THE TRUE COST - dokumentarec o resnični ceni oblačil

ponedeljek, 11. april 2016

Oblačila so cenejša kot so kdajkoli bila, kupujemo pa jih hitreje, pogosteje in ceneje kot včasih. H&M, Zara in Primark so le nekatere izmed popularnih znamk, ki se izredno hitro prilagajajo modnim trendom in prodajajo neverjetno ugodne obleke. Majica za 2 evra, hlače ali obleka za 5. Od zamisli oziroma skice nekega oblačila pa do tega, da je na voljo v trgovinah, lahko mine le tri tedne, kar je izredno hitro. Kako je to mogoče? Ali je tehnologija tako napredovala, da ta oblačila šivajo roboti in stroji? Ne, oblačila še vedno šivajo ljudje. Kako je ob tako nizkih cenah sploh mogoče kaj zaslužiti, če upoštevamo ceno materiala, stroškov proizvodnje, vključno s plačilom delavcev in stroškov distribucije? Očitno je posel zelo dobičkonosen, če je direktor H&M, Stefan Persson 17. najbogatejši človek na svetu, soustanovitelj Inditexa (Zara, Massimo Dutti, Bershka, Pull and Bear, Stradivarius), Amancio Ortega, pa 4. najbogatejši človek na svetu. In kako je pri tako nizkih cenah to mogoče? Prodati je treba vse več in več, resnično ceno pa plačajo delavci, njihove družine in okolje.

Če želimo sami kaj sešiti ali pa za to prosimo šiviljo, hitro ugotovimo, da se nam to ne splača, ker je končni izdelek nekajkrat dražji kot tisti, ki ga lahko za nekaj evrov kupimo v trgovinah kot so H&M, Bershka itd. Tako nizke cene so možne zato, ker jih šivajo v državah kot so Bangladeš, Kitajska, Indija, Mehika, Kambodža, Turčija, El Salvador, Honduras, Nikaragva, Costa Rica, Haiti, Dominikanska Republika, Vietnam, Indonezija, itd. kjer delavci (med njimi tudi otroci) delajo v t.i. sweatshopih. Na prvi pogled je to dobro, saj delavcem iz revnih držav, ki sicer ne bi imeli zaposlitve, na ta način omogočimo, da zaslužijo za preživetje. Vendar pa so ti delavci plačani le nekaj centov na uro, poleg tega delajo v nemogočih razmerah, ki so bolj podobne suženjskim kot delavskim, in v neustreznih stavbah, kar pomeni, da vsako leto za posledicami takih razmer umre preveč ljudi.


Dokumentarec The True Cost prikazuje vzroke in posledice hitre potrošniške mode zahodnih držav, ki jih ima na ljudi in okolje v krajih, kjer se proizvajajo bombaž in usnje in kjer se oblačila šivajo. Prikazuje pretresljive posledice, ki jih imajo na generacije delavcev, njihovih otrok in na naše okolje. Poleg tega vse več in več proizvedenih oblačil pomeni tudi vse več in več smeti, obleke pa se razgrajujejo 200 let.

Se še spomnite Laboda, Jutranjke, Novoteksa in drugih propadlih slovenskih znamk? Nekatere še obstajajo, vendar je vprašanje, kolikšen del oblačil je dejansko v celoti (od blaga do končnega izdelka) proizveden v Sloveniji. Vprašanje je torej, kje sploh kupovati vsakdanja oblačila, torej oblačila za povprečnega slovenskega potrošnika, ki niso proizvedena neetično?

Ogled dokumentarca toplo priporočam; če za to nimate časa, pa je bistvo dobro predstavljeno v tem videu:




Objavi Komentar
Objava komentarja