Image Slider

JESENSKI ALBUMI ALI KAJ SE TRENUTNO VRTI NA MOJEM IPODU

petek, 6. december 2013


Letošnja jesen je bila, kar se tiče izidov novih albumov, zelo pestra. Ne spomnim se, da bi se že kdaj zgodilo, da bi v tako kratkem času toliko mojih najljubših izvajalcev izdalo nove plošče. In vse po vrsti so mi všeč. Komadi so se mi že usedli v ušesa in jih že prepevam, ter že komaj čakam na koncertne turneje, ki ponavadi sledijo izidom plošč. Vprašanje je samo, če bodo finance tako bogato koncertno dogajanje dopuščale:).


Pearl Jam: Lightning bolt




Plošča, ki smo jo že nestrpno pričakovali. Plošča, ki jo je bilo vredno čakati.
Že po prvem poslušanju mi je bilo slišano zelo všeč. Tako zelo, da sem si jo vrtela znova in znova kakšen teden. In še vedno se mi zdi super. Še več, komadi so mi z vsakim poslušanjem bolj všeč, kar je sicer bolj izjema kot pravilo. Za začetek dneva, ko potrebujem nekaj, da se dodobra prebudim, si zavrtim Mind your manners ali pa Lightning bolt, če je dan siv in otožen Let the records play ali Sleeping by myself, ki te s svojo melodiko dvigneta in spravita v boljšo voljo, ob koncu dneva pa Sirens in Future days, saj te baladi kar zazibata v spanec.
Besedila imajo močno sporočilnost, o čemer smo že pisali: klik!
PJ so tako na albumu otožni, so kritični, so nežni in so zaskrbljeni. Menim, da so pesmi odlične za izvajanje v živo in da bo plošča na koncertih res zaživela. V Evropo prihajajo predvidoma junija naslednje leto, v tem času pa se bomo morali zadovoljiti z repeati na Ipodu:).

Najljubši komad: Sirens – pesem o hvaležnosti, o ljubezni in o tem, kako je v bistvu življenje krhko in ranljivo




Kings of Leon: Mechanical Bull




Kings of Leon so zakopali bojno sekiro, odpravili s svojimi demoni (zaenkrat),  si odpočili in pripravljeni so, da ponovno osvojijo svet. In kako se lotiti ponovnega osvajanja sveta? Z dobrim albumom. In Mechanicall Bull je za to odličen.   
Je speven, je melodičen, je pozitiven in je komercialen. In morda je to nekaj, kar jim bodo kritiki očitali. Da so preveč pop. Ampak plošča ima tisti Kings of Leon zvok in tisto KOL energijo, zaradi česar smo jih sploh začeli poslušati.  Je album, v katerem uživaš, pesmi pa si potem potiho prepevaš še ure potem, ko se je cd že odvrtel. No ja, morda pesmi ostanejo kanček predolgo v ušesih:).

Najljubši komad: Tonight



Jack Johnson: From here to now to you



Če imaš slab dan, če je morda dan samo siv in brezizrazen, si zavrtiš Jacka Johnsona. Popelje te v svet ljubezni, nežnosti, sanj in te napolni s pozitivno energijo. Komadi so lahkotni in polepšajo ti dan. Zato je Jack Johnson vedno na mojem Ipodu. In kljub temu, da poslušam njegove komade že več let, imajo njegove pesmi še vedno isti učinek name.
In vedno sem vesela, ko izide kakšen nov njegov album. Najnovejši album je bolj vesel in lahkotnejši od njegovega zadnjega albuma To the sea.  Jack Johnson poje predvsem o družini in o ljubezni, najlepše pesmi so posvečene njegovi ženi in otrokom in občutek dobiš, da je življenje Jacka Johnsona lepo, srečno, preprosto, brezskrbno in sproščeno. Njegova formula je precej preprosta: »Be a happy person, play happy music, make people feel happy«.  

Najljubši komad: Never fade – pesem, posvečena njegovi ženi, o njuni perfektni ljubezenski zgodbi, o preteklosti in o prihodnosti in o tem, da njuna ljubezen ne bo nikoli zbledela. Tako lepo:)



Robbie Williams: Swings both ways




Letošnje leto je bilo za Robbieja Williamsa zelo pestro. Izdal je novo ploščo Take the crown, se poleti odpravil na veliko evropsko turnejo, vmes pa je imel čas, da posname še novo swing ploščo Swings both ways, ki je izšla prejšnji mesec.
To je Williamsov drugi swing album, njegov prvi: Swing when you're winning iz leta 2001 pa je njegov najbolje prodajan album. Na albumu Swings both ways je šest priredb (med drugim tudi Williamsov Supreme), nove pesmi pa je Robbie napisal z Guyem Chambersom, s katerim je sodeloval pri prvih ploščah in s katerim sta napisala kar nekaj njegovih največjih hitov (potem pa sta se na smrt skregala:)). Pesmi popestrijo gostje kot so Lilly Allen, Michael Buble, Kelly Clarkson in drugi.
Plošča nas popelje v štirideseta leta in na gramofonu bi zvenela še bolje. Kljub temu, da to niso božične pesmi, pa je album super zvočna kulisa, ki še bolj pričara to veselo-decembersko vzdušje. Nove pesmi pa so navihane, so zabavne, so hudomušne. Naslov No one likes a fat popstar pove vse:).

