KAKO OHRANJATI ZDRAVJE IN KREPITI SVOJE TELO

Glede na to, da smo vam predstavili že kar nekaj zdravih in tudi manj zdravih receptov, resnih tem s področja prehrane pa se še nismo dotaknili, se mi je med predavanjem o zdravem življenjskem slogu utrnilo nekaj misli in iztočnic, ki pa so zgolj moje mnenje, oziroma samospraševanje. Morda se vam bo zdelo tole moje razmišljanje nekoliko zagrenjeno in negativno. Nisem prehranski strokovnjak, ampak glede na to da jemo vsi, za razmišljanje o hrani niti ne rabim biti:)

Bila sem na predavanju z zgornjim naslovom. Po zakonu so delodajalci namreč dolžni promovirati zdravje in zato smo morali zaposleni pristostvovati temu predavanju, ki je trajalo dve uri.

Pričakovala sem, da bo gospa predavateljica povedala, tako kot so nam v zadnjem letniku faxa, na sistematskem pregledu, kaj smemo, česa ne smemo, kdaj smemo in zakaj ne smemo.

Pa ni, prvo uro je dalan poudarek grafom, preglednicam in odstotkom. Povedala je, zakaj umiramo, da v 35% zaradi bolezni srca in ožilja, v 32,7% zaradi raka, da v 50% na zdravje vplivajo socialno - ekonomski dejavniki, 25% zdravstveni sistem, 10% pa fizično okolje. Da le 12% Dolenjcev upošteva priporočila, da je treba vsak drugi dan jesti polnovredne žitarice in da bi morali dnevno pojesti 400 do 800 g sadja in zelenjave. Minimalno bi morali pojesti vsaj 250 g zelenjave in 150 g sadja in da bi morali sadje ter zelenjavo jesti pri vsakem obroku. Povedala je, da jemo preveč nasičenih maščob, da bi jih lahko pojedli maksimalno 5 g na dan in ne 12 g, kolikor jih pojemo. Da bi se morali gibati 5x na teden, vsaj 30 minut tako intenzivno, da se  zadihamo in spotimo.

V naslednji uri pa je govorila o prehrani. Izvedeli smo, da smo zgolj mi, posamezniki tisti, ki moramo poskrbeti za svoje zdravje, da vsi dajemo prevelik poudarek hrani ob praznovanjih, da pojemo preveč polnomastnega mleka in polnomastnih mlečnih izdelkov, živalskih maščb in preveč rdečega mesa.

Pa razložila nam je slavno energijsko ravnotežje. Preprosto formulo, po kateri moramo porabiti toliko energije, kot je vnesemo v telo. Da mora to vsak posameznik zase znati narediti in ne bo imel težav s prekomerno telesno težo. Da je treba uživati varovalno prehrano, s čim manj maščob in sladkorjev. Da morajo biti obroki čez dan enakomerno razporejeni, saj bo tako verjetnost, da bomo dobili več mikro in makro hranil, večja.

Pokazala nam je graf, iz katerega je bilo razvidno, da naj bi bila telesna teža povezana s številom obrokov, ki jih pojemo. Tisti, ki pojedo 3-4, imajo manj težav s telesno težo. Zajtrk in malica naj bi pokrivala 40% energijskih potreb, kosilo in malica 40% in večerja 20%. Največ, da je treba pojesti ogljikovih hidratov, sledi sadje in zelenjava, nato meso, najmanj pa lahko pojemo maščob. Ogljikove hidrate moramo pravilno izbirati. Jedi morajo biti iz polnozrnate moke, jesti je treba rjavi riž, vsaj enkrat na teden koruzne žgance (seveda brez zabele). Treba je piti 100% sadne in zelenjavne sokove, če nam ne uspe zaužiti dovolj sadja in zelenjave.

Predstavila je ITM, index telesne mase kot uporaben kazalec za določanje našega zdravja in krog spreminjanja, ki prikazuje proces spreminjanja našega življenjskega sloga. Začne se s fazo razmišljanja, ki vodi ali pa ne vodi v priprave na spremembe. Če ni interesa za spremembo tveganega življenjskega sloga, ostanemo samo pri razmišljanju, sicer pa sledi faza priprav, izvajanja in vztrajanja, ki je najtežji korak in ravno v tej fazi je največ neuspehov. Če nam uspe, sledi korak ponovitve in krog se spet zavrti.

