Tretji dokumentarni film: Searching for Sugar man.
Zgodba gre nekako takole: pripovedovalci se spominjajo odličnega glasbenika Rodrigueza, ki je deloval v šestdesetih letih. Igral je dobro glasbo, vendar ga v rodni Ameriki nihče ni poznal. Je pa bil izredno slaven in prodajan v Južni Ameriki. Tam je bilo namreč prodanih več kot milijon plošč in je bil bolj popularen kot Elvis Presley. Vsi so poznali njegovo glasbo, nihče pa ni vedel ničesar o njem.
Med iskanjem tega misterioznega glasbenika so ugotovili, da je naredil samomor. Kdo je ta človek? Ali je zares naredil samomor? Ali je morda še živ? Nadaljevanje zgodbe si poglejte sami, obljubim, da vam ne bo žal.
Resnično priporočam tale dokumentarni film, saj je eden najlepše posnetih dokumentarcev (z zelo zanimivo zgodbo), kar sem jih kdaj videl:)
Marika Hackman je preprosto, kreativno 22 letno dekle iz Anglije, z izjemnim glasom in izjemnim glasbenim talentom. Februarja letos je izdala prvi album We Slept at Last.
Marika se je z glasbo srečala že v zgodnjih letih otroštva, ko so jo starši pri štirih letih vpisali v glasbeno šolo klavirja. Učenje in branje not ji ni bilo nikoli všeč, saj jo je to vedno upočasnjevalo. Frustracija je bila tako močna, da je opustila klavir in se sama začela učiti igranja bobnov in bas kitare. Pri štirinajstih letih se je naučila igrati še kitaro, saj se ji je zdelo, da je to najlažji način pisanja glasbe.
Marika meni, da mora biti pisanje glasbe, harmonizacija naravni proces, zato se glede pisanja pesmi ne drži nobenih pravil. Pravi da pridejo iz nje same, kot nek nepredviden dogodek. Lansko leto je tako izdala 3 mini albume; Deaf Heat, Iron Taste in Sugar Blind. Marika pravi, da je preko pisanja in snemanja teh mini albumov dobila veliko glasbenih izkušenj in da je bil celoten proces zelo zabaven. Deaf Heat je nastal med preigravanjem pesmi, ki jih je nato v svoji sobi tudi posnela. Iron Taste je nastal zelo hitro, saj so za vsako pesem imeli le en dan snemanja. Čar Iron Tastea je v tem, da pesmi odsevajo njo v tistem času, saj zvenijo naivne, malo narodne, kot otrok. Deset mesecev kasneje je posnela še album Sugar Blind in pravi, da je to njen najljubši EP, saj so pesmi in produkcija zelo dobre in da so pesmi nastale z lahkoto. Na njem lahko slišimo tudi priredbo pesmi Joanna Newsoma.
Letos je izdala svoj prvi album We Slept at Last. Pesmi na albumu so bile napisane v začetku leta 2014, snemati pa so jih začeli maja. Album je poimenovan po verzu iz ene od pesmi na albumu. Besedila so po večini osebna, so igranje z besedami in slikami po nastanku melodije. Marika pravi, da pisanje glasbe zaradi osebne narave pesmi ni lahko delo, saj izražajo tisto kar si, zaradi česar se je težje zavarovati pred drugimi. Album je po njenih besedah malo temačen, melanholičen in umirjen. Ne skuša biti nekaj drugega - je tisto kar je.
Marika je še mlada glasbenica, a pravi, da si zaenkrat želi ustvarjati glasbo vse življenje, saj v tem uživa in dokler bo v tem kar počne srečna, bo tako tudi ostalo in bo glasba njena sopotnica.
Verjetno ste že opazili, da na blogu občasno objavimo
YouTube posnetke priredb, ki jih izvaja IndieCode. Po osmih videih je že čas,
da vam povem kaj več o tem:)
IndieCode sestavljava Miha (jaz) in Peter. Pred leti sva skupaj
sodelovala na zaključku glasbene delavnice, Peter na vokalu in spremljevalni
kitari in jaz na kitari. Ker sva se
dobro ujela, sva začela skupaj preigravati najine najljubše komade, ki pa širši javnosti niso tako dobro poznani.
