"I'll crawl through your rivers of lust, as the vulture waits in a pond of blood..."
Poleg bloganja oziroma pisanja o glasbi na blogu še raje pišem in ustvarjam glasbo. Letošnja jesen je bila zelo glasbeno obarvana, saj smo kar nekaj časa preživeli za svojimi inštrumenti in pisali pesmi, imeli premore na skejtih, nato pa ponovno sedeli za inštrumente ter na koncu eno izmed pesmi tudi posneli.
Na spodnji povezavi lahko slišite pesem, ki je nastala v sklopu projekta Project Island, katerega ustanovitelja sva skupaj z Nejcem Oršaničem. Želimo vam prijetno poslušanje.
Nejc Oršanič - besedilo, kitara, bobni
Miha Dežman - kitara
Peter Colarič - bas kitara, vokali
Ko se lastovke pripravljajo na odhod v toplejše kraje, ko drevju počasi rumeni listje in ko se poletje pripravlja na slovo, je to soboto v tovrstnem ritmu in duhu zapel nežno prijeten glas ameriške glasbenice Cat Power, v dvorani Kina Šiška. »Koncertnih pričakovanj« nismo imeli, saj je Cat Power, od datuma zapisa na blogu pa do danes, vseskozi prisotna na naši redni playlisti in vemo, da njen glas v
hipu osmisli čas in prostor ter brezglavo življenje spremeni v sedanjost.
Koncert se je začel z
ravno pravšnjo pol urno zamudo, v kateri so se fani prijetno namestili, se podružili ter ob tem spili kakšen kozarec točenega piva. Okoli pol devete ure je, na skromno opremljen a lep oder, prišla s kitaro ter čajem v roki Chan Marshall oziroma Cat Power. Z glasnim aplavzom smo jo pozdravili, sama pa se je večkrat v zahvalo priklonila, se udobno namestila ter publiki namenila skromen in tih pozdrav. Kmalu, po prvih zaigranih notah, se je že čutil duh, katerega je s seboj na oder prinesla Cat Power. Pravzaprav se je kmalu čutila težka nota, predvsem žalostna, molovska, ki je bila sprva interpretirana kot uvodna, a kasneje kot konstantna. Zgodil se je nepričakovan, a meni lep koncert. Na samem začetku nisem bil točno prepričan ali je zvok ojačevalca in dveh mikrofonov, v katera je pela, pravi zvok ali je to ponesrečen zvok, ki je bil preglasen in je produciral nerazločen glas. Kmalu sem ugotovil, da tudi Cat Power zvok ni bil po godu, saj je stalno popravljala mikrofona, ter prosila tonske mojstre, naj ji dvignejo glasnost vokalnih mikrofonov. Padec čaja, ki je bil postavljen na ojačevalec, je bil neprijeten pripetljaj, ko so ji (po mojem mnenju) namesto vokalnega mikrofona, dvignili glasnost kitarskega ojačevalca. Cat Power je tekočino potrebovala, saj brez nje ni mogla peti ter se je tako skozi polovico koncerta stalno izkašljevala, dokler ji niso na oder prinesli novega. Pa pustimo nezgode in neprijetne pripetljaje, ki sicer niso tako nepomembni, saj si bomo koncert raje zapomnili po melodijah kitare in klavirja ter seveda njenem glasu, ki je bil visoko nad pričakovanji in v dobri formi. Dvourni koncert je potekal skoraj neprekinjeno, brez govorov, brez presledkov med samimi skladbami in skoraj brez aplavzov. Vse to pa je dopustilo, da te je glasba popeljala v "Cat Power svet", ki je lahko vzbudil tako pozitivna kot negativna čustva. Slišali smo lahko njene najbolj poznane pesmi; Good Women, Fool, The Greatest, The Moon, Metal Days... ter tudi manj poznane. Resnično... zdelo se je, kot da bi lahko skozi te pesmi, ki so bile tudi rahlo drugače zapete, čutil počutje Cat Power. Dvourna "telepatska vez" se je na koncu zdela kot bi trajala le slabo uro. Pesmi so se prelivale druga z drugo in na koncu pustile vtis ene dolge kitarske in ene dolge klavirske pesmi. Besede "to je moja zadnja pesem in se želim za vas zares potruditi" so me nepričakovane zdrznile iz drugega sveta, Cat Power pa si je za njo vzela čas ter na polovici pesmi spremenila mikrofonski set in za odtenek izboljšala zvok ter koncertu dala piko na i. Zadnje besede v pesmi so se me dotaknile, prav tako pa tudi njen epilog, ki je pojasnil vsa občutja skozi koncert, izbrano set listo in njeno skromno interakcijo s publiko.