Pri beljakovinah moramo pri mesu izbirati puste vrste (piščančje in puranje meso, kunčje in zajčje, ribe, pri ostalem mesu pa odstraniti vidno maščobo). Polnomastne mlečne izdelke lahko uživajo samo otroci do 2. leta, nato pa so lahko maksimalno z 1,6% mlečne maščobe. Količino jajc je treba omejiti, ker jajčni rumenjak vsebuje preveč holesterola. Pri otrocih sicer ni treba omejevati količine jajc, odrasli pa lahko pojemo samo eno jajce na teden. Stročnice naj bi bile bistven vir beljakovin in naj bi jih uživali vsaj enkrat na teden, medtem ko meso lahko uživamo samo 3 do 4 krat na teden, 1 do 2 krat na teden pa naj bi jedli ribe.

Pri maščobah da se je treba izogibati tistih, ki so živalskega izvora in izbrati olivno olje, repičino, arašidovo ali bučno olje. Kokosova maščoba se odsvetuje, oreščki pa spadajo med zdrave maščobe.

Sol neposredno povzroča povišan krvni sladkor, posredno pa zvišuje telesno težo, saj sol jedem izboljša okus in posledično v telo vnašamo več hrane, kar povzroča debelost.

V Sloveniji naj bi bilo 40% prekomerno hranjenih ljudi in 15% debelih, v razvitem svetu pa 50% prekomerno hranjenih in 25% debelih.

Ne bi bilo smiselno, da se dotaknem vsakega segmenta, kjer imam pomisleke. Raje bom zavzela bolj splošno stališče oz. podala svoja opažanja. Predavateljica je samo opravljala svojo službo, kaj naj dela in kaj naj govori, pa ji diktira slovensko Ministrstvo za zdravje. Tisti, ki stališča dejansko oblikuje, ministrstvo pa mu samo sledi, pa je Svetovna zdravstvena organizacija. O tem, kdo dejansko diktira, kakšna stališča naj se oblikujejo, danes ne bi.

Pri predavanjih takega tipa imam občutek, da se navidezno išče krivca za situacijo, v kakršni smo, saj da se ve, kdo je kriv, s prstom se kaže na posameznika, ki je za vse odgovoren. Zdi se mi, kot da nam govorijo, da nam že desetletja dopovedujejo, kaj je dobro za nas, mi pa ne poslušamo, zdaj pa imamo. Umiramo zaradi srčno-žilnih obolenj, sami smo si krivi. Vse breme se prelaga na posameznika, ki je preveč len, hedonistično - potrošniško naravnan, neumen, šibek in nedojemljiv, da ne more upoštevati preprostih pravil kot je načelo energijskega ravnotežja. Ali to torej pomeni, da visoko izobraženi ljudje, ljudje z doktorati, strokovnjaki na svojih področjih, ki imajo povišan krvni tlak ipd. niso dovolj odločni, da bi se držali preprostih smernic, ali da so preleni, ker ne telovadijo 5x na teden? 

Je res vse tako preprosto, ali pa se skuša zgolj prevaliti breme iz odgovornosti družbe in iz podjetij, ki nas z oglaševalskimi akcijami vabijo naj kupimo njihove nezdrave ali pa "zdrave" izdelke. Se skuša prevaliti breme iz delodajalcev, ki vsak dan več zahtevajo in nas postavljajo v stresne situacije, na posameznika, ki pač nima razvitih tehnik za zmanjševanje stresa oz. jih ne prakticira? Če prav razumem je vse jasno. Jasno je, da je eno jajce na teden maksimum, da se lahko je samo mlečne izdelke z maksimalno 1,6% mlečne maščobe in da je treba jesti vsaj 4 obroke dnevno. Tukaj ni kaj za debatirati, to so notorna dejstva (splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati).

Če je torej posameznik odgovoren za svoje zdravje, s čimer se pravzaprav strinjam, zakaj nam torej država diktira, kaj je gotovo dobro in kaj je gotovo slabo in nas v to tudi sili? Če država oz. sistem vali breme na nas, zakaj bi jo upoštevali v njenih smernicah? Nihče nam namreč ne more zagotoviti, da so pravilne. Če se jih boste popolnoma držali, na koncu pa zboleli, boste vseeno krivi sami, saj bodo krivili stres ali pa "živce" ali pa rekli, da je "vse v glavi".

Je problem res v fazi vztrajanja, kjer nas največ pogori, ali pa je tudi v predpisani prehrani, v kateri je pač težko vztrajati, ker ni ustrezna? Gotovo so ljudje, ki jim tak življenjski slog odgovarja, ampak ali je res mogoče trditi, da to velja za vse?

