Image Slider

PALEO SESTAVINA: 100 % KREMNI KOKOS

petek, 31. maj 2013

Kremni kokos? Ja, naslov je bolj ali manj ponesrečen prevod tega, čemur v angleščini pravijo Coconut Cream Concentrate, pravijo pa mu tudi Creamed Coconut (temu izrazu pa naš prevod že bolje ustreza). Jaz bi ga najraje poimenovala kokosovo maslo, vendar pa bi verjetno hitro prišlo do zamenjave s kokosovo mastjo. Kremni kokos je kokosovo meso v koncentrirani obliki in ne vsebuje nobenih dodatkov (niti vode), v čemer je njegova prednost. Kokosovo mleko, ki ga dobite v pločevinki, ponavadi vsebuje "le" 60% kokosa, ostalo pa je voda, ki jo drago plačamo:) Prav tako so mleku v pločevinkah včasih dodani tudi zgoščevalci: ksantan gumi, stabilizatorji: natrijeva karboksimetil celuloza in emulgatorji: mono in digliceridi maščobnih kislin, katerim se raje izogibajte.

Kremni kokos dobijo tako, da kokosovo meso posušijo in drobno zmeljejo, ne vsebuje pa nobenih dodatkov oz. konzervansov. Poleg tega vsebuje kokosova vlakna (vlaknine!), ki jih pri proizvodnji iz kokosovega mleka žal odstranijo. Prva dobra novica je tudi, da je kokos na seznamu živil, pri katerih ni potrebno tehtati med nakupom bio ali običajnega izdelka (pri kokosovem mleku pa le poglejte sestavine na pločevinki).


Druga dobra novica pa je, da ga imajo pri sosedovih - v Mercatorjih, na polici z azijsko hrano. Cena je sprejemljiva: za 200 g plačate 2 eur. Na Retrospektivi smo pri izbiri receptov vedno pozorni, da med sestavine vključimo le izdelke, ki so splošno dostopni, zato smo še bolj navdušeni, da ga bomo lahko uporabljali v receptih.

Uporablja se povsod, kjer bi uporabili kokosovo mleko, v juhah, smoothijih, piškotih, sladoledih, kot namaz na kruhu (na Elaninem ali bananinem) ali palačinkah, ali pa kar direkt - z žlico:)  V zaprti vrečki je dolgo uporaben (več kot eno leto) in ga imate lahko vedno na zalogi. Lahko ga zmešate z vodo, da dobite kokosovo mleko (najprej v razmerju 1:1, nato pa dodajajte vodo, dokler ne dobite želenega okusa). Kofetarji pa ga lahko, namesto smetane oz. mleka, dodate v kavico.

Kot vidite na fotografiji, kremni kokos dobite v škatlici, ki vsebuje kremni kokos v vrečki, na vrhu pa je strjeno kokosovo olje. Ko vrečko odprete, vam priporočam, da vsebino predenete v stekleno embalažo s pokrovom, da ga boste hranili v hladilniku. Na embalaži sicer piše, da ga je treba porabiti v 7 dneh od odprtja, vendar pa ga imate v hladilniku lahko precej dlje. Vsebuje namreč 70 % maščobe in ker ne vsebuje vode, se tudi ne pokvari hitro. Ker se maščoba loči od kokosa, je najbolje, da lonček za pol ure postavite v vrelo vodo, vmes pa nekajkrat premešate. Sicer se v hladilniku ponovno strdi, vendar pa se maščoba ne loči več in če ga boste dodajali toplim jedem, se bo stopil, sicer pa ga pred uporabo odmerite kolikor ga potrebujete in segrejte v mikrovalovki (če je ne uporabljate, pa po opisanem postopku - v vroči vodi). 

Kremni kokos bi sicer lahko naredili tudi sami, tako da bi kokosov čips zmleli v res dobrem blenderju, vendar pa se vam to, glede na ceno kokosovega čipsa, res ne splača.

MISEL DNEVA

četrtek, 30. maj 2013


CRAFT IT FORWARD / GIVEAWAY

sreda, 29. maj 2013

Prejšnji teden je v RetroSpektivin nabiralnik priletel ptiček, ki ga vidite na zgornji sliki in sicer ptiček v obliki broške. Poslala nam ga je Prav posebna mama Urška v sklopu blogerskega obdarovanja Craft It Forward.  Craft It Forward deluje po principu dobim – podarim in sicer, ti dobiš DIY darilce od kolega blogerja, potem pa je tvoja naloga, da sam izdelaš pet darilc in jih podariš dalje. In potem on dobi darilo in ... Saj razumete:)
No, Craft It forward se izvaja predvsem  med blogerji, ampak ker se mi zdi, da jih je v kratkem času obkrožil že veliko, bom pravila igre nekoliko priredila:)
Darilca bom poslala petim bralcem, ki bodo to objavo komentirali, prednost pa bodo imeli tisti, ki bi želeli igrico nadaljevati in tudi sami izdelati pet daril.
Če pa ne bom našla pet takih junakov, bom preostala darilca vseeno razposlala tistim, ki bodo prvi komentirali objavo.  Tako da bo tole mešanica Craft It Forward-a in Giveaway-a:)

V komentar lahko napišete, katerega od DIY projektov, ki smo jih že predstavili na blogu, bi imeli najraje, čez kakšen teden ali dva pa ga mogoče dobite v vaš nabiralnik:)

VLADO KRESLIN - LETOS BO HUDA JESEN Z ROKOM FERENČAKOM

ponedeljek, 27. maj 2013

PALEO RECEPT: KOMBUCHA (KOMBUČA)

petek, 24. maj 2013

Verjetno ste že slišali za kombučo, kombušo oz. kambučo, kakor ljudje rečejo posebnemu, fermentiranemu čaju oz. čajni gobi. Kombucha je postala širše prepoznavna zaradi dveh dogodkov, in sicer so jo morale trgovine Whole Foods v ZDA umakniti s svojih polic, saj je vsebovala preveč alkohola (več kot 0,5%), da bi jo še lahko šteli za brezalkoholno pijačo. Svojih 5 minut slave pa je dobila tudi, ko je Lindsay Lohan, kateri je sodišče prepovedalo pitje alkohola, "padla" na testu alkohola v krvi - zaradi kombuche. 

