Image Slider

PALEO TORTILJE

torek, 26. maj 2015
Ker imam rada mehiško hrano, sem dolgo iskala popoln recept za paleo tortilje. Preizkusila sem ogromno receptov, tako tistih iz spleta, kot lastnih pogruntavščin, saj sem želela, da bi bile tortilje karseda podobne navadnim pšeničnim tortiljam. Najtežje je namreč odkriti pravilno konsistenco mase, saj so tortilje, ki vsebujejo jajca, ponavadi preveč mehke in preveč spominjajo na palačinke, tiste brez jajc pa so tako trde, da bi jih lahko uporabljala namesto loparja za ping pong:). Priznam, popolnega recepta še nisem odkrila, sem pa z receptom, ki ga objavljam spodaj, zadovoljna. Sicer mi je bolj všeč, da tortilje spečem že kakšen dan prej in jih pustim čez noč na pultu, da se nekoliko posušijo, saj so sveže tortilje precej žvečljive. Ponavadi pripravim večjo količino tortilj in preostanek naslednji dan zavijem v folijo za živila in jih postavim v hladilnik, kjer se obdržijo tudi več tednov. Tako lahko naslednjič pripravim le priloge, tortilje pa pogrejem v mikrovalovni pečici ali jih kakšno minuto popečem v ponvi, da se segrejejo. 


Za 4 velike tortilje (za dve osebi) potrebujemo:

2 žlici riževe moke
1 in 1/3 cup tapioke
200 ml mleka
1 žlica olivnega olja
1 jajce
1/4 žličke soli

250 g piščančjega mesa
zelenjava (npr. 2 zeleni papriki, 1 rdeča paprika, 2 paradižnika, 1 bučka...)
začimbe (sol, poper, kajenski poper, čili, rdeča paprika...)

priloge (sir, salsa, guacamole, kisla smetana...)

Priprava je zelo enostavna. Vse sestavine zmiksamo. Spečemo v predhodno namaščeni in segreti ponvi tako, da z zajemalko zajamemo zmes in jo zlijemo na ponev, da se razlije po celotni ponvi. Pečemo, dokler se spodnja stran ne zapeče. S širšo lopatko tortiljo obrnemo, da se speče še na drugi strani. 
Narežemo piščančje meso in zelenjavo na majhne koščke in popečemo v ponvi. Dodamo sol in začimbe in nadev je pripravljen. 
Tortiljo napolnimo z nadevom in prelijemo z žlico salse. Zavijemo kot palačinke in postrežemo s salso, kislo smetano in guacamole. 

POROKA 2015: ORGANIZACIJA POROKE

četrtek, 21. maj 2015
Za ostale objave Poroka 2015 glej: klik.



Vedno sem si predstavljala, da se bom poročila poleti in tudi ko sva bila z možem že zaročena, sva načrtovala, da bo poroka letos junija. Ko sem nato nenadoma za nekaj mesecev zamenjala službo in se začasno preselila na drug konec države, sva ugotovila, da poleti poroke ne bo mogoče izvesti, zato sva jo nameravala prestaviti na naslednje poletje. Za poroko na način, ki sva si ga zamislila, bi namreč potrebovala precej priprav ter intenzivneje ukvarjanje s poroko, ki pa si ga jaz časovno nisem mogla privoščiti. Možnosti sta bili tako samo dve: ali poroko prestaviva za nedoločen čas, ali pa poroko organizirava tako, da nama bodo vse priprave vzele čim manj časa in odločila sva se za slednjo možnost. S pripravami sva začela konec oktobra 2014, poroka pa je bila 14. februarja 2015. Glede na to, da je šlo za valentinovo, sva pričakovala, da bo na ta dan interes za poroke večji kot na ostale zimske dni, vendar nisva imela nobenih težav z zasedenostjo izvajalcev. Verjamem pa, da bi bilo popolnoma drugače, če bi se odločila za aktualne poletne mesece. Celotni postopek priprav si lahko preberete spodaj, vključno s tem kaj je šlo na poroki narobe in kaj bi naredila drugače.  