Pravila je »Veste, ko počnete to, kar počnete v življenju
... Včasih dobite priložnost, da imate res dober dan. In veste, kako vas
preseneti. Vse se postavi na mesto. Brez truda. Nič se ne zj*** ... Saj veste,
kako se vsak dan stvari zj***, a jih skušamo obvladovati na najboljši možni
način. Ampak ... Ko počnem to, vam pojem te pesmi, vam in občinstvom, ki jih
vidim po svetu ... Včasih čutim, da sem ... v ... čudni ... luknji.
Pričakovanje - do sebe - je, da se vam odprem. Upajoče, da grem iz svoje kože,
tako da vi upajoče greste iz sebe. Včasih del mojih misli - zaradi stvari, ki
jih niti ne poznam - misli, da sem v čudni luknji in da obstaja projekcija in
obsojanje. Tudi v preprostih pogovorih ... Kakorkoli ... Morala bi vas bolje
spoznati, da bi vam povedala.«
Čuti se, da je Cat Power osebno življenje rahlo utrudilo, kar tudi sama obrazloži v marsikaterem intervjuju. Koncert daje zares občutek "čudne luknje", katera ji verjetno ne dopušča, da bi se pokazala v najboljši glasbeni in osebni luči. Kljub vsemu pa jo bomo radi poslušali, saj ustvarja čudovito glasbo in jo bomo spremljali na njeni glasbeni poti še v nadaljevanju ter se radi udeležili tudi še kakšnega njenega koncerta.
Več o koncertu in o Cat Power si lahko preberete na MMC.
Mackenzie
Scott aka Torres je neodvisna glasbenica iz Georgie. Mlado, šele petindvajset
letno dekle ima zelo zanimiv pogled na svet in na osebno življenje,
katerega izraža preko osebno izpovednih besedil in čustveno obarvane glasbe. Lansko leto je izdala svoj drugi album »Sprinter«, ki me je takoj
navdušil in je razlog nastale objave.
Projekt
Torres je Mackenzie poimenovala po priimku njenega dedka, ki ji je veliko pomenil. Umetniško ime ji, kot pravi sama, pomaga razlikovati njeno osebno življenje od tistega kar
počne profesionalno, ji daje samozavest in jo predrugači vsakič, ko stopi na
oder. Že od malih nog igra klavir in flavto, njena srednješolska prijateljica
pa jo je navdušila nad kitaro, kar je postalo njeno primarno glasbilo. Ko je
prijela za kitaro je vedela, da si v življenju želi postati glasbenica. Sama se
je naučila nekaj akordov, toliko, da je lahko zraven še prepevala.
Tako je preko kitare odkrila, da ima tudi lep glas in da zna peti. V
študentskih letih pa je poprijela še za električno kitaro, kar je izpopolnilo
zvok, katerega lahko slišimo danes. Leta 2013 je izšel njen
prvi album z naslovom Torres, na katerem lahko slišimo deset čudovitih pesmi.
Lansko leto (5. maj 2015) pa je izšel njen drugi album »Sprinter«, kjer je čutititrensformacijo pevke in predvsem pozitivno drugačnost od prvega albuma.
Pesmi na
albumu so surove, prodorne, sveže in osebne, Mackenzie pa navdih za pisanje pesmi najde tudi
v knjigah. Tako je pesem Sprinter nastala po branju knjige pisatelja Raya Bradburrya.