Najprej poglejmo način priprave, sledi pa nekaj napotkov, predvsem za prve uporabnike.

Za začetek potrebujete gobo matico, ki ji pravijo  SCOBY (symbiotic culture of bacteria and yeast - simbiotična kultura bakterij in kvasovk), ki jo damo v čaj (zeleni, črni ali beli), za fermentacijo pa jo moramo nahraniti s sladilom (npr. belim sladkorjem ali medom). Matica je nenavadne želatinaste strukture in diši po kisu. Pravijo, da kombucha čaj vsebuje vitamin B, amino kisline, encime in probiotike.


Potrebujete:
  • stekleno posodo s široko odprtino (lahko je tudi porcelanasta, ne sme biti kovinska), prostornine 3-5 l 
  • lonec, v katerem boste zavreli vodo
  • sladkor (od 60 do 90 g na liter) ali med (130 g na liter)
  • čaj (črni/beli/zeleni, šipkov, lahko v vrečkah, ni pa nujno)
  • gazo ali papirnate brisačke
  • gumico
  • steklenice, v katerih boste shranili kombucho, s pokrovčkom oz. zamaškom

Priprava:

  • vodo zavrite
  • vanjo stresite sladkor in kuhajte 5 minut
  • odstavite in v vodo dajte čajne vrečke oz. čaj (za 2 l vode dam 4 vrečke šipkovega in 1 vrečko zelenega čaja)
  • pustite pokrito 10-20 minut
  • odstranite vrečke oz. čaj precedite
  • pustite, da se čaj ohladi na sobno temperaturo
  • čaj prelijte v posodo, v kateri bo potekala fermentacija
  • s čistimi rokami v čaj položite matico, ki bo verjetno plavala na površini, če potone ni nič narobe
  • dolijte tekočino, v kateri ste kombucho dobili (oz. tekočino od prejšnjega varjenja)
  • pokrijte z gazo oz. papirnato brisačko, ki jo pritrdite z gumico
  • postavite v miren prostor, kjer bo sobna temperatura vsaj 20°C (npr. v kuhinjsko omarico)
  • počakajte 7 do 14 dni
  • če ste začetniki, vam priporočam, da izmerite ph tekočine, ki naj bi bil 3 (med 2.8 in 3.2)
  • prelijte jo v manjše steklenice in hranite v hladnem in temnem prostoru (npr. hladilniku) 
Nekaj splošnih napotkov in ugotovitev:

  • pazite, da so vsi pripomočki čisti in da imate čiste roke, preden matico primete z rokami
  • prostornina je poljubna, za začetek vzemite kozarec prostornine 3 - 5 litrov, kasneje, ko boste imeli dovolj novih matic in tekočine, pa lahko pripravljate poljubne količine kombuche
  • matico kombuche lahko kupite, gotovo pa lahko najdete nekoga, da vam jo podari (povprašajte pri znancih)
  • priprava kombuche je izjemno poceni, saj je edini strošek čaj in sladkor
  • 1 čajno vrečko lahko nadomestite z 1 do 1,5 žlice čaja
  • matica se prilagodi širini odprtine posode, v kateri poteka fermentacija, najprej raste v širino, nato se debeli
  • isto matico uporabite večkrat, vedno pa bo zrasla nova goba, včasih se zrasteta skupaj, takrat ju ločite tako, da ju potegnete narazen
  • nove gobe shranjujte v hladnem in temnem prostoru, vedno imejte kakšno za rezervo, ostale lahko podarite ali dodate na kompost
  • pazljivi bodite, če se na matici pojavi plesen, tako matico je potrebno zavreči, prav tako naj ne bi imela lukenj
  • če čaja nekaj časa ne boste pripravljali, matico, skupaj s tekočino, hranite v hladilniku
  • lahko jo pijejo tudi otroci, vendar izmerite vsebnost alkohola, nosečnice jo lahko pijejo, če so jo pile že pred nosečnostjo, sicer naj raje počakajo, pazijo naj tudi ledvični bolniki
  • začnite z manjšo količino 0,5 dl, nato jo lahko postopoma povečujete do 2,5 dl dnevno
  • raje jo pijte večkrat na dan, kot da naenkrat spijete 2,5 dl
  • kombucho lahko zmešate z vodo (npr. v razmerju 1:1)
  • steklenice, v katero jo polnite, lahko do vrha dopolnite z vodo 
  • kombucha je pripravljena, ko se rahlo peni


Moja izkušnja:

V paleo svetu se izjemno pozornost posveča črevesnemu zdravju, zato se priporoča uživanje fermentiranih izdelkov, npr. kislega zelja in kislih kumaric. Je pa še mnogo drugih fermentiranih izdelkov, npr. kefir, fermentirana gorčica in kečap, seveda kombucha, kimchi, beet kvass, fermentirane olive... Preko paleo navdušencev sem tudi sama prišla do informacij o blagodejnih učinkih kombuche.

Pri domačem varjenju kombuche je, vsaj v začetku, potrebno predhodno dobro poznati postopek priprave. Problem je tudi v tem, da sprva pravzaprav ne veste, kakšna mora biti končna pijača, če je še nikoli niste poskusili. Ne vem, ali je v Sloveniji v trgovinah možno kupiti že pripravljeno kombucho. Zasledila sem jo le v Lidlu, pa še tam jo imajo samo občasno, kadar imajo akcijo azijskih jedi. Gotovo pa ste že kdaj pili mošt, ki je sladko - kisla pijača, po kakšnem tednu pa se tudi peni in če steklenico, v kateri ga hranite, preveč dobro zaprete, vas lahko, zaradi vretja, ki ves čas poteka, neprijetno preseneti fontana, ko steklenico odprete. Podobno kot pri moštu je pri kombuchi. Zaradi sladkorja, ki je nujna sestavina za pripravo, je sladkega okusa. Če jo pustimo, da dlje fermentira, pa postaja vse bolj kisla in vse bolj se peni.