Najljubša priredba: Dream a little dream - balada iz štiridesetih let, ki sta jo Robbie in Lilly Allen odlično zapela - nežno in z občutkom




The Strypes: Snapshot



Septembra je izšel retro blues rock prvenec irskih mladeničev The Strypes. Na albumu je 12 pesmi, od tega je 9 avtorskih. Fantje so mladi, sveži in polni energije, kar se odraža tudi na njihovi plošči. Zvok je surov in spominja na bende šestdesetih in sedemdesetih let, po katerih se fantje zgledujejo, katere najraje poslušajo in preigravajo. Besedila so morda tipično najstniška, ampak saj to The Strypes tudi so - najstniki, ki živijo sanje večine mladih. Trenutno koncertirajo skupaj z Arctic Monkeys, ki so septembra izdali nov album AM. In ko poslušam ploščo The Strypes, me kakšen njihov komad spomni ravno na njihove starejše kolege, Arctic Monkeys.

Najljubša pesem: What a shame 


ALI JE KROMPIR PALEO?

torek, 3. december 2013

Kratek odgovor na zgornje vprašanje bi bil:

Da. Ne. Odvisno.

Daljši odgovor pa je naslednji:

Paleo začetniki se pogosto srečujejo z vprašanji, kaj paleo dovoljuje in česa ne dovoljuje in če prebira zapise na to temo, ki so že starejšega datuma ali pa spremlja avtorje, ki so bolj naklonjeni ketogeni in low-carb prehrani, potem bo verjetno naletel na bolj odklonilna stališča do krompirja, predvsem do belega krompirja, medtem ko se, Slovencem manj domači, sladki krompir, tolerira v večji meri. S širjenjem paleo diete, ki sedaj zajema kar širok krog ljudi, posebno čez lužo, se vse bolj poudarja individualiziran pristop, ki temelji na samo-testiranju, kjer naj bi vsak zase presodil, kako določeno živilo odgovarja njegovemu telesu in ga na podlagi tega umestil ali pa izločil iz svojega jedilnika. Kako torej lahko sami določite, ali je krompir za vas ok ali ne, kdaj je ok in v kakšnih količinah? 

Predlagam, da si zastavite naslednja vprašanja:

1. Ali imam prekomerno telesno težo, ki se je želim znebiti, ali imam težave z reguliranjem krvnega sladkorja (sem inzulinčno rezistenten, imam PCOS, hipoglikemijo, razrast bakterij v tankem črevesu - SIBO )?
Če želite shujšati, krompir črtajte iz vašega jedilnika, prav tako se krompirju izogibajte, če opazite, da vam "dvigne sladkor", ali pa zmanjšajte količino krompirja. Slovenci smo vajeni kosila: krompir+meso+solata. Če želite samo zmanjšati količino krompirja in ga ne nameravate popolnoma črtati, lahko v obrokih zamenjate količino krompirja in zelenjave (torej povečate količino zelenjave in zmanjšate količino krompirja). Namesto krompirja kot prilogo uporabite drugo zelenjavo (npr. brstični ohrovtcvetačni pire ali pa cvetačni riž itd.).

2. Ali sem dovolj telesno aktiven? Si ogljikove hidrate prislužim?
Krompir je zelo škrobnat, je bogat vir ogljikovih hidratov in poceni vir kalorij, ki se hitro pretvorijo v glukozo. Če ste pogosto telesno aktivni in si želite zapolniti glikogenske zaloge po treningu, je krompir primerno živilo za vas. Nasprotno pa, če ste manj telesno aktivni in večino dneva presedite, potrebujte manj ogljikovi hidratov.

3. Ali imam avtoimuno bolezen, npr. celiakijo?
Krompir tako kot npr. jajčevci, paprika (tudi čiliji, feferoni, goji jagode) in paradižniki spada v družino razhudnikov, ki pa osebam z avtoimunimi obolenji povečajo vnetne procese v telesu in ne prispevajo k okrevanju, ampak zdravstveno stanje poslabšujejo.

4. Kako se počutim, kadar jem krompir?
Ste kmalu po obroku, ki je vseboval krompir hitro lačni, vas naenkrat popade želja po sladkem? Ali pa občutite napihnjenost, kot jo opisujejo v reklamah za probiotike? Poskusite vsaj kakšen teden preživeti brez krompirja (in riža ter sladkega sadja), pa boste videli, ali se bolje počutite.

Ali je v krompirju sploh še kaj drugega, poleg škroba?
Da, krompir je odličen vir kalija, pa tudi vitamina C, vitamina B6 in magnezija.

V čem pa je razlika med sladkim krompirjem in belim krompirjem? Zakaj se v paleo receptih med sestavinami pogosto pojavlja sladki krompir, bel krompir pa le izjemoma?