Za uvod naj naštejem nekaj vprašanj, ki sva si jih zastavila, preden sva sploh začela z iskanjem ponudnikov. V okviru predvidenega proračuna in v okviru najinih časovnih in siceršnjih zmožnosti sva razmišljala tako:
  • poročna vabila: da jih bomo delali sami, ni bilo dileme. Vprašanje pa je bilo: jih odnesti osebno (kar se nama sicer zdi primerno in lepo) ali jih poslati po pošti?
  • fotografiranje in snemanje: dobre poročne fotografije so se nama zdele ena izmed bistvenih stvari, zato sva fotografa vključila v organizacijo še preden sva se odločila za uro poroke in sva ga vprašala za njegovo mnenje, koliko časa potrebuje med obredoma za dobre fotografije, šele nato sva rezervirala uro cerkvene poroke. Vprašanje pa je bilo: ali najeti tudi snemalca; pa tudi kaj bodo počeli svati med najinim fotografiranjem? Ali naročiti tudi foto knjigo?
  • poročni prstani: mož je bolj za klasiko, jaz sem razmišljala, da bi se moj prstan razlikoval od njegovega. Že od začetka sva bila oba za rumeno zlato. Dilema: izbrati matirane ali gladke površine, s kamenčki ali brez, z okraski (vzorčki, vijuge) ali brez?
  • nevestina poročna obleka: odločila sem se, da naredim tisto, kar pravijo, da se ne sme, in sicer da obleko naročim prek Aliekspressa, predvsem zato, ker sem želela obleko po meri in ne izposojene, pa tudi ugodna cena mi je bila pomembna. Tik pred naročilom pa nisem bila več prepričana: ali bo obleka sploh prišla pravočasno? Ali mi bo prav? Kaj če mi blago ne bo všeč? Kaj če bo na poročni dan zelo mrzlo? Kaj če bo obleka izgledala ceneno?
  • poročni šopek in cvetje: Kje bom našla cvetličarja, ki bo znal prisluhniti mojih željam in ki bo dovolj blizu, da se bo šlo po cvetje mimogrede? Ali bodo v cvetličarni pripravili tudi dekoracijo v restavraciji, ali bom to zmogla sama in kako?
  • restavracija: Postrežba na krožnikih, pladnjih ali samopostrežni bife? Kaj pa pijača? Samo kava, sok, mineralna in navadna voda ter vino ali še kaj drugega? V katerem kraju sploh začeti z iskanjem prostora? Catering in najeti prostor ali restavracija oziroma gostilna?
  • poročna torta: čeprav bi jo z veseljem spekla sama, pa bi bilo to preveliko breme. Vprašanje: kdo bo spekel brezglutensko poročno torto, ki bo lepa in okusna?
  • Riž, ki ga mečejo svatje: da ali ne? Kaj naj uporabimo namesto riža? Milne mehurčke, suho cvetje (in kje bi ga sploh lahko dobili sredi zime)?
  • ostala vprašanja: Kaj če bo veliko snega? Kje bodo sorodniki iz oddaljenih krajev prespali, če bo treba? Kako preprečiti zamujanje na poroko? Kaj naj naredimo glede varovanja doma, najeti varnostnika ali prositi koga drugega, da pazi na morebitne vsiljivce, saj nas ni bilo doma ves dan? Šampanjec oziroma penina po civilni poroki - da ali ne?
Najino vodilo skozi celotne priprave je bil, da bova delala v skladu z najinimi zmožnostmi, kar pomeni, da je moral kakšen izmed organizacijsko zahtevnejših korakov pač odpasti. Organizacije poroke nisem nameravala spremeniti v svoj hobi in večine prostega časa nameniti poroki. To pa zato, ker sem se domov vračala le med vikendi. V primeru, da bi se lahko držali prvotnega načrta, pa bi organizaciji poroke z veseljem namenila več časa, saj v tem uživam. Prav tako nisva želela obremenjevati prijateljev in sorodnikov. V takih primerih bi morda kdo najel profesionalnega organizatorja poroke. Midva sva namesto, da bi hodila po poročnih sejmih in tam iskala ponudbe, namesto da bi hodila v izposojevalnice oblek in tam ugotavljala kaj nama pristoji ter kaj sploh želiva, čim več stvari poiskala, kupila in izvedla prek interneta (iz domačega naslanjača, kot so temu včasih rekli). Določila sva še okvirne denarne zneske za vse pomembnejše stvari, ki ne smejo manjkati, tako da sva vedela, v kakšnem cenovnem okviru iščeva ponudbe. S trenutnimi slovenskimi trendi, glasbeniki in fotografi, prstani, oblekami, dekoracijami in idejami nekaterih zaročencev je najlažje biti na tekočem s pridružitvijo kateri izmed Facebook skupin, kjer se lahko zastavi vprašanja in hitro dobi odgovore o vsem, kar je povezano z organizacijo poroke (npr. skupina Poroka 2015/16). Že pred pripravami na poroko sva bila trdno prepričana, da na poroki vsekakor ne bo nobenih balonov (razloge za to sem zapisala tukaj).

VABILA


Za primer, kako sva delala v skladu z najinimi možnostmi, lahko navedem že poročna vabila (izdelali smo jih sami, postopek in vabila lahko vidite tukaj). Najin cilj je bil, da jih pošljeva do prvega novembra in to nama je tudi uspelo. Odločila sva se namreč, da nikogar (razen seveda najbližjih) ne bova osebno vabila, ker bi bilo to časovno prezahtevno. Ker so bila vabila poslana do prvega novembra, ko se vedno srečamo tudi s sorodniki, s katerimi se manjkrat vidimo, smo lahko nekaj besed namenili tudi poroki, ki je bila za večino presenečenje. Ker sva imela določeno samo lokacijo in uro civilne poroke, ostalega pa še nisva imela rezerviranega, je bilo besedilo na vabilu precej skromno in je služilo bolj kot "save the date" kot pa vir informacij, kar se mi tudi sicer zdi odlična ideja. Preveč teksta na vabilu mi ne izpade lepo, premalo informacij pa prinese veliko vprašanj svatov. To sva rešila tako, da sva dva tedna pred poroko po pošti poslala "informacije za svate", kjer so bile vse pomembne informacije in podrobnosti, od časovnega poteka, navedbe vseh, ki bodo pri poroki sodelovali, vključno s kontaktnimi številkami na dan poroke, podrobnimi navodili za pot in parkiranje, opomnikom, do kdaj morajo sporočiti, če jih ne bo, do tega kje bodo na voljo wc-ji. Na ta način so imeli svati vse informacije. Hkrati so imeli dovolj časa, da se sprijaznijo s potekom, kot sva si ga zamislila midva. Izpustila sva namreč običaj, ki je pri nas v navadi, to je da ženin pride po nevesto na njen dom, kar je nekatere presenetilo oziroma se s tem niso strinjali. Tako so imeli dovolj časa, da se s tem sprijaznijo in na poroki ni bilo nepotrebnih pripomb.

PRSTANI


Presenetljivo poročni prstani niso tako zelo dragi kot sva mislila, da so. Najprej sva si jih ogledala v eni izmed zlatarn, da bi dobila občutek glede cen. Pregledala sva tudi precej internetnih strani in bolj ko sva gledala trenutne trende, manj so nama bili všeč ekstravagantni in dostikrat precej kičasti poročni prstani, ki bi se jih verjetno hitro naveličala, zato sva se odločila kar za klasiko. Ko sva izvedela, da izbrana zlatarna ponuja 20% sejemski popust, smo šli na poročni sejem na Ljubljanskem gradu, kjer od sejma, razen popusta, nisva veliko odnesla, tako da nama ni vzelo veliko časa. Sejma se ponovno ne bi udeležila, ker je prostor neustrezen za razstavljalce, saj je premalo prostora in je gneča prevelika, da bi si lahko stvari dejansko ogledal. Za domov sva dobila veliko letakov, ki so nama prišli prav pri izbiri ženinove poročne obleka. Po informacijah enega od znanih razstavljalcev je boljši sejem v hotelu Union.
Običajno si mladoporočenca prstana izmenjata tako na civilnem kot na cerkvenem obredu. Ker se nama je zdelo hecno, da bi morala med obredoma prstana sneti, kot da gre za igro in ne za pomemben simbol, sva se odločila, da na civilni poroki ne bova imela izmenjave prstanov, ki sva jih prihranila za cerkveni obred.