Ko šele začenjate s pitjem, vam svetujem, da začnete z manjšimi količinami (npr. 0,5 dl na dan), ki pa jih postopoma povečujete, vendar pa upoštevajte svoje telo. Po splošnih priporočilih, naj bi 2 do 2,5 dl kombuche dnevno zadoščalo, to količino pa naj bi razporedili na tri dnevne "odmerke".

Glede pozitivnih učinkov na zdravje, ki naj bi jih pitje kombuche imelo, težko rečem, kaj je res in kaj ne. Pravijo, da naj bi pomagala pri mnogih zdravstvenih težavah. Da pospešuje matabolizem, izboljša prebavo, lajša zaprtost, poveča energijo, pomaga pri hujšanju itd. Glede na lastne izkušnje lahko potrdim, da pomaga pri izboljšanju prebave, pijem jo pa predvsem takrat, kadar potrebujem nekaj za dvigovanje energije. To je ponavadi po kosilu, takrat ko drugi pijejo kavo ali pravi čaj, se jaz spomnim na kombucho, ki jo imam v hladilniku. Kave ali pravega čaja namreč ne pijem. Vedno jo naredim kot "špricer", v kozarec do polovice nalijem kombucho, nato pa dodam navadno vodo, da ni preveč sladka.

Čemur strokovna javnost pri kombuchi ugovarja in negativni učinki, ki jih izpostavlja, tičijo v domači pripravi te pijače. Pravijo, da ji ni za zaupati, zato bodite res pozorni, da vedno uporabljate čiste pripomočke in da matico prijemate s čistimi rokami. Pazite tudi, da kombucho pustite dovolj dolgo fermentirati (sicer je dolžina  fermentacije odvisna od sobne temperature, načeloma bi morala v 10ih dneh dovolj fermentirati). Meni čas hitro mineva, (priznam, včasih nanjo pozabim), zato jo pogosto pustim fermentirati 2 tedna ali še dlje, v takem primeru je pač bolj kisla:)

DEAD SARA

sreda, 22. maj 2013

Kar nekaj glasbenih objav je že mimo, zato sem se odločil, da bo današnja objava oziroma današnja predstavitev iz liste mojih najljubših glasbenikov. Če kdo redno spremlja tovrstne objave, je opazil, da skoraj vedno predstavim glasbenika ob izidu njegove najnovejše plošče. Ker v zadnjem času nisem našel nobenega, ki bi izstopal, sem se odločil, da v takih ("kriznih") trenutkih potegnem iz predala svojo listo najljubših glasbenikov in vam te tudi predstavim. 

Torej danes za vas: DEAD SARA:)


Če resnično pogrešate devetdeseta leta ali ste še vedno ljubitelji te glasbe, vas lahko bend kot je Dead Sara popelje nazaj, nazaj v čas dobrega rocka, grunga, hip hopa, (in še nazaj) v čas bluesa, countryja. To so tudi zvrsti, ob katerih so člani zasedbe odraščali, posledično pa so imele velik vpliv na glasbo, ki jo danes ustvarjajo in jo z užitkom preigravajo. 
LosAngeles-ki bend Dead Sara šteje 4 člane, to so: Emily Aramstrong (vokal, kitara), Sean Friday (bobni, back vokal), Siouxsie Medley (kitara, back vokal) in Chris Null (bass, kitara, back vokal). 
Začetki benda segajo v leto 2002, ko sta se spoznali Emiliy in Siouxsie in postali prijateljici, skupaj sta začeli preigravali pesmi ter jih nekaj tudi napisali. Vedno sta imeli željo, da bi ustvarili bend po njunem okusu  (Emiliy je imela v preteklosti že več bendov, ki pa niso bili ravno tisto, kar je pričakovala in želela) in sta tudi ga. Najprej v drugačni sestavi kot je danes, leta 2006 pa je dobil končno podobo s Seanom in Chrisom (prej sta igrala pri Skrillexu). Dead Sara je pridno vadil in na skrivaj  ustvarjal pesmi v svojih prostorih. Leta 2008 pa so izdali svoj prvi EP z naslovom The Airport Sessions, na katerem je 6 skladb. 

Bili so dovolj glasni, da jih mediji (leta 2011) niso mogli spregledati med njihovim koncentiranjem in njihovi turneji z Bush  in s tem se je njihova prepoznavnost povečala. Kmalu (aprila 2012) so izdali svoj prvi album z naslovom Dead Sara, na katerem je 11 zares odličnih rock pesmi. S prvo ploščo pa je za njih izvedel ves svet in tako so bili na turnejah z The Offspring, Neon Trees, povabljeni so bili v številne televizijske in radijske oddaje, letos pa so bili celo predskupina bendu Muse na njihovi turneji. 
Dave Grohl (bivši član skupine Nirvana in član skupine Foo Fighthers) je enkrat omenil, da bi morali biti Dead Sara naslednji največji rock bend na svetu. Pod to izjavo se podpišem tudi sam in upam, da bomo o njih še veliko slišali (predvsem dobre glasbe):) 

Celoten album si lahko poslušate na: http://www.youtube.com/watch?v=zQOEmST63Rc

Kliknite na spodnje povezave in uživajte:)

Uradna stran: http://www.deadsara.com/
MySpace: http://www.myspace.com/deadsara
YouTube: http://www.youtube.com/user/DeadSaraTheBand
SoundCloud: https://soundcloud.com/deadsara
Twitter: https://twitter.com/deadsara
Facebook: https://www.facebook.com/deadsara


ZABAVA: MIZA SLAŠČIC

torek, 21. maj 2013

Mize slaščic (dessert table) ne vidiš ravno pogosto na slovenskih zabavah. Mi peciva in piškote zložimo na krožnike in jih postavimo kar na mizo, zraven ostale hrane. Torta je ponavadi skorajda do konca zabave v hladilniku, prinese se jo šele, ko se jo postreže in takrat se slavljenec ponavadi tudi fotografira ob njej.