Prišla sva na idejo, da bi jih objavila
na Youtubu. Komade sva zvadila in jih
posnela v studiu Multi-Records v Šentjerneju. Objavljava jih vsake dva tedna in
končne izdelke ste si lahko ogledali tudi na Retrospektivi (zavihek Covers).
K sodelovanju sva povabila tudi nekaj dolenjskih vokalistov,
ki jih ceniva in hvaležna sva, da so se vabilu odzvali. Ti bodo v naslednjih
nekaj mesecih predstavljeni in že nestrpno pričakujeva vaše odzive, pripombe in
predloge. Pa mogoče kakšen lajk:)
You've probably already noticed by now, that Retrospektiva blog occasionally uploads youtube videos - covers, created by IndieCode. It's probably about time we tell you something more about it :)
IndieCode are Miha (me) and Peter. A few years ago we'd both finished music school, and we'd been cooperating on the end-of-the-school-year celebration concert, Peter did vocals and rhythm guitar, and I was on lead guitar. Because of our succesful collaboration, we decided to start practicing our favourite songs together, which were relatively unknown to the general public. Later on, we came up with an idea to start posting them on Youtube. When we were finally ready, we recorded them in our local studio Multi-Records (Šentjernej). We've been posting these videos one-by-one every two weeks and are also on ''Retrospektiva Blog'' (Covers tab).
We've invited a few local artists to come and help us with their vocals. We have all but admiration for these guys, and are also very thankful, for their response. They'll be introduced to you in the next few months, and we can't wait for your responses, comment and suggestions. Maybe even a ''Thumbs Up'' :)
"They have a knowledge of R&B and blues at 16 years of age that I have only amassed in my 65 years. They're just like a breath of fresh air." by Elton John
Danes na sporedu zelo mlada skupina The Strypes.
The Strypes je štiričlanska skupina iz Irske. Sestavljajo jo Ross Farrelly (glavni vokal,orglice), Josh McClorey (kitara in vokal), Pete O’Hanlon (bas kitara in orglice) in Evan Walsh (bobni). Njihovi idoli so bendi iz šestdesetih, sedemdesetih, kot naprimer Dr. Feelgood, The Rolling Stones, The Yardbirds, Lew Lewis in Rockpile. Po nekaj mesecih intenzivnih vaj so že imeli prve " špile " v raznih lokalih po celi Irski. Aprila lani so izdali 4 blues priredbe. Danes potujejo po Londonu in tudi tam koncerterajo. Bend je bil vpisan tudi v Rocket Music Management, ki je v lasti Eltona Johna, ki pravi, da je fan The Strypesev. Prav tako so nad njimi navdušeni Jeff Beck, Paul Weller and Dave Grohl tega novo nastalega benda. Not bad, ha?
Bend danes dela na svojem debitantskem albumu in ne dvomim, da bo izdelek več kot odličen.
Kliknite na spodnje povezave in s tem podprite mlade glasbenike. Hvala.
Eva Cassidy je glasbenica, ki jo spoštujem in občudujem. Njen vokal in interpretacija pesmi me zares impresionirata. Odločil sem se, da bom ta teden to rubriko posvetil njej, ker je izpitno obdobje, obdobje, ko mi njena glasba še posebej paše :)
Eva Cassidy je bila vrhunska ameriška jazz, bloues, folk,
pop, country glasbenica. Predvsem jo poznamo po neverjetno lepem glasu. Eva je
začela svojo glasbeno pot že pri devetih letih, ko jo je oče naučil igrati
kitaro. Igrala je na manjših
prireditvah, pri enajstih pa že na raznih porokah, zasebnih proslavah in
lokalih. Njena glasbena pot se je z leti vzpenjala v sodelovanju z mnogimi
glasbeniki kot so Chuck Brown in podobni. Tako je leta 1992 izdala svoj prvi
album z naslovom The Other Side.
Eva je zbolela za rakom že leta 1993. Leta 1996 pa se je
stanje močno poslabšalo in tako je 2. novembra 1996 umrla (stara le 33 let). Po njeni smrti je
bilo izdano še kar nekaj njenih albumov, kot so: Live at blues Alley, Eva by
Heart, Songbird, Time After Time, American Tune, Wonderful World, Somewhere,
Simply Eva.