Obstaja veliko sort sladkega krompirja, takega kot je na zgornji sliki pa boste najpogosteje našli v slovenskih trgovinah na oddelku z zelenjavo.

Visok krvni sladkor (slinavka proizvaja več inzulina, kar povzroči dvig krvnega sladkorja) je pri paleojedcih načeloma nezaželen, zato vedno iščemo boljše alternative, take, ki imajo čim manj opisanih posledic. Kar se tiče vsebnosti ogljikovih hidratov, imata sladek in bel krompir podobno vsebnost in se veliko ne razlikujeta, isto velja za kalorije. Odziv telesa po zaužitju prvega oz. drugega pa se razlikuje. Po zaužitju sladkega krompirja je raven sladkorja v krvi bolj stabilna kot po zaužitju belega krompirja, ki povzroči večji odziv slinavke, torej hitrejši dvig količine sproščenega inzulina in posledično hiter padec ravni sladkorja v krvi. Iz tega razloga se za bolj paleo varianto smatra sladki krompir, po katerem zaradi stabilnejše ravni sladkorja v krvi tudi ne boste tako hitro lačni kot po belem krompirju.

V Sloveniji lahko sladki oz. sladek krompir kupite v bolje založenih in večjih trgovinah kot so hipermarketi in Interspari ipd. Zame pride sladki krompir v poštev v manjših količinah in občasno, všeč pa mi je zato, ker je dober tudi kadar je hladen (kar pa ne velja za beli krompir), pa tudi pogreva se veliko bolje kot beli krompir, za katerega naše babice in mame pravijo, da se ga sploh ne sme pogrevati:) Pripravim ga na zelo preprost način: narežem ga na kolobarje, začinim in pečem v pečici (če gre za večjo količino; če pa pripravim manjšo, pa krompir zrežem na majhne kockice in ga v ponvi pečem, dokler se ne zmehča). Kadar pripravim večjo količino "na zalogo", pečen krompir hranim v hladilniku in ga porabim postopoma.

Kar mi pri sladkem krompirju ni všeč, pa je, da prepotuje dolgo pot od zemlje, v kateri je rasel, do naših polic, kjer ponavadi dolgo čaka, da ga kdo kupi, v tem času pa se na njem začnejo pojavljati črni madeži, začne pa tudi plesneti. Kadar ga boste torej kupovali, preverite, ali so že kje sledi plesni in takega nikar ne kupujte. Pa tudi krompir, na katerem so se začele pojavljati črne lise, bo kmalu splesnel, če ga ne boste hitro porabili in ga boste hranili na sobni temperaturi namesto na hladnem. Če niste ravno iz velikega mesta, kjer je veliko odjemalcev sladkega krompirja in če pogosto nakupujete v isti trgovini, opazujte, kako dolgo časa traja, da se zaloga na policah obnovi. Pri nas, v Novem mestu, traja kar dolgo časa, tako da ga kupim, kadar opazim, da je na polici nova pošiljka krompirja. Nasprotno pa mi je beli krompir bolj všeč od sladkega zato, ker od njive, kjer je rasel, pa do kleti, kjer čaka, dokler ne pristane na naših krožnikih, ne prepotuje velike razdalje. Sladek krompir je sprva precej nenavadnega okusa, ki se ga je treba privaditi, medtem ko je beli krompir običajen del naše prehrane in sestavina mnogih tradicionalnih receptov. Seveda pa je tudi cena sladkega krompirja občutneje višja od belega, kar je gotovo eden izmed kriterijev za nakup. Če pogosto jeste zunaj, potem veste, kako težko se je izogniti glutenu, če pa iz prehrane izločite še krompir in riž, potem pa pravzaprav ostanete brez polovice obroka (in brez velike izbire:)). Jaz riž in krompir pojem, če na meniju ni boljše izbire. 

Podobno kot s krompirjem lahko presojate ali vam ustreza beli riž, sadje in oreščki. Če se malo ustavimo pri rižu, vam priporočam, da raje kot rjavi riž, nasprotno s splošnim prepričanjem, izberete beli riž, to pa zato, ker rjavi riž ohranja del zrnja, v katerem je največ anti hranil (iz angl. "antinutrients", to so snovi, ki preprečujejo absorbcijo hranil). Podobno velja tudi za lupino krompirja, zato je najbolje, da ga olupite, vsekakor pa se izogibajte zelenim krompirjem. 

Sklepna misel je torej, da je krompir boljši od žit, ker ne vsebuje glutena. Žal pa vam nihče ne bo mogel z gotovostjo zatrditi, da je ali da ni primeren za vas - to boste morali ugotoviti sami.

PALEO PRILOGA: BRSTIČNI OHROVT IZ PEČICE

nedelja, 1. december 2013

Pri nas smo brstični ohrovt ponavadi pripravili tako, da smo ga skuhali, nato pa smo ga zabelili z maslom in drobtinami. Ker drobtine več ne pridejo v poštev (maslo pa vsekakor :)) sem pripravila paleo različico, v kateri kot maščobo uporabimo slanino. 