POROČNA OBLEKA IN ČEVLJI


Vse na to temo sem že povedala tukaj.

POROČNI ŠOPEK


Vse na to temo sem že povedala tukaj.

RESTAVRACIJA, HOTEL IN TORTA


Način izbiranja prek interneta pa se ni najbolj obnesel pri izbiri gostišča, restavracije oz. prostora za slavje. Ker seveda nisva imela časa, da bi šla do različnih lokacij in preizkusila njihovo ponudbo, kot priporočajo nekateri, sva sestavila mail (povpraševanje), ki sva ga poslala na več naslovov. Prek interneta sem pregledala vse ponudnike, ki so bili v bližini lokacij civilne in cerkvene poroke. Pri lokaciji se nama je zdela pomembna dostopnost z avtom (zaradi zime sva iskala lokacijo, ki bo tudi ob snegu zlahka dostopna za vse), njihova ponudba ter seveda cene. Presenetljivo je bil odziv gostincev zelo slab. Nekateri sploh niso odgovorili, nekateri z veliko zamudo. Mislim, da so se odzvali samo trije. Na podlagi njihovih odgovorov sva se nato odločila za enega in se dogovorila za sestanek, na katerega sva povabila še mojo pričo. Ker sva bila zadovoljna s ponudbo in cenami ter lokacijo, sva se nato tudi odločila za njih. Prepričalo naju je tudi dejstvo, da gre za hotelsko restavracijo, tako da so v hotelu lahko prespali tudi svati, ki so iz oddaljenih krajev, pa tudi midva sva dobila brezplačno sobo, v kateri sva na poročno noč prespala. Dva izmed svatov je med slavjem obšla tudi slabost in sobe, v katere sta lahko šla počivat, so prišle zelo prav.

Med obredoma smo imeli pogostitev v gostilnici, ki je v neposredni bližini cerkve. Za hrano smo poskrbeli sami, za pijačo in postrežbo so bili zadolženi oni. Vse priprave za gostilnico so nam vzele več časa kot sem predvidevala. Kar bi naredila drugače, bi bili obloženi kruhki, ki so jih prispevali moji domači. Sicer priprava ni vzela veliko časa, vendar je na dan poroke vsaka minuta dragocena, tako da bi bilo bolje, če bi jih naredil kdo drug. Na sestanku, ki je bil v soboto nekaj dni pred poroko, smo opazili, da je gostilna, glede na to, da gre za tipično vaško gostilno, kar obiskovana. Na dan najine poroke je bila gostilna popolnoma prazna, prav tako zunaj in pred cerkvijo ni bilo nikogar. Osrednji vaški trg je bil samo naš. Seveda so vsi vedeli, da imamo poroko, kar se pri njih zgodi zelo redko in so bili tako uvidevni, da so se umaknili, kar se verjetno lahko zgodi samo na vasi.

Mnenje: Hrana v hotelu je bila odlična in nad pričakovanji, vsekakor pa je je bilo preveč. Najprej smo imeli juho ter postrežbo na krožnikih, nato pa še samopostrežni bife. Res je nekaj svatov odpovedalo zadnjo minuto, tako da je hrana ostala tudi zaradi njih, vendar bi tudi, če bi bili vsi, precej hrane ostalo. Pri postrežbi sem pričakovala, da bo vse tako, kot smo se vnaprej dogovorili, vendar je bilo nekaj malenkosti, na katere sva jih morala opozoriti in so jih hitro popravili. Prostor je bil zelo velik, glede na naše število svatov. Nama sta bila tako postrežba kot prostor zelo všeč, je pa nekaj svatov podalo svoje pripombe. Motili so jih stebri, ker so ovirali pogled, ter ovirali ples. Motila jih je glasna klima in neurejeno ogrevanje, tako da je kar nekaj svatov omenilo, da jih je zeblo. Tiste, ki niso veliko plesali in so več sedeli, je bolj zeblo in kar nekaj svatov se je na poroki prehladilo, kar nama ni pustilo najboljšega občutka. Poudariti pa morava, da so bili izredno pošteni pri ceni in so naju presenetili z bistveno nižjim računom, kar je zelo pohvalno in je vsekakor pustilo dober vtis. Všeč nam je bil osebni pristop. Na dan poroke sva se v restavraciji počutila zelo domače, z osebjem pa smo vzpostavili dobro komunikacijo.

Kaj bi naredila drugače: Po vseh sestankih, ki smo jih imeli, na katerih smo se dogovarjali o hrani, vinu, sedežnem redu in ostalih podrobnostih smo popolnoma spregledali ogrevanje. Ker se prostor, v katerem smo imeli mize, uporablja samo za večje družbe, se ne ogreva redno, zaradi česar bi morali ogrevanje vključiti bolj zgodaj. Ko smo jedli prvi obrok (juha in postrežba na krožnikih) smo imeli v ozadju glasbo, ki sem jo jaz izbrala, saj smo želeli da se v miru poje in v tem času je bila moteča glasna klima (kar je še posebej moteče na video posnetkih). Verjetno je enako poleti, ko klima hladi. Omeniti moram, da smo imeli tudi sedežni red, saj je bilo to nujno že zato, da so v restavraciji lahko pripravili stole (svati so sedeli za okroglimi mizami, zato so morali vedeti, koliko stolov gre h kateri mizi). Posebno je dober sedežni red pomemben za tiste, ki ne plešejo veliko in več časa presedijo za mizo. Česar nismo predvideli je, da se lahko zgodi, da ljudje ne bodo želeli sedeti tam, kjer smo jim mi določili, kot se je zgodilo v našem primeru, ko pri eni izmed miz svati niso hoteli sedeti, ker je bilo tam preveč mrzlo oz. je bil tam prepih.

Glede poročne torte sva imela srečo, da ima restavracija tudi svojo slaščičarko, ki je pripravila zelo dobro brezglutensko torto. Kar bi naredila drugače je, da bi se že prej dogovorila, naj vsakega gosta vprašajo kateri okus želi, saj so najprej začeli z rezanjem večje torte, še preden so koga vprašali za okus. Tako je približno polovica torte ostala, večina na krožnikih, za domov pa smo dobili le nekaj koščkov, čemur bi se lahko izognili, če bi goste prej vprašali, kateri okus želijo.