Miza slaščic pa je (kot že ime pove) prostor, ki je namenjen le sladicam. Ameriške mize slaščic so ponavadi polne bombonov, čokoladic, na njej pa se znajdejo še kakšni cupcakes, mafini ali macroni in seveda torta. Ameriške zabave so ponavadi tematsko obarvane, kar se izraža tudi na mizi s slaščicami, tako da je vedno lepo dekorirana in te kar vabi k sebi:).


No, meni je na zabavah, seveda poleg dobre hrane in družbe, všeč tudi, da je prostor lepo zdekoriran.  Je pa tudi res, da ti dekoracija vzame kar nekaj časa, poleg tega zna biti to tudi velik strošek. Samo za primer, 12 balonov, napolnjenih s helijem stane nekaj več kot 40 evrov, šopek rož iz cvetličarne pa vedno več kot 15 eur. 


Moj cilj je bil, kot ponavadi, porabiti čimmanj denarja. Tako sem nekaj evrov dala za okrasni papir, iz katerega sem naredila papirnate okraske in banner, šopek rož sem nabrala kar sama na bližnjem travniku, za prt sem uporabila kos blaga, ki je neuporabljen že več let ležal v omari, kozarce sem okrasila z limeto, pa naredila sem diy glitter sticks (palčke z bleščicami). 


Pecivo in piškote smo spekli sami (recepti bodo kmalu tudi na RetroSpektivi), torto pa je spekla Špela. Pa se mi zdi fajn, da se torto takole pokaže že prej, še posebej, če je tako lepa kot tale:)



Enostavno, hitro in poceni. Vam je všeč?:)

KAKO OHRANJATI ZDRAVJE IN KREPITI SVOJE TELO

četrtek, 16. maj 2013
Glede na to, da smo vam predstavili že kar nekaj zdravih in tudi manj zdravih receptov, resnih tem s področja prehrane pa se še nismo dotaknili, se mi je med predavanjem o zdravem življenjskem slogu utrnilo nekaj misli in iztočnic, ki pa so zgolj moje mnenje, oziroma samospraševanje. Morda se vam bo zdelo tole moje razmišljanje nekoliko zagrenjeno in negativno. Nisem prehranski strokovnjak, ampak glede na to da jemo vsi, za razmišljanje o hrani niti ne rabim biti:)


Bila sem na predavanju z zgornjim naslovom. Po zakonu so delodajalci namreč dolžni promovirati zdravje in zato smo morali zaposleni pristostvovati temu predavanju, ki je trajalo dve uri.

Pričakovala sem, da bo gospa predavateljica povedala, tako kot so nam v zadnjem letniku faxa, na sistematskem pregledu, kaj smemo, česa ne smemo, kdaj smemo in zakaj ne smemo.

Pa ni, prvo uro je dalan poudarek grafom, preglednicam in odstotkom. Povedala je, zakaj umiramo, da v 35% zaradi bolezni srca in ožilja, v 32,7% zaradi raka, da v 50% na zdravje vplivajo socialno - ekonomski dejavniki, 25% zdravstveni sistem, 10% pa fizično okolje. Da le 12% Dolenjcev upošteva priporočila, da je treba vsak drugi dan jesti polnovredne žitarice in da bi morali dnevno pojesti 400 do 800 g sadja in zelenjave. Minimalno bi morali pojesti vsaj 250 g zelenjave in 150 g sadja in da bi morali sadje ter zelenjavo jesti pri vsakem obroku. Povedala je, da jemo preveč nasičenih maščob, da bi jih lahko pojedli maksimalno 5 g na dan in ne 12 g, kolikor jih pojemo. Da bi se morali gibati 5x na teden, vsaj 30 minut tako intenzivno, da se  zadihamo in spotimo.

V naslednji uri pa je govorila o prehrani. Izvedeli smo, da smo zgolj mi, posamezniki tisti, ki moramo poskrbeti za svoje zdravje, da vsi dajemo prevelik poudarek hrani ob praznovanjih, da pojemo preveč polnomastnega mleka in polnomastnih mlečnih izdelkov, živalskih maščb in preveč rdečega mesa.

Pa razložila nam je slavno energijsko ravnotežje. Preprosto formulo, po kateri moramo porabiti toliko energije, kot je vnesemo v telo. Da mora to vsak posameznik zase znati narediti in ne bo imel težav s prekomerno telesno težo. Da je treba uživati varovalno prehrano, s čim manj maščob in sladkorjev. Da morajo biti obroki čez dan enakomerno razporejeni, saj bo tako verjetnost, da bomo dobili več mikro in makro hranil, večja.

Pokazala nam je graf, iz katerega je bilo razvidno, da naj bi bila telesna teža povezana s številom obrokov, ki jih pojemo. Tisti, ki pojedo 3-4, imajo manj težav s telesno težo. Zajtrk in malica naj bi pokrivala 40% energijskih potreb, kosilo in malica 40% in večerja 20%. Največ, da je treba pojesti ogljikovih hidratov, sledi sadje in zelenjava, nato meso, najmanj pa lahko pojemo maščob. Ogljikove hidrate moramo pravilno izbirati. Jedi morajo biti iz polnozrnate moke, jesti je treba rjavi riž, vsaj enkrat na teden koruzne žgance (seveda brez zabele). Treba je piti 100% sadne in zelenjavne sokove, če nam ne uspe zaužiti dovolj sadja in zelenjave.