Pesem Sprinter govori o hinavščini v cerkvi in o hinavščini v njej sami. Pravi: »pesem
Sprinter se nanaša na obdobje moje srednje šole, ko sem bila velikokrat obsojana s strani prijateljev in vrstnikov, saj nisem nikoli pila alkohola, kadila in žurala. Bila sem zelo zadržana, ne toliko zato, ker se mi je zdelo to prav, ampak bolj zato, ker sem mislila, da bo tako moja duša bolj čista
in bom prišla v nebesa. Zame je bilo življenje takrat črno – belo. Tudi sama sem
obsojala prijatelje, da njihov način življenja ni pravi in da bodo to nekoč obžalovali.
Resnica pa je, da smo bili le srednješolci, jaz pa sem bila preveč zapeta.«
Na albumu je veliko osebno izpovednih besedil, vendar Mackenzie pravi,
da jih ni težko izvajati v živo, saj se na odru osredotoča na ljudi, ki jo poslušajo in
ne razmišlja o tem, kako sama čuti pesmi. Zadnje pesmi tega albuma,The
Exchange, pa ne misli nikoli nastopati v živo, saj ima preveč močno osebnostno zgodbo. Pesem The Exchange je sicer acapella, ki traja skoraj osem minut. Mackenzie
ima za sabo že nekaj uspešnih turnej. Nastopala je kot predskupina banda Garbage in kot predskupina Brandi Carlile. Koncertiranje ji je izredno všeč, še posebej, ker se lahko po koncertu pogovarja z ljudmi. Ti ji pogosto povejo, da se sami lahko poistovetijo z njenimi pesmi, saj lahko najdejo povezave z njihovimi osebnimi
življenji. To pa je, po mnenju Mackenzie, nujno,
saj ji to dovoljuje, da pesmi rastejo in se razvijajo še naprej.
Po ogledu dokumentarca Roger Waters - The Wall, koncerta, ki sem si ga ogledal v kinu 29. septembra letos, pa tudi v živo pred dvema letoma, sem se spomnil na dokumentarec 20 Feet from Stardom. Koncert
The Wall me vedno znova navduši, vendar ga sede, s kokicami v rokah doživiš
drugače. Postaneš pa pozoren tudi na druge stvari - tokrat me je, poleg izjemnega instrumentalnega ustvarjanja, navdušil tudi zvok back vokalistov, ki je zelo mogočen. Ravno zato sem se spomnil na
dokumentarec 20 Feet from Stardom, ki je izšel leta 2013.
20 Feet from Stardom je izjemen, z oskarjem
nagrajen dokumentarec, katerega je režirala Morgan Neville. Pripoveduje
o najboljših svetovnih back vokalistih in o njihovi zgodovini. Vsi poznamo imena kot
so Rolling Stones, Jo Cocker, Sting, Bruce Spreengsteen, Tina Turner; ne
poznamo pa imen Merry Clayton,Lisa Fischer, Darlene Love, Tata Vega, Claudia Lennear, Jo Lawry, imena back vokalistov, ki so pravzaprav zasluženi, da so pesmi omenjenih izvajalcev postali največji svetovni hiti.
Začetki dokumentarne zgodbe segajo v šestdeseta leta, ko se
je glasba začela močno razvijati. Novonastala glasba je bila predvsem glasba
belcev in ta glasba ni imela veliko energije. Tako so rockovske zvezde potrebovale novo energijo, nov način petja, večje vokalne zmožnosti - celo večje, kot so jih imeli sami. V svoje bende so zato povabili back vokaliste, predvsem temnopolte vokaliste, z neverjetnimi vokalnimi zmožnostmi, ki so jih povečini pridobili v zborih v cerkvi, kjer so jih je že
od malega učili peti. Nastala je prva trojica črnskih
back vokalistov - The Blossoms z Darlene Love na čelu. Ko jih je glasbeni svet slišal, so
vsi želeli zvok The Blossoms in tako se je, po zaslugi Darlene
Love, na glasbenem trgu pojavilo veliko zanimanje za črnske back vokaliste. Back vokalisti so, v ozadju najslavnejših bendov, v zadnjih petdesetih letih pustili velik pečat v glasbi, a so ostali neprepoznavni, svet jim ni prepisoval velikih zaslug, glasbena
industrija pa jim prav tako ni bila naklonjena.