FOTOGRAF
Pri fotografu sva se iskanja lotila na isti način, saj ima večina profesionalnih fotografov svoje spletne strani, kjer je možno videti njihove izdelke. Odločila sva se za enega. Samo temu sva poslala povpraševanje in dogovorili smo se za sestanek. Nisva se mogla odločiti ali najeti tudi snemalca. Ko smo se s fotografom dogovorili še za ceno, ki je bila pod najinimi pričakovanji, sva se odločila tudi za snemalca. Sicer se povpraševanje lahko pošlje preko te spletne strani: http://www.najem-fotografa.si/oglasi/tip/poroka. Odločila sva se, da profesionalnemu fotografu prepustiva le uradni del, za snemanje in fotografiranje neuradnega dela pa je poskrbel Miha.

Mnenje: nad foto knjigo sva bila navdušena, saj je zelo lepo narejena, že platnice so dobro narejene in odlično izbrane, fotografije pa so zelo lepo popravljene, tako da se res vidi zaključeno celoto. Ostale fotografije sva dobila na USB ključku in sva z njimi tudi zelo zadovoljna. Odlično se nama je obneslo predhodno fotografiranje namesto med obredi, ko bi naju morali svati čakati. Fotografirala sva se torej neposredno pred poroko in pred prihodom svatov, kar je presenetljivo pripomoglo tudi k najini razbremenitvi in sproščenosti na poroki, torej naju je dobro mentalno pripravilo na obrede in spravilo v dobro voljo. Zjutraj smo namreč vsi hiteli še z zadnjimi pripravami. K frizerju sva šli skupaj s pričo, za ličenje sebe, priče, moje mame in sestrične pa sem poskrbela jaz, zaradi česar tudi nisem imela časa za kar koli drugega. Predvsem frizerki sta potrebovali več časa, kot sem predvidevala, glede na to, da sva obe s pričo prej šli na "probo". Pred poročnim dnem nisva imela nobenega zaročnega, inspiracijskega ali poskusnega fotografiranja.

Kaj bi naredila drugače: Na fotografiranju sva se zabavala in sprostila, tako da bi se vsekakor ponovno odločila za fotografiranje pred obredi. Kar bi naredila drugače je, da bi se bolj natančno dogovorila glede snemanja. O tem kaj, koga in kdaj fotografirati smo se natančno dogovorili, medtem ko sva se za snemanje odločila naknadno in sva samo rekla, naj se snema vse, vendar pa bi morala biti bolj jasna, kaj želiva. Kar bi vsekakor naredila drugače je, da bi poprosila še kakšnega od svatov, naj snema in fotografira "za vsak slučaj". Skoraj sva namreč ostala brez vseh fotografij ter posnetkov zaradi spleta nepredvidljivih okoliščin. K sreči sva fotografije dobila, od posnetkov pa imava civilni obred in začetek poročne maše (brez obreda), vendar pa se sedaj, ko nama je fotograf svoje in naše posnetke združil v en film, niti ne pozna tako zelo, da del manjka.

GLASBENIKI

Sva pa za iskanje glasbenikov uporabila taisti portal: http://www.najdi-glasbenika.si/ 
Dobila sva ogromno ponudb. Pri oddaji povpraševanja sem namenoma napisala nižjo ceno kot sva jo bila dejansko pripravljena plačati (za 200 eur manj). Med drugim sem tudi zapisala, da ne želiva neokusnih in pivskih igric. Dobila sva ogromno ponudb, med njimi tudi veliko takih, ki so najino maksimalno ceno občutno prekoračili, kar pa sva pričakovala in sva bila tudi pripravljena plačati več kot sem v povpraševanju zapisala. Med ponudniki sva izbrala nekaj finalistov in izmed njih izbrala dva. Ko smo se s prvim dobili na sestanku, naju je njihov vodja prepričal. Na sestanku nama je predstavil kaj nudijo, šli smo kar v podrobnosti, saj sva poleg glasbe pričakovala tudi animacijski program. Predvsem sva vztrajala, da nama predstavi vse igrice, ki jih lahko izvedejo, da naju ne bi s čim presenetili, saj sva se želela izogniti neokusnim igricam.

Mnenje: iskala sva skupino s pevko, torej mešano zasedbo, bilo jih je 5. Z glasbeniki sva bila zadovoljna. Glede animacijskega programa sva jih na poroki nekajkrat sama opomnila, kaj bi lahko še izvedli, kar bi bilo v idealnih okoliščinah nepotrebno. Predvsem pa sva več pričakovala od pevke,. Program so sicer vodili njeni moški kolegi, ona pa je ostajala v ozadju.

Kaj bi naredila drugače: Pri izbiri glasbenikov se ne bi ozirala na to, ali imajo pevko ali ne, saj se je to izkazalo za čisto vseeno, bolj kot na glasbo bi se osredotočila na animacijski program, ki ga nudijo. Sicer je veliko svatov plesalo, vendar dober program dogodek popestri in poskrbi za veliko smeha.

CERKVENA GLASBA

Glede pevk na poročni maši sem najbolj komplicirala glede pesmi, tako da so se pevke morale naučiti dve skladbi za najino poroko, za katere sva jim note priskrbela sama. Odločila sva se za:

vstopna pesem - koračnica (Mendelssohn)
psalm: Deni me
pesem po poročnih zaobljubah: Visoka pesem (Dolgo sem iskala njega)
darovanje - Darujem ti ljubezen

Mnenje: s pevkami sem se vse dogovorila preko mailov, kar je zelo praktično. Všeč mi je bilo, da so upoštevale najine želje, bile so fleksibilne in so odlično ter profesionalno opravile svoje delo. 

Kaj bi naredila drugače: Poskrbela bi, da bi še nekdo snemal poročno mašo, saj sedaj nimava nobenega posnetka njihovega čudovitega petja.