Potrebujemo:
nekaj rezin slanine (npr. 3 do 6)
1 kg brstičnega ohrovta
1/2 bio limone
poper in sol

Jaz sem uporabila domačo slanino, zato težko ocenim koliko kupljene boste potrebovali. Najprej vključite pečico na 200°C, očistite in razpolovite glavice brstičnega ohorvta. Rezine slanine razrežite na manjše koščke, širine do enega centimetra. Nato koščke slanine v ponvi prepražite, tako da jih malo zapečete. Ko so koščki zapečeni, jih poberite iz ponve in odstavite na stran, potrebovali jih boste namreč na koncu, da boste z njimi potresli po jedi. Maščobo, ki je ostala od slanine, sedaj uporabite tako, da nanjo stresete očiščene in razpolovljene glavice brstičnega ohrovta. Nič ne pražite, samo začinite s slabo žličko soli in poprom. Dobro premešajte, da se maščoba razporedi po zelenjavi in pretresite v pekač. Pecite15 minut, nato jih dobro premešajte, da bodo enakomerno zapečeni. Pecite še 15 minut. Ko so pečeni, jih vzemite iz pečice in potresite s koščki slanine. Nastrgajte lupinico bio limone (npr. za eno žličko), katero potresite po jedi. Pred postrežbo prelijte še s sokom polovice limone, ki jedi doda svežino.

PALEO RECEPT: KOKOSOVI HLEBČKI

četrtek, 28. november 2013

Danes na blogu prvič objavljam recept za paleo piškote. Po mnogih paleo receptih, ki smo jih že objavili sem ugotovila, da recepta za piškote še nimamo. Izbrala sem izredno preprost recept. Testo je tako enostavno, da ga lahko pripravi vsak otrok, ki zna uporabljati tehtnico. Piškoti so zunaj hrustljavi, znotraj pa kremni (kar me je presenetilo, saj so običajno kokosovi piškoti bolj suhi).


Potrebujemo:

60 g kremnega kokosa (kokosovega koncentrata)
50 g javorjevega sirupa
pol žličke soli
60 g kokosove moke
50 g čokoladnih kapljic ali nasekljane temne čokolade

Kremni kokos pogrejemo, da je tekoč. Vse navedene sestavine zmešamo in iz testa oblikujemo kupčke. Nikar ne zmanjšujte količine soli, ker piškotom poudari okus. Pečemo jih 15 minut na 180°C oz. dokler ob robovih ne porjavijo. Meni so všeč malo bolj zapečeni, ker so tako tudi bolj hrustljavi. Lahko jih pojeste že tople. Če vas bo med pripravo zamikalo, da testo poskusite, pa ne bo nič narobe, ker je že surovo povsem užitno.

Recept sem našla tu: klik.

PROJEKT LETA - IZDELAVA POSNETKA Z UPORABO FILMSKEGA TRAKU IN KAMERE SUPER 8

ponedeljek, 25. november 2013

Največji in najzahtevnejši projekt, ki sem ga tekom leta izdeloval, je pred vašimi očmi.
ZGORNJI POSNETEK!

Mogoče se boste po ogledu (ki ga priporočam pred branjem) vprašali, zakaj je posnetek tako poseben, da lahko nosi naslov Projekt leta. Mogoče se vam video ne bo zdel prav nič posebnega ali pa vam celo ne bo bog ve kako všeč:). Pa vendar je bilo za nastanek zgornjega filmčka potrebno osvojiti veliko novega znanja, projekt je zahteval relativno velik finančni vložek, pa tudi potrpljenje in skrb, ustvarjanje pa je bilo vsekakor tudi zabavno in poučno:) 

Skupaj z vami bi rad delil svojo izkušnjo o tem, kako je filmček nastajal, za kar se bo potrebno vrniti dobrih 8 mesecev nazaj, nazaj na začetek projekta:) Ker se zavedam, da je branje dolgih prispevkov zamudno in imajo nekateri raje slikovne objave, sem za tiste pripravil tudi  fotografije, tako da: ne se ustrašiti dolge objave in malce "poskrolajte" po objavi. Ostali pa....

...se vrnimo osem mesecev nazaj, ko sem od mamine sodelavke dobil star, a vendar dobro ohranjen lomo fotoaparat Werra (odlične fotografije te naprave lahko vidite v zavihku lomografija), in pa staro kamero Elmo 412 - Xl macro, o kateri nisem vedel prav ničesar. Prav ta nevednost je v meni v trenutku vzbudila radovednost in željo po tem, da jo tudi uporabim. Kamero sem sprva obračal na vse strani in ugotavljal, kaj pomeni to in ono. Kar takoj sem povprašal tudi "strica Googla", če mi on zna dati kakšno informacijo o kameri. Prav o tej kameri mi ni znal veliko povedati, mi je pa vendarle dal pomemben podatek, in sicer da je kamera ena izmed kamer velike družine Super 8. Bratranci in sestrične teh kamer pa imajo med sabo zelo podobne značilnosti in to je pomembno, saj s tem podatkom lahko ugotovimo, kako kamera sploh deluje.