Zakaj se ves čas poudarja samo snovi, ki jih neko živilo vsebuje, nič pa se ne omeni, kako telo to živilo presnavlja in ga uporabi? Če ima jajčni rumenjak veliko holesterola, to namreč ne pomeni, da se bo holesterol avtomatično povišal tudi vam, ob predpostavki da boste pojedli več kot eno jajce na teden. Potrebno je namreč upoštevati, kaj telo z jajcem naredi, kako ga presnavlja, kako presnavlja holesterol iz rumenjaka ipd. Če karikiram... govedo lahko živi samo od paše, torej od trave, ki ima gotovo veliko hranilnih snovi, potrebnih za življenje. Ampak je ljudje ne jemo. Zakaj? Ker je enostavno ne presnavljamo dobro oz. je ne. Tako je tudi z ostalimi živili. Trava bi lahko bila sama po sebi super živilo, ampak pač ni primerna za človekovo prehrano.

Zastavlja se mi tudi vprašanje, kako smo prišli do tu, kjer smo? Kako se je človeštvo lahko razvijalo in napredovalo, če ni vedelo za obstoj prehranske piramide, če ni vedelo za bazalni metabolizem in za energijsko ravnovesje ter ITM? Verjetno so upoštevali svoje telo, ki jim je sporočalo kaj potrebuje, koliko in kdaj. Zdi se, kot da se je ta sposobnost v moderni družbi izgubila oz. pozabila ali pa slabo počutje pripisujemo staranju, hormonskim neravnovesjem, pripišemo dediščini v smislu "saj so bili vsi v družini taki". Podatki, ki so nam bili predstavljeni so že tako stari, da so zastareli. Če bi predstavljena teorija res delovala, potem ne bi bili tu, kjer smo. Kje smo? Pravijo, da je v razvitih delih sveta 50% ljudi prekomerno hranjenih, 25 % debelih, torej da je samo 25% ljudi z ustrezno telesno težo. Pa je res možno, da večina prebivalstva v razvitem svetu pač nima dovolj volje, da bi se uprla nezdravi hrani, da bi 5x na teden telovadila in našla svoje energijsko ravnovesje? Kako je to mogoče, če pa je vse tako zelo preprosto? 

Če nam govorijo, da smo sami krivi, da je z nami nekaj narobe, ustvarjajo podobo idealnega življenjskega sloga in idealnega telesa. Če vsak dan poslušamo, da je z nami nekaj narobe, da  je problem v nas in če nam to, poleg medijev, zatrjuje še država, ki naj bi imela vsaj kanček kredibilnosti, (konec koncev država vzdržuje zdravstveni sistem), v nas vzbuja negotovost in nezadovoljstvo, s tem pa soustvarja idealne pogoje za vpliv vseobsežne industrije, ki na nas dobro služi. Tu pa se vse šele začne...

4 NON BLONDES - SPACEMAN Z MARUŠO JUVANC

ĐUBOX - LISTA SLOVENSKIH BLOGOV ZA VSE ŽELJE IN OKUSE

Če se vam zdi, da slovenskih blogov ni, da je slovenska blogerska scena mrtva oz. da blogov ni dovolj, ali pa da za vaše področje zanimanja res ni nobenega in da morate posegati po tujih, se morda motite. Tudi mi nismo vedeli, da je toliko kvalitetnih slovenskih blogov, dokler nismo odkrili Đuboxa oz. dokler ni on odkril nas. Na Đuboxu namreč najdete zadnje objave iz mnogih drugih slovenskih blogov. Najzanimivejše objave pa so posebej izpostavljene. Đuboxu smo hvaležni, saj so se tudi naše objave že znašle na častnem mestu izpostavljenega bloga, hvaležni pa smo mu tudi za naš prvi intervju. (Lahko si ga ogledate tule --> KLIK!)

V zahvalo mu dodeljujemo mesto na desni strani bloga, s klikom na link boste preusmerjeni neposredno na Đuboxovo spletno mesto. Pa veselo klikanje in prebiranje slovenskih blogov;)

MISEL DNEVA

DOMAČA MANDLJEVA MOKA in ZAKAJ NAMAKATI SEMENA TER OREŠKE

Na Retrospektivi smo jo pri receptih že večkrat potrebovali (za bananin kruh, jabolčni zavitek) in jo bomo tudi v bodoče, zato je najbolje, da se mandljevo moko naučimo pripraviti sami. Vsak paleojedec ve, da mora imeti mandlje vedno na zalogi. In vsak paleojedec tudi ve, da mandlji niso poceni. Še posebno, če recept zahteva uporabo blanširanih mandljev ali mandljeve moke. Obstaja več variant domače izdelave, na RS blogu bomo pogledali  tisto lažjo ki bo boljša od mletih neoluščenih mandljev, ki jih ponavadi pomotoma kupimo v trgovini, misleč da gre za mandljevo moko. Če vas priprava moke ne zanima, pa poglejte pod fotografije, kjer boste dobili nekaj dodatnih informacij.