Dokumentarec skozi oči back vokalistov pripoveduje o
njihovih življenjskih zgodbah, dosežkih in padcih v glasbeni karieri.
Pripoveduje tudi o tem, da največji svetovni hiti in bendi ne bi obstajali
brez njihove glasbene nadarjenosti.
Za nas novi, a že dobrih 10 let
na sceni, Beach House, se letos predstavljajo z novim, petim albumom - Depression Cherry.
Če ste, prav tako kot mi, živeli v nevednosti, da obstaja dream pop bend Beach House, se bomo najprej skupaj
sprehodili skozi njihovo zgodovino, nato pa še malo spregovorili o novem
albumu.
Pravzaprav ne bi smel uporabljati množine, ker gre za duet, katerega sestavljata Victoria Legrand in
Alex Scally. Prihajata iz Baltimora, iz mesteca na vzhodu ZDA- ja. Skupaj sta
delovala že pred Beach House, vendar je
bil bend zelo nefunkcionalen, zato sta se leta 2004 odločila, da ustvarita
nekaj novega, in to je duet, katerega lahko slišimo danes. Njuna glasbena
povezanost ju je leta 2006 pripeljala do nastanka prvega albuma, ki je bil poimenovan po
imenu dueta. Ustvarila sta unikaten, prepoznaven zvok. Victoria ima značilen
zasanjan vokal, na katerega je pogosto dodan reverb, poleg petja igra še klaviaturo, s katero ustvarja tudi digitalne bobne in bas.
Z lepo prilagojenimi rifi pa jo melodično in harmonično dopolnjuje Alex na
kitari. Pravita, da je za njiju ustvarjanje glasbe enostavno; če zaslišita
nekaj dobrega, to oba tudi začutita. Vse deluje po principu instinkta. Veliko
časa preživita na turnejah, saj na ta način prerasteta stare pesmi, na ta način
pridobita veliko novega znanja, pojavi pa se tudi potreba po pisanju novih
pesmi in tako lahko slišimo skoraj vsaki dve leti nov album. Leta 2008 sta izdala
album Devotion, leta 2010 Teen Dream, album Bloom pa je nastal pred tremi leti.
Pesmi nastajajo v Baltimoru, v velikem prostoru podobnemu cerkvi, kjer pravita,
da je veliko energije, tišine, kjer čutita veliko navdušenja.
O zadnjem albumu Depression
Cherry, ki je izšel 28. avgusta letos, je Alex v enem izmed intervjujev povedal
takole: "Z novim albumom nisva želela ničesar prehitevati. Moment inspiracije je
prišel kot lahek vetrič, katerega sva želela ujeti in ga spremeniti v pesmi.
Stvari so se dogajale dokaj spontano, na primer vokalni loop v pesmi
Sparks je nastal na eni izmed soundcheckov v Bristolu. Po enoletni turneji sva
si zaželela igrati bolj umirjeno, da bi slišala stvari bolje ter jih tudi
začutilia močneje. Za razliko od prejšnjih albumov je veliko večji fokus na
Victorijinem vokalu. Pesmi imajo več prostora za ekspresivno petje."
Album je po mnenju kritikov tudi
veliko bolj optimističen od prejšnjih, Alex pa na to pravi; "Sčasoma, ko postajaš starejši, se zdi, da je izbira, ki jo
imaš na voljo, zelo jasna. Na primer: ali bom jezen, tečen/zagrenjen, nekdo, ki je dopustil, da ga življenje uniči ali se bom potrudil in
skozi vso norost skušal čutiti ljubezen in radost?"
Marika Hackman je preprosto, kreativno 22 letno dekle iz Anglije, z izjemnim glasom in izjemnim glasbenim talentom. Februarja letos je izdala prvi album We Slept at Last.
Marika se je z glasbo srečala že v zgodnjih letih otroštva, ko so jo starši pri štirih letih vpisali v glasbeno šolo klavirja. Učenje in branje not ji ni bilo nikoli všeč, saj jo je to vedno upočasnjevalo. Frustracija je bila tako močna, da je opustila klavir in se sama začela učiti igranja bobnov in bas kitare. Pri štirinajstih letih se je naučila igrati še kitaro, saj se ji je zdelo, da je to najlažji način pisanja glasbe.