RIŽ


Vsekakor se mi zdi metanje hrane sporno, vendar sva kaj kmalu ugotovila, da imava samo dve možnosti. Ali svatom prepoveva metanje riža, česar nisva nameravala storiti, ali pa riž nadomestiva s popularnimi milnimi mehurčki ali suhim cvetjem. Ko sem že skoraj naročila milne mehurčke za vse svate, sem prebrala, da lahko milni mehurčki na nevestini obleki pustijo trajne madeže, suho cvetje pa je bilo predrago, da bi ga kupila, zato sva se odločila, da za riž in ostale pripomočke poskrbiva sama. Riž sva razporedila v vrečke (20 g riža v vsako), naročila sva še piščalke, s katerimi so svati veselo piskali, po daljšem premisleku pa sva kupila še dva topa z belimi razgradljivimi konfeti (srčki). Kupila sem jih tukaj, kjer so imeli na izbiro še metuljčke. Glede škodljivosti riža za ptice, ki ga včasih navajajo kot enega izmed razlogov, zakaj se riž odsvetuje, sem tukaj prebrala, da zaradi tega ptice ne umirajo. Pri rižu je treba tudi paziti, da se ne kupi najcenejšega, ker lahko bel prah na oblekah pušča madeže, tak riž je potrebno predhodno oprati. Mi smo uporabili parboiled riž, ki res ni čisto bel, ampak se na koncu tega sploh ne opazi, predhodno pranje pa ni potrebno.

Mnenje: S kombinacijo različnih pripomočkov so svati dobili tudi riž, vendar manjšo količino kot bi je verjetno raztresli, če bi riž prinesli sami (da jim ga ni potrebno nositi, sva izrecno zapisala pri poslanih informacijah), saj so bili bolj zaposleni s piskanjem na piščalke, dva pa smo zadolžili za topova, ki sta kar konkretno počila.

Kaj bi naredila drugače: Če bi poroko začela načrtovati v poletnih mesecih, bi posušila cvetje, ki bi ga uporabili namesto riža. 

ŠAMPANJEC
Po civilni poroki se običajno postreže s penino, zaradi česar sva tudi midva razmišljala, da bi penino imela, vendar nisva vedela, kako naj postrežbo izvedemo. Na gradu niso imeli te ponudbe, tako da bi morali posebej za to nekoga najeti (in seveda plačati). Alternativa bi bila le, da penino prinesemo s sabo in jo sami postrežemo, vendar se nama ta ideja ni zdela posrečena. Glede na to, da je bila poroka pozimi, hladna penina tudi ni tako nepogrešljiva kot v vročih poletnih mesecih, zaradi česar sva idejo o penini na koncu opustila in ne zdi se nama, da jo je kdo pogrešal. S penino smo nato nazdravili ob poročni torti.

ZADNJI DNEVI PRED POROKO

od leve proti desni: bele mašne na poteg za stole v cerkvi, zgoraj v škatlah so škatle s pecivom, pod njimi v škatlah so steklenice vina, v plastenkah je voda za rože s hrano za rože

Kar smo mogli, smo postorili takoj, ko je bilo mogoče, saj nisva želela čakati na zadnje dni, ker sva vedela, da bo že tako ali tako vsega preveč. Zadnje tri dni smo imeli vseeno preveč opravkov. V četrtek smo:
- dokončali pecivo (dodali kreme, naredili rafaelo in čokoladne kroglice)
- lepili nalepke na steklenice za poročno vino

V petek smo:
- razrezali pecivo
- pakirali piškote in pecivo
- pripravili rože za hotel
- okrasili cerkev (dali mašne na stole in prinesli ikebano)
- poskrbeli za postavitev miz, dekoracije v gostilni
- dekorirali mize in stole v hotelski restavraciji
- doma pogostili sosede, ki so postavili smrečice

V soboto smo:
- šle k frizerju, se naličile
- pripravili obložene kruhke
- razrezali potice
- pripravili sadna nabodalca
- pripravili čokolado za čokoladni fondi

Kaj bi naredila drugače:
Zadnji trije dnevi so bili vsekakor preveč naporni. K sreči nam je pomagala sestrična, ki je pri nas domača in je skupaj z mojo mamo poskrbela za pogostitev sosedov. Na koncu pride vsaka pomoč prav, posebno s strani tistih, ki se znajdejo (npr. če jih pošlješ po neko stvar, vedo, kje jo bodo našli). Pomoči prej nismo potrebovali, bi pa morda prišla prav še kakšna dodatna pomoč v soboto zjutraj, pa tudi že v petek, še bolje pa bi bilo, da bi obložene kruhke delal kdo drug. Nisem pričakovala, da se bodo rože tako zelo dobro obdržale kot so se, kar pomeni, da očitno ponavadi kupujem stare rože. Ker smo poskrbeli, da smo imeli sveže rože, bi lahko brez problema šopke naredila že v četrtek, saj so se rože obdržale en teden, jaz pa sem mislila, da bo že iz petka na soboto problem. Še boljše bi bilo, če bi lahko mize in stole v restavraciji pripravili že v petek zjutraj, vendar pa takrat še niso bile pripravljene, tako so nam bile na voljo šele zvečer. Tudi nalepke za poročno vino bi lahko lepili prej kot v četrtek, vendar nas je skrbelo, da se bodo steklenice rosile in da bodo nalepke odstopile, kar pa se ne bi zgodilo, saj lepilo močno drži. Prej bi tudi lahko zapakirali piškote, tako da bi se zadnji dan ukvarjali samo še s kremnim pecivom, še bolje bi bilo to delo prepustiti komu drugemu. Več časa bi si tudi rezervirala za frizerja, saj sva bili s pričo naročeni že ob 7ih zjutraj (frizerski salon je 5 minut oddaljen od doma), domov pa sva prišli šele okoli 9ih, saj se frizerkama ni nikamor mudilo, tako da smo kasneje preveč hiteli.

VAROVANJE DOMA

Na koncu se nismo odločili za varnostno službo, smo pa poprosili sorodnico, da je pri nas prespala. Nič ni šlo narobe.