Pa začnimo s preprosto varianto, katere se največkrat lotim tudi sama. Ker mandlje najprej olupimo in ker jih je pred mletjem treba posušiti v pečici, se tega najraje lotim, kadar imam pečico že vročo od peke drugih jedi. Ko so le-te pečene, izkoristim priložnost vročega zraka, pečico ugasnem in dam vanjo sušit mandlje. Pečica bo tudi po peki še dovolj vroča, da jo lahko izkoristim za sušilnico. V primeru, da imate doma dehidrator, ga seveda lahko uporabite. Če pa je zunaj vroč sončen dan pa bo mandlje sonce dobro posušilo. Za mletje bo najbolje, da uporabite mlinček za orehe, če ima le dovolj drobno rezilo, s katerim mandlje nareže na drobno. Sama sem preizkusila Gorenjev aparat, ki je namenjen za mletje mesa in ima tudi nastavke za mletje oreškov, vendar ima pregrobo rezilo, ki mandljev ne zmelje dovolj, zato vam ga ne priporočam. Če nimate mlinčka za orehe, ali pa se vam ga enostavno ne da vrteti, potrebujete sekljalnik in mlinček za kavo (vidite ga lahko na eni izmed spodnjih fotografij). Sicer ne boste dobili mlete, ampak drobljeno moko, ki pa bo vseeno zelo uporabna. Priporočam vam, da moko pripravite vsaj iz dveh paketkov mandljev (400 g), manj se vam že ne splača. Mandlje sem kupovala v mnogih različnih trgovinah v Sloveniji in vsem je skupno, da so iz ZDA, zato izberite pač najcenejše oziroma jih kupujte kadar so v akciji. Shranjujte jih v hladilniku oz. na hladnem.

Postopek:

1. Mandlje stresite v vodo, ki jo na štedilniku segrevajte do vretja. Ko zavre, počakajte, da mandlji priplavajo na površje in poglejte, ali imajo nagubano kožo:) Ko se jim ovoj naguba, so namreč pripravljeni. Če niste prepričani, najprej preizkusite enega. 

2. Mandlje odcedite in prelijte s hladno vodo ter začnite z lupljenjem. Mandelj olupite tako, da ga stisnete  in sam bo skočil iz ovoja. 

3. Ko vse olupite, jih je potrebno še posušiti. V nasprotnem primeru vam bodo namreč splesneli. Kot sem že omenila, je najbolj preprosto, da jih pustite v vroči pečici, ki je ugasnjena. Vendar sproti preverjajte, kako jim gre, sicer boste dobili pražene mandlje, česar pa nočete. Če se vam to slučajno zgodi, jih uporabite za izdelavo mandljevega masla.

4. Ko so mandlji suhi (najbolje, da vanj ugriznete, tako boste sigurno vedeli, da so suhi, ker bodo trdi) in ohlajeni, je čas da začnete z mletjem.

5. Vsujte jih v sekljalnik in jih postopoma zmeljite. Če imate zelo dober sekljalnik, se lahko zgodi, da bodo spustili olje in boste dobili mandljevo maslo. Pri cenejših, manj zmogljivih sekljalnikih, te bojazni ni.

6. Mandljeva moka mora biti čimbolj fino mleta. Če z rezultatom niste zadovoljni, lahko mandlje fino zmeljete v kavnem mlinčku. Tudi v tem primeru bodite pazljivi, da ne boste dobili mandljevega masla, torej morate mleti postopoma, da dobite občutek, kdaj je dovolj. 

7. Mandljevo moko presejte in večje delce ponovno zmeljite. 

8. Shranite jo v dobro zaprti posodi, ki jo postavite v temen in suh prostor.

Če mandljevo moko uporabljate v receptih,  ki zahtevajo tudi uporabo sladkorja (torej v ne-paleo receptih), mandljevo moko vedno meljite skupaj s sladkorjem. V tem primeru se bodo mandlji lepše in lažje zmleli, moka pa se ne bo sprijela.