Marika meni, da mora biti pisanje glasbe, harmonizacija naravni proces, zato se glede pisanja pesmi ne drži nobenih pravil. Pravi da pridejo iz nje same, kot nek nepredviden dogodek. Lansko leto je tako izdala 3 mini albume; Deaf Heat, Iron Taste in Sugar Blind. Marika pravi, da je preko pisanja in snemanja teh mini albumov dobila veliko glasbenih izkušenj in da je bil celoten proces zelo zabaven. Deaf Heat je nastal med preigravanjem pesmi, ki jih je nato v svoji sobi tudi posnela. Iron Taste je nastal zelo hitro, saj so za vsako pesem imeli le en dan snemanja. Čar Iron Tastea je v tem, da pesmi odsevajo njo v tistem času, saj zvenijo naivne, malo narodne, kot otrok. Deset mesecev kasneje je posnela še album Sugar Blind in pravi, da je to njen najljubši EP, saj so pesmi in produkcija zelo dobre in da so pesmi nastale z lahkoto. Na njem lahko slišimo tudi priredbo pesmi Joanna Newsoma.
Letos je izdala svoj prvi album We Slept at Last. Pesmi na albumu so bile napisane v začetku leta 2014, snemati pa so jih začeli maja. Album je poimenovan po verzu iz ene od pesmi na albumu. Besedila so po večini osebna, so igranje z besedami in slikami po nastanku melodije. Marika pravi, da pisanje glasbe zaradi osebne narave pesmi ni lahko delo, saj izražajo tisto kar si, zaradi česar se je težje zavarovati pred drugimi. Album je po njenih besedah malo temačen, melanholičen in umirjen. Ne skuša biti nekaj drugega - je tisto kar je.
Marika je še mlada glasbenica, a pravi, da si zaenkrat želi ustvarjati glasbo vse življenje, saj v tem uživa in dokler bo v tem kar počne srečna, bo tako tudi ostalo in bo glasba njena sopotnica.
Leto 2015 se je začelo obetavno, s svežimi, novimi, dobrimi glasbeniki. Danes predstavljam obetavni duet Ibeyi, nad katerim so glasbenikritiki navdušeni. Ibeyi jeduet, ki ga sestavljata 20 letni sestri,
dvojčici, Lisa – Kainde Diaz in Naomi Diaz. Ime Ibeyi pomeni dvojčici v yorubskem
jeziku (yoruba je nigerijski jezik, ki je pripotoval na Kubo s sužnji v 18. stoletju). Lisa in Naomi prihajata iz Kube, živita pa v Franciji (Pariz). Ustvarjata yoruba
glasbo, radi pa imata tudi soul glasbo, elektronsko glasbo in hiphop. Njuna
glasbena pot je zacvetela, ko sta se povezali z XL Recordings ekipo in posneli live videospot. Po tem se je vse odvijalo zelo hitro in mesec za tem sta že
snemali album. Njun
prvi album je izšel 17. februarja letos in nosi naslov enak imenu dueta - Ibeyi, posvečen pa je pokojni sestri in očetu. Lansko leto smolahkoslišali A stran albuma, letos pa lahko slišimo 46 minut čiste magije in skrivnostni. Tematika albuma je predvsem ljubezenska in družinska, pripoveduje pa tudi o življenju in smrti. Album je večjezičen, saj pojeta v angleškem in francoskem jeziku ter v jeziku yoruba.
V svet glasbe ju je popeljal oče. Bil je glasbenik, član skupine Buena Vista Social Club. Tudi mama je imela vpliv na njuno glasbeno kariero,
saj so skupaj obiskovale yoruba zbor, kjer sta se spoznali z yoruba glasbo. Pravita, da
spoštujeta njuno kulturo, katere izvor je v Afriki.