Super 8 kamera Elmo 412 XL Macro

Prvo poglavje: Spoznavanje Super 8 kamere ter učimo se na napakah:)

Pomemben podatek o delovanju Super 8 kamer je ta, da snemajo na 8 milimetrski filmski trak. Prednost kamere pred fotoaparatom pa je, da na filmski trak posname v sekundi toliko fotografij, da dobimo ob gledanju na projektorju premikajočo se sliko. Filmski trak je v obliki kasete, ki jo vstavimo v kamero. Poznamo več vrst filmskih trakov. Prav tako kot pri fotoaparatih imamo tudi tukaj črnobelega in barvnega. 
Ugotovil sem tudi, da kamera za delovanje potrebuje 4 navadne (AA) baterije, da ima leča ročni/digitalni zoom in ročni fokus, možnost snemanja v slabši svetlobi, ima pa tudi kolešček, ki prikazuje, koliko minut smo snemali.

Filmski trak v obliki kasete - Agfa Moviechrome A40 (ki ga danes ne izdelujejo več)

Projekt brez ovir ni pravi projekt in tudi ta je poskrbel za prvo izmed mnogih ovir:  kje kupiti primeren film za mojo kamero? Ugotovil sem, da se za Super 8 kamere najpogosteje uporabljata dva filma: Kodak Ektachrome 100D in pa Kodak Tri-x 7266. Razlika med njima je ta, da je prvi barvni, drugi pa črnobeli. Seveda sem najprej pogledal na eBay, kakšna je kaj ponudba, vendar so bile cene tako visoke, da nisem mogel verjeti. Prepričan sem bil, da gre za napako. Po premišljevanju ali je cena kasete 35 evrov oz. več previsoka, sem le prišel do informacije o dragocenosti kasete. Nekaj let nazaj so zaustavili še zadnjo proizvodnjo 8mm filmskega traku za domačo uporabo, tako da jih v trgovini ali spletni trgovini ni več mogoče kupiti. Kako priti do filmskega traku po malo bolj ugodni ceni sem spraševal tudi v raznih videotekah in studiih, vendar nisem našel nikogar, ki bi mi znal pomagati. Povedali pa so mi, da je dolžina filmskega traku v eni kaseti  le za dobre 3 minute snemanja. To torej pomeni, da je potrebno za 3 minute snemanja odšteti 35 evrov ali več, kar je seveda čisto precenjeno. Radovednost pa je premagala višino cene in tako sem se vseeno odločil za nakup.

Prigoda št. 1: Oči so se mi zasvetile, ko sem na italijanskem eBay-u zagledal, da nekdo prodaja film le za dobrih 20 evrov. Kar takoj sem ga naročil. Čakal sem približno mesec dni, vendar film ni in ni prišel. Zato sem kontaktiral ponudnika, ki pa mi je odpisal, da čaka, da pošljem film k njim. Ugotovil sem, da sem naročil razvijanje filma in ne samega filma. Ko sem mu razložil, da smo se narobe razumeli, sem se po daljšem dogovarjanju zmenili, da mi pošljejo črnobel film Kodak Tri-x za 35 evrov, saj mi denarja niso hoteli vrniti.

Nauk: Naučil sem se, kaj pomeni italijanska beseda Sviluppo, ugotovil pa sem tudi, da bom moral posneti film dati nekomu razviti. To oviro pa sem preložil na pozneje, saj še vedno nisem vedel, kako se kamera sploh uporablja.


Drugo poglavje: Kako se uporablja Super 8 kamero

Zavedal sem se, da imam staro kamero s 3 minutnim filmom, za katerega sem odštel kar nekaj denarja, kar pomeni, da bom moral zelo dobro premisliti in izkoristiti vsako sekundo posnetka, saj si ne bom mogel privoščiti, da bi šlo kaj narobe. Tako se bom moral opremiti s kar se da veliko informacijami o samem delovanju kamere. Ker sem želel posneti tudi kaj zanimivega, sem se odločil, da izkoristim idealno priložnost: roadtrip Italija - Francija.

Resnično sem upal, da bom našel nekoga, ki je tako kamero že držal v rokah, vendar tudi po številnih klicih in Youtube posnetkih ni bilo uspeha. Problem je bil tudi v tem, da nisem mogel nikjer preizkusiti, ali kamera sploh še deluje. Naš roadtrip se je vse bolj približeval in zmanjkovalo mi je časa. Ker nikjer nisem dobil pravega odgovora o delovanju kamere, mi je preostalo edino, da se zanesem na lasten občutek. Smiselno se mi je zdelo, da kamero uporabljam na isti način kot fotoaparat, le da jo še malo premaknem v stran:). To sem tudi storil in upal, da kamera opravlja svoje delo.