Sedaj, ko smo pogledali, kako lahko sami zmeljemo mandlje v moko, pa za tiste, ki še vedno berete, po čemer sklepam, da vas mandlji zanimajo, dodajmo še par besed o mandljih, o oreških in semenih. 

V paelo svetu imajo oreški pomembno vlogo, saj vsebujejo dobro razmerje med proteini, maščobami in  ogljikovimi hidrati, vsebujejo pa tudi vitamine in so priročni kot prigrizek. Vseeno pa naj jih ne bi uživali kar neposredno iz vrečke in ne v pretiranih količinah. Mnogi oreškov v večjih količinah namreč ne moremo jesti, ker so težje prebavljivi in v telesu lahko poslabšajo sindrom razdražljivega črevesa. Povsod nas opozarjajo na dobrodejne učinke uživanja nepredelanih otrobov, ovsenih kosmičev, ipd. ki sprva lahko izboljšajo presnovo, vendar pa, ker nas nihče ne opozori, da bi jih pravzaprav morali najprej namočiti, lahko povzročijo več škode kot koristi.

Če gledamo evolucijsko, se je moral človek za oreške vedno potruditi, saj jedro varuje trda lupina, čez katero je potrebno najprej priti. Sedaj to ni več problem, ker so v vrečkah že pripravljeni in vedno na dosegu roke. Ljudje jih v preteklosti verjetno niso uživali v velikih količinah, kar moramo upoštevati tudi danes. Oreškom (kamor mimogrede spada tudi kokos) in semenom je skupen njihov življenjskih cilj, ki je razmnoževanje. Ker želijo preživeti dovolj časa, da zrastejo v novo rastlino, se zavarujejo s strupenimi snovmi, s toksini in encimskimi zaviralci (zaradi katerih jih težje prebavljamo), ki preprečujejo, da bi seme začelo prehitro kaliti, da bi splesnelo ali pa da bi jih pojedli. Zato se obdajo z grenkim, strupenim ovojem, ki odvračajo ljudi in živali od zaužitja. Vsebujejo fitično oz. fitinsko kislino, ki preprečuje prezgodnje kaljenje semena (seme mora namreč počakati na primerno vlago oz. dež, ta pa nato fitinsko kislino spere). Oreški in semena, ki vsebujejo najmanj fitinske kisline so mandlji, orehi in kostanj. Če jemo seme in oreščke, ki niso ustrezno pripravljeni in še vedno vsebujejo fitinsko kislino, bo le-ta blokirala absorpcijo mineralov (npr. kalcija, železa...) v našem telesu, česar pa nočemo. Z namakanjem semen in oreškov se temu izognemo. Prav ste slišali. Čez noč ne namakamo samo fižola (ki ga paleovci itak ne jemo), ampak tudi semena in oreške. Logika pa je ista - da so lažje prebavljivi. 

Žal oreški vsebujejo tudi lektine (isto kot pšenica in stročnice), ki pa se jih z namakanjem ne moremo znebiti, enostavno se jim moramo izogniti.

Ste kdaj razmišljali, zakaj je sadje sladko in privlačnih barv? Sadje ima seme v svojem središču, sladkoba pa vabi ljudi in živali, da pojedo sadje in seme ter ga razmnoži (saj vemo kako - preko prebavnega sistema). Cilj je isti kot pri oreških - razmnoževanje vrste.

Ker so semena in oreški zelo pametni in se na vse načine upirajo temu, da jih pojemo; s tem, da ovirajo našo prehrano in "želijo", da se potem, ko jih pojemo, slabo počutimo in si to za prihodnje tudi zapomnimo, je pametno, da jih pred zaužitjem namočimo in nakalimo. Namočimo jih v slani vodi. S tem prelisičimo njihov obrambni mehanizem. Tako "mislijo", da so nastopili pogoji za njihovo rast in da je čas, da začnejo s kaljenjem. Oreške pustimo kakšen dan v slani vodi (vodi dodamo žlico soli) na sobni temperaturi, da začnejo sproščati encimske inhibitorje oz. zaviralce. Za natančnejše podatke o času namakanja za posamične vrste poguglajte oz. za razpredelnico kliknite sem. (Indijske oreške namakajte samo 2 uri, pistacije 4 ure, lešnike, makadamije in orehe pa kakšen dan oz. vsaj čez noč).