V lanskem letu smo na blogu predstavili Steva Adeya, glasbenika iz Velike Britanije, ki je takrat ravno izdal novo zgoščenko. O glasbeniku na spletu ni moč najti veliko informacij, zato smo ga poprosili za intervju, v katerem smo mu postavili nekaj vprašanj o njem in njegovem glasbenem ustvarjanju, njegove odgovore pa smo tudi prevedli. Steve Adey nas je pozitivno presenetil z odgovori, iz katerih je razvidno, kako veliko mu glasba pomeni.
Hi, Steve how are you doing? Great,
thanks.
Can you give us a short introduction (who you are,
where are you from...)? I'm from
Birmingham, England. I'm in the studio for much of the time but I hope to
venture out more.
How did you start playing and creating music? Who
inspired you and influenced your work in music?
It was a
natural place to start - just playing at the piano and then I was infatuated by
the process of writing and constructing music, especially in the studio.
How would you describe your sound?
The tempos are usually slow - very slow with focus on space and feel, but
with aggressive undertones. I'm trying to build on that contrasting style more
and I'm learning to be more bold. I want to emphasize the more
delicate moments and be much harder with the heavier ones.
What message are you trying to give through your
music?
The songs I
am writing just now are all encompassing, really - from political songs (one
song is about a terrorist from the perspective of a man and a woman
perpetrating a suicide bombing) to campfire songs about marriage. I'm not
specially writing about a cause or coming from from any specif angle.
Is it difficult to be a musician? What are
some obsticles that you had to overcome?
I can be as
difficult as you want/make it. I go into my studio for days at a time and enjoy
making music immensely. That is best part. Almost everything else is secondary.
What's your biggest ambition in life?
To feel
completely at rest but not in a contended way.
What are your plans for the future?
I'm
writing/demoing songs for a new studio album and working on a covers EP.
Thanks.
Thank You.
Steve pozdravljen. Kako si?
Super sem. Hvala.
Ali se lahko na kratko predstaviš (kdo si, od kod prihajaš ...)?
Sem iz Anglije, iz mesta Birmingham. Večina časa preživim v studiu, vendar upam, da bom v prihodnosti več časa preživel tudi izven njega.
Kako si začel igrati in ustvarjati glasbo? Kdo te je navdušil in imel vpliv na tvoje delo v glasbi?
Začetek je bil zelo naraven - začel sem z igranjem klavirja, potem pa sem se zaljubil v proces pisanja in ustvarjanja glasbe, predvsem v studiu. Kako bi opisal svojo glasbo? Tempo je ponavadi počasen - zelo počasen, s poudarkom na prostoru in občutenjih, vendar z agresivnimi podtoni. Skušam graditi na kontrastih in učim se, kako biti bolj drzen. Delikatne trenutke želim poudariti, tiste agresivnejše trenutke pa želim narediti trše. Kakšna je sporočilnost tvoje glasbe?
Pesmi, ki jim ravnokar pišem so vseobsegajoče - od političnih naravnanih (ena izmed pesmi govori o teroristu iz perspektive moškega in ženske, ki pripravljata samomorilski bombni napad) do pesmi ob tabornem ognju, ki govorijo o zakonski zvezi. Ne pišem o specifičnih temah ali iz določenega zornega kota. Ali je težko biti glasbenik? Kakšne so ovire, ki si jih moral premagati? Težko je toliko, kolikor si sam želiš / si narediš. Sam se zaprem v studio za več dni in neizmerno uživam pri ustvarjanju glasbe. To je najboljši del. Skoraj vse ostalo je drugotnega pomena. Kaj je tvoja največja ambicija v življenju? Počutiti se popolnoma umirjenega. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Pišem in snemam pesmi za nov studijski album in pripravljam EP s priredbami. Hvala. Hvala tebi.
Po obisku Caffeine Hours smo postali lačni, zato smo se iz Metelkove odpravili proti centru
Ljubljane.
Na poti do restavracije smo naleteli na prijetno glasbo, ki je pritegnila
našo pozornost. Predvidevali smo, da gre za ulični bend, saj smo slišali kitaro, orglice, bobne in vokal. Ko smo prišli bližje, pa smo
zagledali starejšega gospoda, ki je vse te inštrumente igral sam. Slišali smo priredbe Boba Dylana, Beatlov in mnogih drugih glasbenikov, ki jim je Jimmy Jimmy, kot smo kasneje izvedeli, da je njegovo umetniško ime, dodal svojo osebno noto.
