bila tako precej premočena, s sabo pa ni imela rezervnih oblačil:/. Odpravili smo se nazaj proti vlakcu, kjer nas je čakala malica, potem pa smo se vrnili nazaj na svetlobo, ki se je prvih nekaj minut kar nismo mogli navaditi. Iz Koroške smo potem pot nadaljevali proti Štajerski, kjer smo se ustavili pri družini Kolarič, da bi si ogledali njihov zeliščni vrt.
Ker smo prestavili ogled rudnika smo morali prestaviti tudi ogled zeliščnega parka na Sveti Ani v Slovenskih Goricah in tako smo do družine Kolarič prispeli okoli osme ure, ko se je sonce že počasi začelo spuščati. Z rožami v laseh nas je kljub zamudi z nasmehom pričakala gospa Danica, s katero smo se odpravili do skrbno urejenega vrta, kjer smo z vsemi čutili spoznavali zelišča. Ker se je že mračilo, smo se odpravili do Čajnice, pravljične zemljanke, vkopane v hrib. Čajnica, ki je zgrajena iz 200 let starega lesa, oddaja prijetno toplino in ustvarja domačnost. Gospa Danica je pripravila okusne domače napitke in zeliščne namaze ter spekla tri vrste kruha (vse je bilo tako okusno, da kljub sitosti, kar nismo mogli nehati jesti:)), z nami delila recepte in nam razkazala domači čebelnjak. Tako smo v Čajnici preživeli prijeten večer in res nam je bilo žal, da nismo uspeli priti vsaj kakšno uro bolj zgodaj. Iz Svete Ane smo se nato odpravili proti Panonski vasi, kjer smo tisto noč prenočili.

Namigi, kaj vse je še mogoče početi na Koroškem najdeta na: Spotur

5. dan: POMURJE
Načrt poti:
- Panonska vas
- lončarska delavnica v Centru Duo v Veržeju
- doživljajski park Vulkanija terme Radenci


Ideje za aktivnosti na naš zadnji dan smo našli na blogu Nina Potuje, kjer je mogoče najti super predloge za spoznavanje Pomurja. Nam je na žalost zmanjkalo časa (pa tudi denarja:)), da bi si lahko obkljukali več točk iz Nininega seznama. V sredo smo si namreč zjutraj v Panonski vasi privoščili dolg spanec, potem pa odšli na našo zadnjo aktivnost - na lončarsko delavnico v Center Duo v Veržeju, kjer smo bili dogovorjeni za individualno delavnico. Gospa Urška, nasmejana in nadvse prijetna lončarka, nas je posedla za vretena, nam demonstrirala in razložila osnovna pravila dela z glino in nas hitro zaposlila - vsak je dobil svoj kos gline in začel z ustvarjanjem svojega prvega izdelka. Ko smo opazovali lončarko pri delu, se je zdelo delo na vretenu tako enostavno, ko pa smo sami poskusili ponoviti videno, smo ugotovili, da je potrebno za en izdelek ogromno vaje, da človek dobi občutek za glino. Da smo lahko domov vzeli lepe izdelke, nam je gospa Urška v kritičnih trenutkih pomagala in ukrotila glino, ki nam je ušla z vajeti:).Delo z glino je zelo sproščujoče in zanimivo, vzdušje v delavnici pa prijetno in tudi cena je ugodna - cena individualne delavnice je 20 eur, doplača pa se še material in sicer 5 eur/osebo.
Ker je bil prejšnji dan naporen, smo se odločili, da izpustimo doživljajski park Vulkanija in si naberemo moči v enih od številnih term v Pomurju. Odločili smo se za zdravilišče Radenci, saj smo pri enem od prodajalcev kuponov našli ugodne celodnevne karte. Odločitev za obisk term je bila prava, saj so se voda ter pod- in nadvodne masaže po aktivnem tednu zelo prilegle.



Objavi Komentar
Objavite komentar