Prigoda št. 2: Na našem roadtripu je bilo zelo vroče. Iz področja fotografije vem, da lahko film, če ga hranimo pri neustrezni temperaturi, uničimo. V kampu so imeli hladilnike, zato sem prišel na odlično idejo, da lahko vse filme postavim v hladilnik, kamor smo zložili tudi vso hrano, ki smo jo imeli s seboj. Filme sem pustil in odšli smo v Cinque Terre. Naslednji dan sem šel pospravit hladilnik, saj smo odhajali s kampa na naslednjo destinacijo. Ko sem odprl hladilnik, je bila notri dobesedno poplava. Vsi filmi so plavali v vodi in tako sem mislil, da sem uničil vse filme in bil še bolj prepričan v to, da iz vsega tega ne bo nič.

Tretje poglavje: Snemanje filmčka

Tri minute snemanja niti ni tako malo, čeprav bi človek mislil nasprotno. Če vsak kader traja nekaj deset sekund, potrebujemo za triminuten film kar nekaj kadrov.

Snemal sem tako, da sem prosil ostale soudeležence roadtripa, da so naglas šteli sekunde, da sem približno vedel koliko časa snemam, saj nisem bil prepričan, če števec pravilno deluje. Tako sem si zapisoval kako dolge kadre imam, da sem si znal razporediti preostali čas na filmu. Ostale stvari pa sem počel podobno kot pri fotografiranju z analognim fotoaparatom.

V filmčku lahko vidite tudi slike, ki so bile narejene z lomo fotoaparatom Werra.

4. poglavje: Razvijanje filma in vesela novica

Ko smo prišli domov, sem na eBayu hitro našel prijaznega ponudnika iz Anglije za razvijanje filma po ugodni ceni (15 evrov). Ko sem po mesecu dni čakanja dobil razvit film, sem si lahko oddahnil, saj sem videl, da je vse, kar sem snemal, dejansko na filmu.

Ker pa ti razviti film v rokah ne pomeni nič (ravno tako kot pri fotoaparatu), če nimaš projektorja, na katerem bi ga lahko predvajal, ga moraš dati še nekomu, ki se ukvarja s presnemavanjem 8mm filma na DVD. Tako je film potoval še v Celje (Video storitve Celje), kjer so mi film presneli na DVD. Vse to je povzročilo veliko skrbi, saj nikoli ne veš ali se bo pošiljka izgubila, uničila... 

Ko je film prepotoval že kar lep del Evrope, je končno prispel domov in je izgledal takole:)

Končni izdelek sem tako po več mesecih držal v rokah. Ko sem si posnetek prvič ogledal na računalniku, sem opazil, da je posnetek kar slabe kakovosti (kot ste tudi sami lahko videli). Ta pojav si razlagam podobno kot pri fotografiji: ko razvijemo fotografski film, je na filmu najboljša kakovost fotografije. Ko jo preslikamo na fotografski papir, se kakovost že malce izgubi. Če pa jih še preskeniramo (po možnosti s slabim skenerjem), pa postane kakovost slike zares slaba.

Podobno se je zgodilo tudi z mojim filmskim trakom. Vendar pa sem bil vseeno zares vesel, da je sploh kaj bilo na njem :).

Zadnje poglavje: Projektor

Da bi zares obudili stare čase, je bilo potrebno narediti še korak dlje. Ja, film si je bilo potrebno ogledati še na pravem starinskem projektorju, ki mi ga je prav tako prijazno posodila mamina sodelavka.

Nastala je prava zbirka starinskih naprav, katere so že leta nazaj odšle v pozabo in v svet starin.


Vse skupaj je na pogled zares fascinantno, uporaba pa je resnično nostalgična.

Naj povem, da je bila največja umetnost, ko sem dobil projektor, odpreti kovček, v katerem je bil shranjen projektor:).


Ko mi je to čisto ponesreči uspelo, pa je bilo spet potrebno ugotoviti, kako projektor sploh deluje. Google mi tudi pri tem ni znal kaj dosti pomagati, zato je bilo potrebno vklopiti možgane. Na srečo so bila zraven še navodila, sicer v nemščini, vendar sem iz slikic dobil kar nekaj odgovorov. Projektor smo morali odpreti in videli smo....


...kako zgleda projektor v notranjosti:)

Potrebno je bilo ugotoviti, kje se skriva palčka (slika 2), na katero pritrdimo dva koluta: kolut s filmom (slika 4) in kolut, kamor se bo navijal film (slika 5). Po obračanju projektorja na vse strani nam je to končno uspelo in že smo bili korak bližje gledanju filma. Mamina sodelavka mi je posodila tudi nekaj njenih filmov, kar je seveda prišlo zelo prav.

škatla za shranjevanje filmskih kolutov

Film je bilo potrebno sedaj vstaviti v projektor, kar smo storili s pomočjo navodil, kot nam lepo prikazuje slika. Pri tem nam je prav prišlo tudi znanje, ki smo ga sproti nabirali.