KAJ JE ŠLO NAROBE

  • Ena izmed mojih že kar paranoičnih skrbi je bila, da bi kateri od svatov zamudil na civilni obred in v ta namen sva že vnaprej naredila nekaj korakov, da do tega ne bi prišlo. Nikogar nisva silila, da mora priti na obred, vendar pa sva želela, da tisti, ki se ga nameravajo udeležiti, ne zamujajo, saj smo imeli pred civilnim obredom še portretno fotografiranje s posamičnimi svati oziroma družinami. Prvi korak je bil, da sva uro, ko morajo biti svati pred gradom, določila dovolj zgodaj, to je pol ure pred obredom. Meni se sicer to ni zdelo zgodaj, vendar so mi na gradu povedali, da je 15 minut pred obredom več kot dovolj. Prav tako sva svatom ob informacijah, ki sva jih poslala dva tedna pred poroko, navedla natančna navodila, kako priti do vseh lokacij. Kar se je potem zgodilo je bilo to, da so čisto vsi svati prišli pravočasno, samo moji domači so zamujali, ker niso pogledali navodil za pot. Mesto namreč poznajo, vendar se je v zadnjih letih prometna ureditev spremenila (enosmerni promet). Sicer so prišli več kot dovolj zgodaj in sploh ne moremo reči, da so zamujali, vendar so nama povzročili nekaj nepotrebne  začetne živčnosti. Zadnji dan smo si zadali tudi preveč stvari, zaradi česar je prišlo do zamude, saj nam je na koncu zmanjkalo časa (dobro, da smo dovolj zgodaj določili uro prihoda).
  • Prepih in težave z ogrevanjem v restavraciji, kjer smo imeli slavje: za svate so bile namenjene okrogle mize, za katere smo pripravili sedežni red. Ko so svati prišli v restavracijo, se je pri eni izmed miz zgodilo, da svati tam niso hoteli sedeti, ker jih je motil prepih. K sreči so bili pri sosednji mizi svati tako ustrežljivi, da so bili pripravljeni zamenjati mizo. 
  • Teden dni pred poroko so v restavraciji ugotovili, da bo na dan najine poroke v njihovi restavraciji maškarada, za katero so bili prepričani da bo v petek, kar bi pomenilo, da bodo maškare ob našem prihodu še tam. Ker smo potem imeli zamudo pri cerkveni poroki, se je vse ravno izšlo, tako da smo se z maškarami ravno zamenjali.
  • Sef: svati so nama dali darila, ko smo prišli v hotelsko restavracijo. Po večerji sva jih pred njimi odprla in prebrala vse čestitke, pri katerih so se vsi zelo potrudili. Čestitkam je bil priložen tudi denar in da smo bili lahko brez skrbi, smo vse kuverte pospravili v sef. S sabo smo imeli tudi gotovino za plačilo glasbenikov, ki smo jo prav tako dali v sef. Ko sva želela glasbenike plačati, pa sefa ni bilo mogoče odpreti, saj je vodja, ki je edini imel ključ od sefa, že odšel domov. Tako je ženin moral na bankomat, ki je v bližini, nekaj denarja pa sva si morala tudi izposoditi, saj naenkrat ni mogel dvigniti toliko gotovine, kot sva jo potrebovala za plačilo.
  • Poročna maša - cerkvena poroka:
  • V priprave na poročno mašo smo vložili kar nekaj truda že s predpripravami. Z župnikom smo se dogovorili in pogovorili o celotnem postopku in podrobnostih v zvezi z obredom. Sicer sva želela preprost in tradicionalen obred (brez poročne sveče, oče me ni pospremil do oltarja, ampak sva šla z ženinom skupaj). Želela sva, da je cerkveni obred res osrednji, da zaživi v vsej lepoti. Imela sva srečo tudi z glasbo, za katero sva porabila precej časa, saj se dolgo nisva mogla odločiti, katere pesmi sploh izbrati, ker je veliko lepih. Izbrala sva prvo berilo, ki je postalo kar stalnica med poročnimi berili, izbiro drugega berila pa sva prepustila župniku. Glede na to, da se osebno poznamo in glede na to, da sva se za lokacijo cerkvene poroke odločila ravno zaradi našega poznanstva, sva imela v zvezi s cerkvenim obredom visoka pričakovanja. Dan pred poroko me je župnik poklical, da je zbolel in to sva lepo sprejela. Nato smo skupaj iskali drugega župnika in ga tudi našli. S cerkvenimi pevkami smo bili dogovorjeni, da bo cerkev za njih odprta že uro pred obredom in ko so prišle na lokacijo, je bila cerkev še zaprta. Dobro da sem vedela, v kateri izmed sosednjih hiš imajo ključ od cerkve, kjer so mi povedali, da imajo oni informacije, da je obred ob 16ih (dogovorili smo se, da bo od 15ih). To se mi je zdelo sumljivo, zato sem poklicala župnika in ugotovili smo, da je prišlo do napake pri prenosu informacij glede ure obreda. Sicer je takoj ukrepal in "nadomestnemu" župniku sporočil, naj čimrej odide na pot do cerkve. Obred se je tako pričel z zamudo, ki sicer ni bila moteča, smo pa morali na hitro improvizirati in smo v zakristiji zelo na hitro izbrali drugo berilo, prižgali sveče, župniku razložili potek (predvsem v zvezi s petjem), prstani so šli kar v škatlici na oltar (ker nama blazinice za prstane niso všeč, smo bili prej dogovorjeni, da se bo prstane dalo na pladenj, ki pa ga v tistem hitenju nismo mogli iskati) in šele ko sva že stala pod korom in je skoraj igrala poročna koračnica, naju je župnik vprašal, kako nama je ime. Od tu naprej je vse potekalo sproščeno, vendar precej drugače kot sva si zamislila.  
  • Fotografije in snemanje: Nekaj tednov po poroki nama je fotograf sporočil, da nima vseh posnetkov, oziroma da ima samo posnetke civilne poroke ter začetka poročne maše (do prvega berila). Vesela sem, da nisem upoštevala tega nasveta. Seveda sva fotografu kot profesionalni osebi popolnoma zaupala, vendar smo vsi samo ljudje in nekatere stvari so izven naše moči in se lahko primerijo vsakemu. Fotografu so namreč neposredno po poroki ukradli vso snemalno in fotografsko opremo, vključno s posnetki. Bolj kot posnetki so nama sicer pomembne fotografije, posnetke sva želela bolj zaradi dokumentarne vrednosti, vendar nama ostaja le spomin na cerkveni obred. Moram še poudariti, da je malo manjkalo, da nisva ostala tudi brez vseh fotografij, zaradi česar bi, če bi lahko kaj naredila drugače, poskrbela, da bi še kdo fotografiral in snemal. 