Bližal se je sončni zahod, v katerem je bila Ljubljana še lepša kot
ponavadi, prepevanje Jimmy Jimmyja pa je obleklo Ljubljano v čudovito
melodijo. Lakote ni bilo več, poslušanje se je zavleklo vse do zadnje pesmi, nekaj pa smo jih tudi posneli.
Jimmy Jimmy je bil v
60ih mlad, zagnan fant iz Floride, ki je želel postati poet. Življenje mu je bila dogodivščina, veliko je potoval in se izobraževal, zanimala ga je tako matematika, kot tudi igralstvo in glasba. V 70ih letih se je Jimmy prvič odpravil v Evropo, ki ga je navdušila, tu pa je prvič v življenju videl ulične glasbenike.
Privarčeval je nekaj denarja, da je podaljšal svoje bivanje v Evropi in že takrat je začel prepevati na ulici. Čez čas se je vrnil nazaj na Florido,
kjer je poučeval matematiko. Svoje delo je imel rad, vendar pa ga je Evropa ob njegovem obisku tako pritegnila, da se je ponovno odpravil na stari kontinent, kjer je spoznal ogromno
zanimivih ljudi, ki so kasneje postali njegovi prijatelji, spoznal nove
glasbenike in prepotoval velik del Evrope. Zatem se je odpravil na Kitajsko, ker pa je imel tam slabe izkušnje, je pristal na
Japonskem, kjer je ostal kar 18 let.
O Jimmyju po letu 1985 ne vemo veliko, saj se na njegovi spletni strani biografija v tem letu zaključi, vendar pravi, da jo bo nadaljeval, saj ima še veliko za povedati. Jimmy Jimmy je izdal 5 albumov, na katerih lahko slišite tako avtorske pesmi kot tudi priredbe.
Trenutno je Jimmy v Evropi, iz Ljubljane je pot nadaljeval proti jugu, na Mali Lošinj, v Zadar, Vodice, na Krk, Rab in Hvar. Če trenutno dopustujete na hrvaški obali, ga morda slišite celo v živo:)
Letošnja jesen je bila, kar se tiče izidov novih albumov, zelo pestra. Ne spomnim se, da bi se že kdaj zgodilo, da bi v tako kratkem času toliko mojih najljubših izvajalcev izdalo nove plošče. In vse po vrsti so mi všeč. Komadi so se mi že usedli v ušesa in jih že prepevam, ter že komaj čakam na koncertne turneje, ki ponavadi sledijo izidom plošč. Vprašanje je samo, če bodo finance tako bogato koncertno dogajanje dopuščale:).
Pearl Jam: Lightning bolt
Plošča, ki smo jo že nestrpno pričakovali. Plošča, ki jo je bilo vredno čakati.
Že po prvem poslušanju mi je bilo slišano zelo všeč. Tako zelo, da sem si jo vrtela znova in znova kakšen teden. In še vedno se mi zdi super. Še več, komadi so mi z vsakim poslušanjem bolj všeč, kar je sicer bolj izjema kot pravilo. Za začetek dneva, ko potrebujem nekaj, da se dodobra prebudim, si zavrtim Mind your manners ali pa Lightning bolt, če je dan siv in otožen Let the records play ali Sleeping by myself, ki te s svojo melodiko dvigneta in spravita v boljšo voljo, ob koncu dneva pa Sirens in Future days, saj te baladi kar zazibata v spanec.
Besedila imajo močno sporočilnost, o čemer smo že pisali: klik!
PJ so tako na albumu otožni, so kritični, so nežni in so zaskrbljeni. Menim, da so pesmi odlične za izvajanje v živo in da bo plošča na koncertih res zaživela. V Evropo prihajajo predvidoma junija naslednje leto, v tem času pa se bomo morali zadovoljiti z repeati na Ipodu:).