Predstavila je ITM, index telesne mase kot uporaben kazalec za določanje našega zdravja in krog spreminjanja, ki prikazuje proces spreminjanja našega življenjskega sloga. Začne se s fazo razmišljanja, ki vodi ali pa ne vodi v priprave na spremembe. Če ni interesa za spremembo tveganega življenjskega sloga, ostanemo samo pri razmišljanju, sicer pa sledi faza priprav, izvajanja in vztrajanja, ki je najtežji korak in ravno v tej fazi je največ neuspehov. Če nam uspe, sledi korak ponovitve in krog se spet zavrti.

Pri beljakovinah moramo pri mesu izbirati puste vrste (piščančje in puranje meso, kunčje in zajčje, ribe, pri ostalem mesu pa odstraniti vidno maščobo). Polnomastne mlečne izdelke lahko uživajo samo otroci do 2. leta, nato pa so lahko maksimalno z 1,6% mlečne maščobe. Količino jajc je treba omejiti, ker jajčni rumenjak vsebuje preveč holesterola. Pri otrocih sicer ni treba omejevati količine jajc, odrasli pa lahko pojemo samo eno jajce na teden. Stročnice naj bi bile bistven vir beljakovin in naj bi jih uživali vsaj enkrat na teden, medtem ko meso lahko uživamo samo 3 do 4 krat na teden, 1 do 2 krat na teden pa naj bi jedli ribe.

Pri maščobah da se je treba izogibati tistih, ki so živalskega izvora in izbrati olivno olje, repičino, arašidovo ali bučno olje. Kokosova maščoba se odsvetuje, oreščki pa spadajo med zdrave maščobe.

Sol neposredno povzroča povišan krvni sladkor, posredno pa zvišuje telesno težo, saj sol jedem izboljša okus in posledično v telo vnašamo več hrane, kar povzroča debelost.

V Sloveniji naj bi bilo 40% prekomerno hranjenih ljudi in 15% debelih, v razvitem svetu pa 50% prekomerno hranjenih in 25% debelih.

Ne bi bilo smiselno, da se dotaknem vsakega segmenta, kjer imam pomisleke. Raje bom zavzela bolj splošno stališče oz. podala svoja opažanja. Predavateljica je samo opravljala svojo službo, kaj naj dela in kaj naj govori, pa ji diktira slovensko Ministrstvo za zdravje. Tisti, ki stališča dejansko oblikuje, ministrstvo pa mu samo sledi, pa je Svetovna zdravstvena organizacija. O tem, kdo dejansko diktira, kakšna stališča naj se oblikujejo, danes ne bi.

Pri predavanjih takega tipa imam občutek, da se navidezno išče krivca za situacijo, v kakršni smo, saj da se ve, kdo je kriv, s prstom se kaže na posameznika, ki je za vse odgovoren. Zdi se mi, kot da nam govorijo, da nam že desetletja dopovedujejo, kaj je dobro za nas, mi pa ne poslušamo, zdaj pa imamo. Umiramo zaradi srčno-žilnih obolenj, sami smo si krivi. Vse breme se prelaga na posameznika, ki je preveč len, hedonistično - potrošniško naravnan, neumen, šibek in nedojemljiv, da ne more upoštevati preprostih pravil kot je načelo energijskega ravnotežja. Ali to torej pomeni, da visoko izobraženi ljudje, ljudje z doktorati, strokovnjaki na svojih področjih, ki imajo povišan krvni tlak ipd. niso dovolj odločni, da bi se držali preprostih smernic, ali da so preleni, ker ne telovadijo 5x na teden? 

Je res vse tako preprosto, ali pa se skuša zgolj prevaliti breme iz odgovornosti družbe in iz podjetij, ki nas z oglaševalskimi akcijami vabijo naj kupimo njihove nezdrave ali pa "zdrave" izdelke. Se skuša prevaliti breme iz delodajalcev, ki vsak dan več zahtevajo in nas postavljajo v stresne situacije, na posameznika, ki pač nima razvitih tehnik za zmanjševanje stresa oz. jih ne prakticira? Če prav razumem je vse jasno. Jasno je, da je eno jajce na teden maksimum, da se lahko je samo mlečne izdelke z maksimalno 1,6% mlečne maščobe in da je treba jesti vsaj 4 obroke dnevno. Tukaj ni kaj za debatirati, to so notorna dejstva (splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati).

Če je torej posameznik odgovoren za svoje zdravje, s čimer se pravzaprav strinjam, zakaj nam torej država diktira, kaj je gotovo dobro in kaj je gotovo slabo in nas v to tudi sili? Če država oz. sistem vali breme na nas, zakaj bi jo upoštevali v njenih smernicah? Nihče nam namreč ne more zagotoviti, da so pravilne. Če se jih boste popolnoma držali, na koncu pa zboleli, boste vseeno krivi sami, saj bodo krivili stres ali pa "živce" ali pa rekli, da je "vse v glavi".

Je problem res v fazi vztrajanja, kjer nas največ pogori, ali pa je tudi v predpisani prehrani, v kateri je pač težko vztrajati, ker ni ustrezna? Gotovo so ljudje, ki jim tak življenjski slog odgovarja, ampak ali je res mogoče trditi, da to velja za vse?