POROKA 2015: DEKORACIJA & ZAHVALE

četrtek, 14. maj 2015

Za ostale objave Poroka 2015 glej: klik.

Pri poročni dekoraciji je dobro začeti z barvo, ki naj bi bila rdeča nit poroke (barva poroke), zato ker je od tu naprej nato vse lažje, saj vemo, v katerih barvah iščemo dekoracijo. Jaz sem najprej mislila, da bi lahko bila to rdeča barva, ker je najbolj klišejsko valentinova, saj smo imeli poroko ravno na valentinovo. Zadovoljna sem, da smo se potem odločili za barvo starega zlata, saj mi je bil končni izgled res lep in v vintage pridihu, ki smo ga imeli že z izbiro šopka, pa tudi moje obleke, plašča in nakita. S to barvo se lepo ujamejo vse barve narave: zelena, rjava, rdeča, oranžna in vsi vmesni odtenki. To pričara prelivanje in zlivanje z barvami narave, barvami v cerkvi, kjer je značilno veliko pozlate, vse pa se najbolj odrazi na fotografijah. Za zimsko poroko se mi zdijo primernejše pastelne in ne preveč intenzivne barve. Namesto da bi dobili značilno in opazno kombinacijo (kar dobimo v primeru, če se odločimo za izrazito barvo kot npr. popularne: vijola, oranžna), dobimo hvaležnejšo barvno paleto, pri kateri si lahko privoščimo različne odtenke.

Dekoracijo smo potrebovali v cerkvi, gostilnici, kjer smo imeli pogostitev in v restavraciji, kjer smo imeli slavje. Ikebano za cerkev (lahko vidite tukaj) smo naročili v cvetličarni, klopi in oltarja nismo dekorirali. Pravzaprav smo imeli poleg ikebane dekoracijo le na stolih za mladoporočenca in priči. Najraje bi za te stole najela prevleke, saj je to za 4 stole res minimalni strošek, izgleda pa lepo in svečano, vendar pa župnik ni vedel, katere stole bo uporabil za poroko, zato sem raje kupila 4 bele mašne na poteg.


V restavraciji, kjer smo imeli slavje, smo vse dekorirali sami, čeprav sem sprva mislila, da bi to delo prepustila cvetličarju, vendar sem na koncu ocenila, da bomo zmogli brez njega. Preko Ebaya sem naročila sizoflor v zlati barvi, mašne za stole (na katerih so bile bele prevleke) v skoraj neopazni nežni krem barvi (morala bi izbrati rjave) in mašne na poteg v zlati barvi za dekoracijo avtomobilov (druge dekoracije avtomobilov nismo imeli). Vse našteto sem naročila 3 mesece pred poroko, tako da je vse prispelo pravočasno.


Dekorirati je bilo potrebno 5 okroglih miz in "čelo", to je podolgovato mizo, kjer sva sedela nevesta in ženin s pričami ter starši. Na sredino vsake okrogle mize smo dali sizoflor in ga odrezali 2 prsta pod robom mize. Sizoflor je bilo treba konkretno zapogniti oz. narediti rob, da se je manj premikal. Na vsako od okroglih miz smo dali vazico z oranžnimi vrtnicami, med katerimi je bil listek z napisom priimka tistih, ki so za tisto mizo sedeli (sedežni red). Poleg vaze smo za vsako mizo pripravili jedilni list, ki smo ga dali v lep okvir.


Okvirji so bili kupljeni v trgovini Madal Bal. Ker niso plastični, temveč iz lesa in stekla, smo med dekoriranjem enega tudi razbili. K sreči smo jih imeli dovolj, tako da se to ni poznalo. Z jedilnimi listi je bilo kar nekaj dela, oblikovala sem jih v Photoshopu in natisnila na svetleč papir. Kljub temu, da smo na mize dali samo te tri stvari, je bila miza na dan poroke zelo polna, saj je bil na vsaki mizi še krožnik s pecivom in sadnimi nabodalci ter pijačo (nalepke za vino smo izdelali sami, postopek je prikazan tukaj), tako da mize niso izgledale prazne.


ROŽE

Rože za gostilnico in restavracijo so bile moj projekt. Najbolj me je skrbelo, da bi rože ovenele še preden bi prišli v restavracijo. Ko sem teden pred poroko iskala, kje še bi lahko rože naročila, razen v cvetličarni, sem najlepše rože našla v Hoferju, kjer so bili tako prijazni, da so ugodili moji prošnji in za dan pred poroko naročili toliko šopkov kot sem jih potrebovala. Naročila sem oranžne vrtnice. Tako sem dobila res sveže rože, ki so se odlično obdržale. Verjetno mi ni potrebno posebej omenjati, da so bile tudi cenovno zelo ugodne. V cvetličarni sem kupila še hrano za rože, tako da je bila v vseh vazah voda obogatena s to hrano, pa tudi prej, ko sem doma skrajšala stebla, sem k vodi dodala hrano za rože. Dolgo sem iskala vaze, saj nikjer niso imeli belih kvadratnih vaz, kakršne sem želela za glavno mizo. Na koncu sem jih kupila v Merkurju in ker niso bile bele, ampak prozorne, smo jih sami presprejali. Najprej smo jih posprejali z belim sprejem in šele ko se je ta posušil, smo nanje nanesli še sprej z drobnimi zlatimi bleščicami, oba spreja sem kupila v Bauhausu. Za okrogle mize smo uporabili manjše vaze, ki smo jih že imeli doma. Če se peclji vidijo v vazi, se optično povečajo in so videti čudno, zato smo se tudi lotili projekta s sprejanjem. Če bi uporabila prozorne vaze, bi imela še več dela, ker bi morala nekaj ukreniti glede pecljev, da se ne bi videli, dober primer je tukaj.


Vse vrtnice sem že doma skrajšala in jim odstranila večino listov (sem in tja sem kakšnega pustila). Šopke sem pripravila na način kot je prikazano v tem videu (kot prikažejo za rumene vrtnice). Zelo pomembno je, da se vsako steblo, tik preden se ga da v vazo, odreže, tako da rože ostanejo sveže dlje (kot je pojasnjeno v tem videu).

Ker sem dobila res sveže rože, bi jih lahko brez problema pripravila že v četrtek, namesto v petek, ko je bilo še nešteto drugih opravkov.