Zadnji problem, ki smo ga imeli, pa je bil ta, da nismo mogli vključiti kabla v vtičnico. Kabel je bil namreč starinski nemški, zato se ni prilegal našim vtičnicam. Tu je na pomoč priskočil oči, ki je našel starinski navoj za žarnico, ki ima ob straneh dve vtičnici. To čudo imenujemo Ravbarček. Ime je dobil po tem, ker je žarnici kradel elektriko:)

Ravbarček

Ko je bilo vse nared, pa je sledil le še zadnji korak; vklop projektorja:) 


Po vsem tem času si nam je končno uspelo pogledati film še na projektorju. Koščki mozaika so se skoraj že sestavili, manjkal je le še zadnji: ko film pogledamo, ga je potrebno prevrteti nazaj na prvotni kolut.

To naredimo s pomočjo starinskega Adobe Premiera:). Tako sem ga jaz poimenoval, saj se v škatlici ne skriva le možnost vrtenja filma na prvotni kolut, ampak so notri tudi škarjice in lepilo za urejanje filmčkov ("editanje"), olje za podmazovanje projektorja in pa naprava za rezanje filma.




Tako, projekt je zaključen!

Nastajal je dolgo in ravno čas je bil tisti, ki je prinesel projektu veliko težo. Kakor sem že v uvodu povedal, je bilo delo na tem projektu predvsem zabavno in zelo poučno. S starinskimi napravami se rad vrnem nazaj v čas, saj so te naprave kot nekakšen časovni stroj.

Poleg  tega se pri takšnem projektu veliko naučiš, spoznaš nove ljudi, bolj znaš ceniti zgodovino in naprave, ki so predhodnice današnjim, filme in ljudi, ki so se v tistih časih ukvarjali s fotografijo in filmom in kateri so zaslužni za to, da je filmski in fotografski svet danes tako razvit.

Na koncu pa bi se rad še zahvalil mamini sodelavki, ki mi je posodila vse te naprave, s katerimi smo se vrnili nazaj v času in pa celotni roadtrip ekipi, ki je pomagala pri vsaki sekundi snemanja.  


Za zaključek sem za vas posnel tudi najbolj slavno Disney osebo: Miki Miško (Mickey Mouse), ki je verjetno še iz 60ih let.


Če se kdo sprašuje, če projektor predvaja tudi zvok, naj povem da ne. Dodal sem ga, da malo popestri filmček:)

Ker je težko ubesediti in s slikami pokazati, kako resnično poteka postopek proeciranja filma s starinskim projektorjem, sem naredil še krajši tutorial:



Še nekaj zanimivosti:
  • Za projekt sem odšel okoli 70 evrov, za kar sem dobil dobre 3 minute posnetka. Ker filma več ne izdelujejo, se bo takih projektov vse težje lotevati, saj bo cena filma naraščala, posledično pa bo težko najti ljudi, ki bi film razvili, projektorji se bodo sčasoma pokvarili in predvajanje takih filmov bo najverjetneje možno le še v muzejih.
  • Informacije o delovanju kamere in projektorja skoraj ni. V primerjavi z današnjimi napravami je potrebno veliko več misliti in uporabljati možgane ter preizkušati različne načine uporabe, posledično pa si naučeno veliko bolje zapomnimo v primerjavi s hitro dostopnimi in dosegljivimi informacijami na internetu. 

Sklepna misel:

Če se želite sami lotiti kakšnega projekta, pa ste v dvomih, ali se splača vložiti veliko časa in relativno veliko denarja, razmislite še, ali bo projekt pripomogel k vaši kreativnosti, ali vas bo spodbudil k raziskovanju novih področij in ali boste z vloženim trudom pridobili novo znanje. Sam sem namreč ugotovil, da sem s tistim, kar zahteva več časa in poglobljenega raziskovanja bolj zadovoljen in da se pri tem veliko naučim. V konkretnem primeru filma ter celotnega procesa od posnetka do predvajane slike, ki je danes, z dostopnim digitaliziranim postopkom posledično razvrednoten, je podobno kot na drugih področjih umetnosti. Zato se kdaj lotite kakšnega takšnega projekta, da dobite občutek, koliko znanja, kreativnosti ter energije je potrebne, da se nek projekt izpelje od začetka do konca.

VROČA ČOKOLADA in KOSTANJEV MOUSSE (brez glutena)

nedelja, 24. november 2013

Danes združujem dva recepta, ki sta pravzaprav lahko pripravljena in postrežena vsak zase. Jaz sem ju kombinirala v eni sladici, da sem dobila vročo hladno kombinacijo kremne kostanjeve pene in vroče čokolade. 