Kot sem zgoraj že omenila, je, glede na mojo "raziskavo slovenskega trga", večina mandljev uvoženih iz ZDA, natančneje iz Kalifornije. Če kdo ve, kje v Sloveniji se dobi španske mandlje (imenovane marcona), naj mi sporoči. Med kalifornijskimi, ki imajo očiten monopol na trgu in npr. španskimi je namreč razlika. Tudi mandlji niso več tisto kar so bili. V ZDA so imeli namreč nekaj primerov salmonele zaradi mandljev (baje samo dva primera) in zaradi tega so sprejeli zakon o obvezni pasterizaciji (toplotni obdelavi) vseh mandljev, ki zrastejo pri njih. Da so mandlji pasterizirani pa niti ne morete vedeti, saj proizvajalcem tega na embalaži ni potrebno označiti. Pravzaprav so tudi mandlji, ki so označeni kot "raw" (surovi) v večini primerov pasterizirani. Pasteriziranih mandljev pa ni več smiselno namakati, ker so bili vsi encimi med pasterizacijo že uničeni. 

Ko oreške namočite, nase vežejo vodo in niso primerni za shranjevanje, saj bi splesneli, zato jih je potrebno dehidrirati, kar lahko storite v pečici na zelo nizki temperaturi ali v za to namenjenem dehidratorju, poleti pa kar na soncu. Med sušenjem jih malo obrnite, da se bodo vsi posušili. 

Za zaključek naj poudarim, da naj bodo recepti z mandljevo moko bolj izjema kot pravilo, zato je ne uživajte vsak dan in ne v prevelikih količinah, posebno, če želite shujšati, saj vsebujejo precej kalorij in omega 6 maščob, ki jih je v paleo prehrani hitro preveč, saj jih je dovolj že v mesu. Nasprotno, če želite pridobiti na teži, jih lahko uživate pogosteje. Opazujte odziv svojega telesa in svoje počutje po zaužitju oreškov in ga upoštevajte.

LOMO FOTOGRAFIJE #11

DIY PROJEKT: LOVILEC SANJ

Danes sem se lotila indijansko obarvanega diy projekta: izdelave lovilca sanj. Zakaj ime lovilec sanj? Indijanska legenda pripoveduje  o šamanu, ki je bil okužen z nočnimi morami, slabimi sanjami in vizijami. Zato je nekega dne odšel v gozd, da bi se pozdravil. Poiskal si je prostor za prenočitev in na bližnje drevo obesil zdravilno kolo, da je viselo nad njegovo glavo. Kolo je našel pajek in ponoči spletel mrežo, ki je pokrila celotno kolo, le na sredini je ostala luknja. Lovilca sanj pa verjetno ne bi bilo, če ne bi tisto noč sova preletela kolesa in se ne bi njeno pero ujelo v center mreže in tam obviselo. Zjutraj se je šaman zbudil spočit in ozdravljen. Tako je bil šaman prepričan, da je pajkova mreža ujela slabe sanje, skozi odprtino na sredi pa je kolo spustilo le lepe sanje in vizije, pero pa je omogočilo, da so te sanje prišle do spečega. 

Tako so Indijanci začeli izdelovati lovilce sanj, ki so jih obesili nad posteljo, vsak človek pa je imel svojega (ker vsak človek razmišlja drugače, ima tudi drugačne sanje, zato se lovilca sanj ne izposoja).

Pomen lovilca sanj mi je sicer zelo zanimiv, sama pa sem se lotila izdelave predvsem zato, ker so mi lovilci sanj lepi:). In ker še nimam svojega. In ker se mi zdi, da bo lepo popestril mojo sobo. In ker je to en res fajn in lušen diy projekt. Jaz sem se izdelave lotila na domačem vrtu, postopek pa sem tudi poslikala, če bo koga zamikalo, da bi si tudi sam izdelal svojega.

Za izdelavo lovilca sanj potrebujemo en večji obroč (kupila sem ga v Prometeju), manjše obročke (uporabila sem kar tiste obročke, ki so na plastenkah), blago, perje (ena vrečka stane okoli 1 eur), perle in pa vrvico za prepletanje (jaz sem uporabila volneno vrvico).

Obroče sem najprej oblekla v blago, nato sem po navodilih spletla mrežo, na obroče pritrdila več vrvic, ki sem jih okrasila s perlami in perjem, naredila obešanko za lovilec sanj in skozi odprtino v mreži speljala daljšo vrvico, ki sem ji na koncu pritrdila manjši obroček in perje. No, podrobnejša navodila sem napisala kar na slikice:)