Zakaj se ves čas poudarja samo snovi, ki jih neko živilo vsebuje, nič pa se ne omeni, kako telo to živilo presnavlja in ga uporabi? Če ima jajčni rumenjak veliko holesterola, to namreč ne pomeni, da se bo holesterol avtomatično povišal tudi vam, ob predpostavki da boste pojedli več kot eno jajce na teden. Potrebno je namreč upoštevati, kaj telo z jajcem naredi, kako ga presnavlja, kako presnavlja holesterol iz rumenjaka ipd. Če karikiram... govedo lahko živi samo od paše, torej od trave, ki ima gotovo veliko hranilnih snovi, potrebnih za življenje. Ampak je ljudje ne jemo. Zakaj? Ker je enostavno ne presnavljamo dobro oz. je ne. Tako je tudi z ostalimi živili. Trava bi lahko bila sama po sebi super živilo, ampak pač ni primerna za človekovo prehrano.

Zastavlja se mi tudi vprašanje, kako smo prišli do tu, kjer smo? Kako se je človeštvo lahko razvijalo in napredovalo, če ni vedelo za obstoj prehranske piramide, če ni vedelo za bazalni metabolizem in za energijsko ravnovesje ter ITM? Verjetno so upoštevali svoje telo, ki jim je sporočalo kaj potrebuje, koliko in kdaj. Zdi se, kot da se je ta sposobnost v moderni družbi izgubila oz. pozabila ali pa slabo počutje pripisujemo staranju, hormonskim neravnovesjem, pripišemo dediščini v smislu "saj so bili vsi v družini taki". Podatki, ki so nam bili predstavljeni so že tako stari, da so zastareli. Če bi predstavljena teorija res delovala, potem ne bi bili tu, kjer smo. Kje smo? Pravijo, da je v razvitih delih sveta 50% ljudi prekomerno hranjenih, 25 % debelih, torej da je samo 25% ljudi z ustrezno telesno težo. Pa je res možno, da večina prebivalstva v razvitem svetu pač nima dovolj volje, da bi se uprla nezdravi hrani, da bi 5x na teden telovadila in našla svoje energijsko ravnovesje? Kako je to mogoče, če pa je vse tako zelo preprosto? 

Če nam govorijo, da smo sami krivi, da je z nami nekaj narobe, ustvarjajo podobo idealnega življenjskega sloga in idealnega telesa. Če vsak dan poslušamo, da je z nami nekaj narobe, da  je problem v nas in če nam to, poleg medijev, zatrjuje še država, ki naj bi imela vsaj kanček kredibilnosti, (konec koncev država vzdržuje zdravstveni sistem), v nas vzbuja negotovost in nezadovoljstvo, s tem pa soustvarja idealne pogoje za vpliv vseobsežne industrije, ki na nas dobro služi. Tu pa se vse šele začne...

4 NON BLONDES - SPACEMAN Z MARUŠO JUVANC

ponedeljek, 13. maj 2013

ĐUBOX - LISTA SLOVENSKIH BLOGOV ZA VSE ŽELJE IN OKUSE

nedelja, 12. maj 2013

Če se vam zdi, da slovenskih blogov ni, da je slovenska blogerska scena mrtva oz. da blogov ni dovolj, ali pa da za vaše področje zanimanja res ni nobenega in da morate posegati po tujih, se morda motite. Tudi mi nismo vedeli, da je toliko kvalitetnih slovenskih blogov, dokler nismo odkrili Đuboxa oz. dokler ni on odkril nas. Na Đuboxu namreč najdete zadnje objave iz mnogih drugih slovenskih blogov. Najzanimivejše objave pa so posebej izpostavljene. Đuboxu smo hvaležni, saj so se tudi naše objave že znašle na častnem mestu izpostavljenega bloga, hvaležni pa smo mu tudi za naš prvi intervju. (Lahko si ga ogledate tule --> KLIK!)

V zahvalo mu dodeljujemo mesto na desni strani bloga, s klikom na link boste preusmerjeni neposredno na Đuboxovo spletno mesto. Pa veselo klikanje in prebiranje slovenskih blogov;)

MISEL DNEVA

torek, 07. maj 2013

DOMAČA MANDLJEVA MOKA in ZAKAJ NAMAKATI SEMENA TER OREŠKE

ponedeljek, 06. maj 2013

Na Retrospektivi smo jo pri receptih že večkrat potrebovali (za bananin kruh, jabolčni zavitek) in jo bomo tudi v bodoče, zato je najbolje, da se mandljevo moko naučimo pripraviti sami. Vsak paleojedec ve, da mora imeti mandlje vedno na zalogi. In vsak paleojedec tudi ve, da mandlji niso poceni. Še posebno, če recept zahteva uporabo blanširanih mandljev ali mandljeve moke. Obstaja več variant domače izdelave, na RS blogu bomo pogledali  tisto lažjo ki bo boljša od mletih neoluščenih mandljev, ki jih ponavadi pomotoma kupimo v trgovini, misleč da gre za mandljevo moko. Če vas priprava moke ne zanima, pa poglejte pod fotografije, kjer boste dobili nekaj dodatnih informacij.

Pa začnimo s preprosto varianto, katere se največkrat lotim tudi sama. Ker mandlje najprej olupimo in ker jih je pred mletjem treba posušiti v pečici, se tega najraje lotim, kadar imam pečico že vročo od peke drugih jedi. Ko so le-te pečene, izkoristim priložnost vročega zraka, pečico ugasnem in dam vanjo sušit mandlje. Pečica bo tudi po peki še dovolj vroča, da jo lahko izkoristim za sušilnico. V primeru, da imate doma dehidrator, ga seveda lahko uporabite. Če pa je zunaj vroč sončen dan pa bo mandlje sonce dobro posušilo. Za mletje bo najbolje, da uporabite mlinček za orehe, če ima le dovolj drobno rezilo, s katerim mandlje nareže na drobno. Sama sem preizkusila Gorenjev aparat, ki je namenjen za mletje mesa in ima tudi nastavke za mletje oreškov, vendar ima pregrobo rezilo, ki mandljev ne zmelje dovolj, zato vam ga ne priporočam. Če nimate mlinčka za orehe, ali pa se vam ga enostavno ne da vrteti, potrebujete sekljalnik in mlinček za kavo (vidite ga lahko na eni izmed spodnjih fotografij). Sicer ne boste dobili mlete, ampak drobljeno moko, ki pa bo vseeno zelo uporabna. Priporočam vam, da moko pripravite vsaj iz dveh paketkov mandljev (400 g), manj se vam že ne splača. Mandlje sem kupovala v mnogih različnih trgovinah v Sloveniji in vsem je skupno, da so iz ZDA, zato izberite pač najcenejše oziroma jih kupujte kadar so v akciji. Shranjujte jih v hladilniku oz. na hladnem.