Za gostilnico sem naredila šopek tako kot je prikazano tukaj, dodala pa sem še zlato praprot, ki sem jo tudi kupila v trgovini Madal Bal, enaka kot je bila tudi v ikebani.

omizje po koncu ohceti


ZAKAJ NA POROKI NISMO IMELI BALONOV?

Zadnje časa so baloni trend poročnih dekoracij. Nekateri pari se odločajo, da v cerkvi vsako klop okrasijo z baloni, napolnjenimi s helijem, ob koncu obreda pa balone odvežejo in spustijo v zrak. Drugi imajo balone tudi kot dekoracijo v gostilni ali za dekoracijo avtomobilov. Nekje sem, pod fotografijo svatov, ki spuščajo balone v zrak, prebrala komentar, da je bolj primerno spuščati balone kot živali (nekateri pari namreč spustijo grlice kot simbol ljubezni). Malo je poznano dejstvo, da lahko baloni škodijo pticam in naravi. Že en balon lahko predstavlja resno grožnjo, kar velja še toliko bolj, če naenkrat spustimo več balonov, saj se lahko ptice zapletejo v trakove, s katerim je bil balon privezan, ali pa ga zamenjajo za hrano, zaradi česar ptica umre. Več lahko preberete tukaj. Poleg tega je helij, s katerim so baloni napolnjeni, neobnovljiv vir, prodajna cena helija pa je prenizka. Manj je znano tudi, da je zelo dragocen vir v medicini in znanosti, zaradi česar ga je škoda tratiti za balone, saj njegove zaloge pojenjajo. Helij je tako dragocen, da bi morali, po oceni enega izmed strokovnjakov, za en balon odšteti 80 eurov. Sicer pa se mi baloni za poročno dekoracijo tako ali tako niso zdeli dovolj elegantni in svečani.

ZAHVALE

Namesto da bi svatom ob zaključku dala najino fotografijo, sva zahvale dala v vsako škatlico s piškoti. Oblikovala sem jih v Photoshopu, v fotokopirnici pa so mi jih natisnili na 200-gramski papir.

Za vse sodelujoče (glasbenike, župnika, fotografa in snemalca, vodjo strežbe v gostilnici, kjer smo imeli pogostitev med obredoma) sem pripravila zahvalna darilca, in sicer sem kupila kremni med za ženske in medeni liker za moške, na katere sem privezala zahvale, vsak pa je dobil še škatlo piškotov. Za matičarko in pooblaščenko sem pripravila simbolično darilce, in sicer za vsako lonček kremnega medu ter čaj.

Ker so se najini svati za naju zelo potrudili, sva se jim po poroki zahvalila tako, da sva za vsako družino dala razviti fotografije, s čimer je bilo veliko dela, saj smo morali najprej izbrati fotografije, nato pa smo jih še razvrstili v albume, ki sem jih naročila tukaj.

PALEO TESTO ZA PICO IZ CVETAČE

ponedeljek, 11. maj 2015

Ko sem pred dobrima dvema letoma začela slediti paleo dieti, sem kmalu naletela tudi na recept za paleo testo za pico iz cvetače. Kmalu zato, ker sem pogrešala pico in sem želela najti paleo različico testa. Testo iz cvetače me ni privlačilo, preizkusila pa sem nekaj drugih receptov, ki so se mi zdeli boljši približek navadnemu testu, npr. testo iz mandljeve moke, pa iz tapiokine moke in še mnogo drugih. Sedaj si ponavadi testo naredim kar iz brezglutenske moke, kar sicer ni paleo, je pa enostavneje, testo pa je takšno, kot je tisto iz navadne moke.

Pred časom sem ponovno naletela na ta recept in odločila sem se, da ga preizkusim. To je bil bolj eksperiment, če je res mogoče narediti užitno testo iz cvetače, za katerega sem bila prepričana, da bo spodletel, da mi okus ne bo všeč in da tekstura ne bo prava. Pa me je pozitivno presenetil, saj okus cvetače ni bil moteč, testo je bilo tanko in okusno. Tisti, ki so vajeni navadnega testa bi bili nad testom verjetno razočarani, vendar če pomislimo, da v bistvu jemo cvetačo s sirom in šunko, postanemo nad testom takoj navdušeni. Sicer je recept, če smo natančni, primal in ne paleo, saj vsebuje mocarelo, torej je za tiste paleo jedce, ki se ne izogibajo mlečnim izdelkom.


Potrebujemo:
- 1 majhna glava cvetače
- 50 g naribane mocarele (za pico, ne v slanici) 
- 1 veliko jajce
- 1/2 žličke soli
- origano

Cvetačo očistimo in operemo, odstranimo ji liste in steblo in jo razrežemo na cvetove. Cvetove položimo v multipraktik in jih grobo zmeljemo (da dobimo cvetačni riž). Zmleto cvetačo preložimo v posodo in jo postavimo v mikrovalovno pečico, kjer jo kuhamo približno 8 minut (lahko pa jo tudi skuhamo v vodi ali na pari). Počakamo, da se cvetača nekoliko ohladi, nato pa jo preložimo v kuhinjsko krpo in iz cvetače iztisnemo toliko vode, kolikor je mogoče. To je sicer najbolj zamuden del priprave testa, ki pa je obenem tudi najpomembnejši - če iz cvetače dovolj dobro ne iztisnemo vode, bo namreč testo razmočeno in ne bo dobro.
Vključimo pečico na 220°C. Pripravimo pekač, tako da ga obložimo s peki papirjem, ki ga namastimo. Cvetačo ponovno pretresemo v posodo, ji dodamo jajce, sol, origano in naribano mocarelo. Testo nežno razporedimo po peki papirju na približno pol centimetra debelo in ga postavimo v pečico za približno 30 minut, da se dobro zapeče. 
Testo vzamemo iz pečice, počakamo, da se nekoliko ohladi, nato ga obrnemo na hrbtno stran, ki je manj vlažna. Testo obložimo s poljubnim nadevom in vrnemo v pečico, da se speče še nadev.  

Za bolj vizualne napotke si oglejte naslednji video: KLIK!

LOMO FOTOGRAFIJE #36

ponedeljek, 04. maj 2015