Na delavnici Čokoljane, o kateri smo že pisali, nas je Gorazd Potočnik učil, kako skuhati pravo vročo čokolado, ki jo je prodajal tudi na stojnici. Pravi namreč, da vroča čokolada, ki nam jo ponujajo gostinci, ni prava, ko se ohladi namreč iz nje nastane puding. Prava vroča čokolada pa je tekoča tudi ko je že hladna. Pravi torej, da se pri nas streže in pije vroča čokolada, ki je zgolj približek tistega, kar bi morala biti, saj gostinci ponujajo napitek, ki je zgoščen s koruznim škrobom, v mešanici pa je še najmanj čokolade. Iz tega dobimo pravzaprav jed in ne napitek. Pravi, da v vroči čokoladi ne sme biti škroba, temveč polnomastno mleko z dodatkom nestepene smetane (ne tiste za kuhanje in ne rastlinske). Ko mleko in smetano segrejemo, dodamo kvalitetno pravo čokolado, ki naj bo temna, močnejša je (višji je % kakavovih delov), boljši je njen okus. Vedno ji tudi dodamo ščepec soli, ki poudari občutek sladkorja. S tako vročo čokolado je možno pripraviti veliko kombinacij (npr. z različnimi dodatki, okusi, začimbami, ali pa naredimo vročo hladno kombinacijo, uporabimo živila z različno teksturo...). Njegova skrivnost priprave kremne vroče čokolade pa je tudi uporaba paličnega mešalnika za infuziranje čokolade z mlekom. Nasekljano čokolado namreč stresemo v toplo mleko in smetano, nato pa je več ne segrevamo, ampak jo za lepo strukturo zmešamo s paličnim mešalnikom, kar je ključni korak za kuhanje prave vroče čokolade. Na delavnici nam je pripravil vročo čokolado s čilijem, ki je bila zelo zanimivega okusa.

Recept za francoski le chocolat chaud, torej za vročo čokolado (osnovni recept)


Potrebujemo:
65 g 65% temne čokolade (jaz sem uporabila 70%)
50 g 75% temne čokolade (jaz sem uporabila 80%)
250 g polnomastnega mleka
250 g smetane
15 g sladkorja v prahu
ščepec soli

Čokoladno nasekljamo. Mleko, smetano, sol in sladkor segrejemo na 65 do 75°C (toliko, da je vroče, vendar pa ne zavre). Nato v vročo mešanico stresemo nasekljano čokolado in malo počakamo, da se stopi, kar se zgodi zelo hitro. S paličnim mešalnikom zmešamo vročo čokolado, da dobimo homogeno zmes. Postrežemo.


Recept za kostanjev mousse

Za osnovo sem vzela recept za (svetlo) kostanjevo kremo, ki sem jo uporabila pri kostanjevi torti. Uporabila pa sem manjšo količino kostanja in smetane in dodala rum, maslo ter belo čokolado.

Potrebujemo:
200 g kuhanega kostanja
100 ml mleka
1 žlico sladkorja
25 g masla
1 žlico ruma
100 g bele čokolade
100 ml sladke smetane

Kuhan kostanj lahko nadomestite s kupljenim kostanjevim pirejem, vendar upoštevajte, da je lahko že sladkan, zato ne dodajajte sladkorja. Postopek za pripravo domačega kuhanega kostanja pa sem opisala na koncu tega recepta.

Maslo damo v posodo, primerno za na štedilnik in ga segrejemo (toliko, da skoraj zavre), nato vanj stresemo nalomljeno belo čokolado in pustimo, da se čokolada stopi. Premešamo in odstavimo, da se čokolada hladi. Pripravimo kostanjev pire. V mleko stresemo kostanj, postavimo na štedilnik ter segrevamo, da zmes zavre. Dobili bomo zelo gosto zmes, podobno krompirjevemu pireju. Ko zavre, kuhamo približno 5 minut in mešamo, da se pire ne bo prijel na dno posode. Nato pripravimo cedilo, ki ga postavimo nad prazno posodo in čez cedilo precedimo kostanjev pire. Ker je zmes precej gosta to delamo postopoma, tako da morebitne ostanke (npr. notranje lupinice kostanja, ki jih pri lupljenju nismo izločili ipd.) postrgamo s cedila in zavržemo. Pire ohladimo.

Ker bomo pire in čokolado dodajali stepeni smetani, poskrbimo, da so vse sestavine ohlajene. Smetano stepemo, primešamo ji stopljeno čokolado z maslom in kostanjev pire in rahlo premešajmo (mešamo ročno, ne z mešalnikom). Razdelimo v skodelice in vsaj za 2 uri postavimo v hladilnik, da se pena strdi.

Kostanjevo peno lahko pripravimo tudi v kombinaciji z vročo čokolado. Jaz sem jo uporabila tako, da sem jo dala na dno skodelice, na peno pa sem nato zlila vročo čokolado. Če boste tako ravnali tudi vi, upoštevajte, da hladna pena hitro ohladi vročo čokolado, zato to storite tik pred postrežbo.

MISEL DNEVA

sobota, 23. november 2013


Današnja misel dneva izhaja iz kolumne Mary Schmich iz leta 1997, v kateri je novinarka napisala govor maturantom ob zaključku šolanja, ki bi ga ona prebrala na zaključni slovesnosti, če bi imela to priložnost. 

Celotno besedilo vsebuje misli, ki imajo veliko sporočilnost, nasvete, spoznanja in modrosti za vse generacije. Govor ste morda že slišali v pesmi Everybody's free to wear sunscreen Baza Luhrmanna. Prisluhnite;)