Postopek:
1. Mandlje stresite v vodo, ki jo na štedilniku segrevajte do vretja. Ko zavre, počakajte, da mandlji priplavajo na površje in poglejte, ali imajo nagubano kožo:) Ko se jim ovoj naguba, so namreč pripravljeni. Če niste prepričani, najprej preizkusite enega. 
2. Mandlje odcedite in prelijte s hladno vodo ter začnite z lupljenjem. Mandelj olupite tako, da ga stisnete  in sam bo skočil iz ovoja. 
3. Ko vse olupite, jih je potrebno še posušiti. V nasprotnem primeru vam bodo namreč splesneli. Kot sem že omenila, je najbolj preprosto, da jih pustite v vroči pečici, ki je ugasnjena. Vendar sproti preverjajte, kako jim gre, sicer boste dobili pražene mandlje, česar pa nočete. Če se vam to slučajno zgodi, jih uporabite za izdelavo mandljevega masla.
4. Ko so mandlji suhi (najbolje, da vanj ugriznete, tako boste sigurno vedeli, da so suhi, ker bodo trdi) in ohlajeni, je čas da začnete z mletjem.
5. Vsujte jih v sekljalnik in jih postopoma zmeljite. Če imate zelo dober sekljalnik, se lahko zgodi, da bodo spustili olje in boste dobili mandljevo maslo. Pri cenejših, manj zmogljivih sekljalnikih, te bojazni ni.
6. Mandljeva moka mora biti čimbolj fino mleta. Če z rezultatom niste zadovoljni, lahko mandlje fino zmeljete v kavnem mlinčku. Tudi v tem primeru bodite pazljivi, da ne boste dobili mandljevega masla, torej morate mleti postopoma, da dobite občutek, kdaj je dovolj. 
7. Mandljevo moko presejte in večje delce ponovno zmeljite. 
8. Shranite jo v dobro zaprti posodi, ki jo postavite v temen in suh prostor.

Če mandljevo moko uporabljate v receptih,  ki zahtevajo tudi uporabo sladkorja (torej v ne-paleo receptih), mandljevo moko vedno meljite skupaj s sladkorjem. V tem primeru se bodo mandlji lepše in lažje zmleli, moka pa se ne bo sprijela.




Sedaj, ko smo pogledali, kako lahko sami zmeljemo mandlje v moko, pa za tiste, ki še vedno berete, po čemer sklepam, da vas mandlji zanimajo, dodajmo še par besed o mandljih, o oreških in semenih. 

V paelo svetu imajo oreški pomembno vlogo, saj vsebujejo dobro razmerje med proteini, maščobami in  ogljikovimi hidrati, vsebujejo pa tudi vitamine in so priročni kot prigrizek. Vseeno pa naj jih ne bi uživali kar neposredno iz vrečke in ne v pretiranih količinah. Mnogi oreškov v večjih količinah namreč ne moremo jesti, ker so težje prebavljivi in v telesu lahko poslabšajo sindrom razdražljivega črevesa. Povsod nas opozarjajo na dobrodejne učinke uživanja nepredelanih otrobov, ovsenih kosmičev, ipd. ki sprva lahko izboljšajo presnovo, vendar pa, ker nas nihče ne opozori, da bi jih pravzaprav morali najprej namočiti, lahko povzročijo več škode kot koristi.

Če gledamo evolucijsko, se je moral človek za oreške vedno potruditi, saj jedro varuje trda lupina, čez katero je potrebno najprej priti. Sedaj to ni več problem, ker so v vrečkah že pripravljeni in vedno na dosegu roke. Ljudje jih v preteklosti verjetno niso uživali v velikih količinah, kar moramo upoštevati tudi danes. Oreškom (kamor mimogrede spada tudi kokos) in semenom je skupen njihov življenjskih cilj, ki je razmnoževanje. Ker želijo preživeti dovolj časa, da zrastejo v novo rastlino, se zavarujejo s strupenimi snovmi, s toksini in encimskimi zaviralci (zaradi katerih jih težje prebavljamo), ki preprečujejo, da bi seme začelo prehitro kaliti, da bi splesnelo ali pa da bi jih pojedli. Zato se obdajo z grenkim, strupenim ovojem, ki odvračajo ljudi in živali od zaužitja. Vsebujejo fitično oz. fitinsko kislino, ki preprečuje prezgodnje kaljenje semena (seme mora namreč počakati na primerno vlago oz. dež, ta pa nato fitinsko kislino spere). Oreški in semena, ki vsebujejo najmanj fitinske kisline so mandlji, orehi in kostanj. Če jemo seme in oreščke, ki niso ustrezno pripravljeni in še vedno vsebujejo fitinsko kislino, bo le-ta blokirala absorpcijo mineralov (npr. kalcija, železa...) v našem telesu, česar pa nočemo. Z namakanjem semen in oreškov se temu izognemo. Prav ste slišali. Čez noč ne namakamo samo fižola (ki ga paleovci itak ne jemo), ampak tudi semena in oreške. Logika pa je ista - da so lažje prebavljivi. 

Žal oreški vsebujejo tudi lektine (isto kot pšenica in stročnice), ki pa se jih z namakanjem ne moremo znebiti, enostavno se jim moramo izogniti.