Najljubši komad: Sirens – pesem o hvaležnosti, o ljubezni in o tem, kako je v bistvu življenje krhko in ranljivo
Kings of Leon: Mechanical Bull
Kings of Leon so zakopali bojno sekiro, odpravili s svojimi demoni (zaenkrat), si odpočili in pripravljeni so, da ponovno osvojijo svet. In kako se lotiti ponovnega osvajanja sveta? Z dobrim albumom. In Mechanicall Bull je za to odličen.
Je speven, je melodičen, je pozitiven in je komercialen. In morda je to nekaj, kar jim bodo kritiki očitali. Da so preveč pop. Ampak plošča ima tisti Kings of Leon zvok in tisto KOL energijo, zaradi česar smo jih sploh začeli poslušati. Je album, v katerem uživaš, pesmi pa si potem potiho prepevaš še ure potem, ko se je cd že odvrtel. No ja, morda pesmi ostanejo kanček predolgo v ušesih:).
Če imaš slab dan, če je morda dan samo siv in brezizrazen, si zavrtiš Jacka Johnsona. Popelje te v svet ljubezni, nežnosti, sanj in te napolni s pozitivno energijo. Komadi so lahkotni in polepšajo ti dan. Zato je Jack Johnson vedno na mojem Ipodu. In kljub temu, da poslušam njegove komade že več let, imajo njegove pesmi še vedno isti učinek name.
In vedno sem vesela, ko izide kakšen nov njegov album. Najnovejši album je bolj vesel in lahkotnejši od njegovega zadnjega albuma To the sea. Jack Johnson poje predvsem o družini in o ljubezni, najlepše pesmi so posvečene njegovi ženi in otrokom in občutek dobiš, da je življenje Jacka Johnsona lepo, srečno, preprosto, brezskrbno in sproščeno. Njegova formula je precej preprosta: »Be a happy person, play happy music, make people feel happy«.
Najljubši komad: Never fade – pesem, posvečena njegovi ženi, o njuni perfektni ljubezenski zgodbi, o preteklosti in o prihodnosti in o tem, da njuna ljubezen ne bo nikoli zbledela. Tako lepo:)
Robbie Williams: Swings both ways
Letošnje leto je bilo za Robbieja Williamsa zelo pestro. Izdal je novo ploščo Take the crown, se poleti odpravil na veliko evropsko turnejo, vmes pa je imel čas, da posname še novo swing ploščo Swings both ways, ki je izšla prejšnji mesec.
To je Williamsov drugi swing album, njegov prvi: Swing when you're winning iz leta 2001 pa je njegov najbolje prodajan album. Na albumu Swings both ways je šest priredb (med drugim tudi Williamsov Supreme), nove pesmi pa je Robbie napisal z Guyem Chambersom, s katerim je sodeloval pri prvih ploščah in s katerim sta napisala kar nekaj njegovih največjih hitov (potem pa sta se na smrt skregala:)). Pesmi popestrijo gostje kot so Lilly Allen, Michael Buble, Kelly Clarkson in drugi.
Plošča nas popelje v štirideseta leta in na gramofonu bi zvenela še bolje. Kljub temu, da to niso božične pesmi, pa je album super zvočna kulisa, ki še bolj pričara to veselo-decembersko vzdušje. Nove pesmi pa so navihane, so zabavne, so hudomušne. Naslov No one likes a fat popstar pove vse:).
Najljubša priredba: Dream a little dream - balada iz štiridesetih let, ki sta jo Robbie in Lilly Allen odlično zapela - nežno in z občutkom
The Strypes: Snapshot
Septembra je izšel retro blues rock prvenec irskih mladeničev The Strypes. Na albumu je 12 pesmi, od tega je 9 avtorskih.Fantje so mladi, sveži in polni energije, kar se odraža tudi na njihovi plošči. Zvok je surov in spominja na bende šestdesetih in sedemdesetih let, po katerih se fantje zgledujejo, katere najraje poslušajo in preigravajo. Besedila so morda tipično najstniška, ampak saj to The Strypes tudi so - najstniki, ki živijo sanje večine mladih. Trenutno koncertirajo skupaj z Arctic Monkeys, ki so septembra izdali nov album AM. In ko poslušam ploščo The Strypes, me kakšen njihov komad spomni ravno na njihove starejše kolege, Arctic Monkeys.