Ste kdaj razmišljali, zakaj je sadje sladko in privlačnih barv? Sadje ima seme v svojem središču, sladkoba pa vabi ljudi in živali, da pojedo sadje in seme ter ga razmnoži (saj vemo kako - preko prebavnega sistema). Cilj je isti kot pri oreških - razmnoževanje vrste.

Ker so semena in oreški zelo pametni in se na vse načine upirajo temu, da jih pojemo; s tem, da ovirajo našo prehrano in "želijo", da se potem, ko jih pojemo, slabo počutimo in si to za prihodnje tudi zapomnimo, je pametno, da jih pred zaužitjem namočimo in nakalimo. Namočimo jih v slani vodi. S tem prelisičimo njihov obrambni mehanizem. Tako "mislijo", da so nastopili pogoji za njihovo rast in da je čas, da začnejo s kaljenjem. Oreške pustimo kakšen dan v slani vodi (vodi dodamo žlico soli) na sobni temperaturi, da začnejo sproščati encimske inhibitorje oz. zaviralce. Za natančnejše podatke o času namakanja za posamične vrste poguglajte oz. za razpredelnico kliknite sem. (Indijske oreške namakajte samo 2 uri, pistacije 4 ure, lešnike, makadamije in orehe pa kakšen dan oz. vsaj čez noč).

Kot sem zgoraj že omenila, je, glede na mojo "raziskavo slovenskega trga", večina mandljev uvoženih iz ZDA, natančneje iz Kalifornije. Če kdo ve, kje v Sloveniji se dobi španske mandlje (imenovane marcona), naj mi sporoči. Med kalifornijskimi, ki imajo očiten monopol na trgu in npr. španskimi je namreč razlika. Tudi mandlji niso več tisto kar so bili. V ZDA so imeli namreč nekaj primerov salmonele zaradi mandljev (baje samo dva primera) in zaradi tega so sprejeli zakon o obvezni pasterizaciji (toplotni obdelavi) vseh mandljev, ki zrastejo pri njih. Da so mandlji pasterizirani pa niti ne morete vedeti, saj proizvajalcem tega na embalaži ni potrebno označiti. Pravzaprav so tudi mandlji, ki so označeni kot "raw" (surovi) v večini primerov pasterizirani. Pasteriziranih mandljev pa ni več smiselno namakati, ker so bili vsi encimi med pasterizacijo že uničeni. 

Ko oreške namočite, nase vežejo vodo in niso primerni za shranjevanje, saj bi splesneli, zato jih je potrebno dehidrirati, kar lahko storite v pečici na zelo nizki temperaturi ali v za to namenjenem dehidratorju, poleti pa kar na soncu. Med sušenjem jih malo obrnite, da se bodo vsi posušili. 

Za zaključek naj poudarim, da naj bodo recepti z mandljevo moko bolj izjema kot pravilo, zato je ne uživajte vsak dan in ne v prevelikih količinah, posebno, če želite shujšati, saj vsebujejo precej kalorij in omega 6 maščob, ki jih je v paleo prehrani hitro preveč, saj jih je dovolj že v mesu. Nasprotno, če želite pridobiti na teži, jih lahko uživate pogosteje. Opazujte odziv svojega telesa in svoje počutje po zaužitju oreškov in ga upoštevajte.

LOMO FOTOGRAFIJE #11

nedelja, 05. maj 2013

DIY PROJEKT: LOVILEC SANJ

četrtek, 02. maj 2013

Danes sem se lotila indijansko obarvanega diy projekta: izdelave lovilca sanj. Zakaj ime lovilec sanj? Indijanska legenda pripoveduje  o šamanu, ki je bil okužen z nočnimi morami, slabimi sanjami in vizijami. Zato je nekega dne odšel v gozd, da bi se pozdravil. Poiskal si je prostor za prenočitev in na bližnje drevo obesil zdravilno kolo, da je viselo nad njegovo glavo. Kolo je našel pajek in ponoči spletel mrežo, ki je pokrila celotno kolo, le na sredini je ostala luknja. Lovilca sanj pa verjetno ne bi bilo, če ne bi tisto noč sova preletela kolesa in se ne bi njeno pero ujelo v center mreže in tam obviselo. Zjutraj se je šaman zbudil spočit in ozdravljen. Tako je bil šaman prepričan, da je pajkova mreža ujela slabe sanje, skozi odprtino na sredi pa je kolo spustilo le lepe sanje in vizije, pero pa je omogočilo, da so te sanje prišle do spečega. 
Tako so Indijanci začeli izdelovati lovilce sanj, ki so jih obesili nad posteljo, vsak človek pa je imel svojega (ker vsak človek razmišlja drugače, ima tudi drugačne sanje, zato se lovilca sanj ne izposoja).

Pomen lovilca sanj mi je sicer zelo zanimiv, sama pa sem se lotila izdelave predvsem zato, ker so mi lovilci sanj lepi:). In ker še nimam svojega. In ker se mi zdi, da bo lepo popestril mojo sobo. In ker je to en res fajn in lušen diy projekt. Jaz sem se izdelave lotila na domačem vrtu, postopek pa sem tudi poslikala, če bo koga zamikalo, da bi si tudi sam izdelal svojega.

Za izdelavo lovilca sanj potrebujemo en večji obroč (kupila sem ga v Prometeju), manjše obročke (uporabila sem kar tiste obročke, ki so na plastenkah), blago, perje (ena vrečka stane okoli 1 eur), perle in pa vrvico za prepletanje (jaz sem uporabila volneno vrvico).
Obroče sem najprej oblekla v blago, nato sem po navodilih spletla mrežo, na obroče pritrdila več vrvic, ki sem jih okrasila s perlami in perjem, naredila obešanko za lovilec sanj in skozi odprtino v mreži speljala daljšo vrvico, ki sem ji na koncu pritrdila manjši obroček in perje. No, podrobnejša navodila sem napisala kar na slikice:)