Eva Cassidy je glasbenica vredna spoštovanja, zato si tudi ti
zavrti kakšno njeno pesem ali kakšno njeno priredbo.
Leto 2015 se je začelo obetavno, s svežimi, novimi, dobrimi glasbeniki. Danes predstavljam obetavni duet Ibeyi, nad katerim so glasbenikritiki navdušeni. Ibeyi jeduet, ki ga sestavljata 20 letni sestri,
dvojčici, Lisa – Kainde Diaz in Naomi Diaz. Ime Ibeyi pomeni dvojčici v yorubskem
jeziku (yoruba je nigerijski jezik, ki je pripotoval na Kubo s sužnji v 18. stoletju). Lisa in Naomi prihajata iz Kube, živita pa v Franciji (Pariz). Ustvarjata yoruba
glasbo, radi pa imata tudi soul glasbo, elektronsko glasbo in hiphop. Njuna
glasbena pot je zacvetela, ko sta se povezali z XL Recordings ekipo in posneli live videospot. Po tem se je vse odvijalo zelo hitro in mesec za tem sta že
snemali album. Njun
prvi album je izšel 17. februarja letos in nosi naslov enak imenu dueta - Ibeyi, posvečen pa je pokojni sestri in očetu. Lansko leto smolahkoslišali A stran albuma, letos pa lahko slišimo 46 minut čiste magije in skrivnostni. Tematika albuma je predvsem ljubezenska in družinska, pripoveduje pa tudi o življenju in smrti. Album je večjezičen, saj pojeta v angleškem in francoskem jeziku ter v jeziku yoruba.
V svet glasbe ju je popeljal oče. Bil je glasbenik, član skupine Buena Vista Social Club. Tudi mama je imela vpliv na njuno glasbeno kariero,
saj so skupaj obiskovale yoruba zbor, kjer sta se spoznali z yoruba glasbo. Pravita, da
spoštujeta njuno kulturo, katere izvor je v Afriki.
IndieCode je po krajšem premoru ponovno objavil dve novi priredbi, pesem Seasons, katere avtor je Chris Cornell in pa pesem skupine Radiohead, High & Dry. Pred kratkim sva spremenila kader, dokupila sva mikrofon, v priredbe pa sva dodala še dodatne inštrumente (bas, več kitar) in backvokale, ki pesmi obogatijo. Tako se trudiva, da bi bila vsaka priredba boljša, pri tem pa se tudi zabavava in vedno kaj novega naučiva. Izbirava pesmi, ki jih imava rada in jih sama nenehno poslušava. Rada imava predvsem pesmi, ki imajo močna besedila. Pesem Season po najinem mnenju govori o prizadevanju, da bi v življenju počeli tisto, kar si želimo in obenem o frustracijah, ki se pojavijo, ko ne vemo, kako to doseči ali pa nimamo motivacije, da bi to izvedli. Del besedila “Dreams have never been the answer, And dreams have never made my bed” po najinem mnenju govori o tem, da sanjati ni dovolj, pomembno je, da sanje poskusimo realizirati. Če življenja ne vzameš v svoje roke in ne poskusiš spremeniti življenja na boljše, "you will be left behind as seasons roll on by". Zato se moramo vsak dan truditi za tisto, kar radi počnemo, kar se nama zdi dobra življenjska lekcija.
Pripovedovalec pesmi High & Dry pa po najinem mnenju govori o osebi, ki v imenu uspeha zavrže svojo integriteto, svoje vrednote. Vendar pa ima to svojo ceno, saj se vsem zameri in ostane sam. In potem je na vrhu, vendar je na vrhu sam, "high and dry".
Kristian Mattson ali kot bolje poznan the Tallest man earth prihaja iz Švedske. Od leta 2006 pa do danes je izdal 3 albume: Shallow Grave, The Wild Hunt in There`s No Leaving Now. Te albume je Kristian sam posnel in jih tudi sam produciral. Mattson je velik oboževalec Bob Dylana. Veliko ljudi ga tudi primerja z njim, saj imata podobne tekste in vokala. Je pa tudi velik "fan" Nicka Drake (odličen glasbenik), kateri je razlog , da je vztrajal v glasbi. Kristian je poročen z Amando Bergman (Idiot Wind), ki je prav tako odlična glasbenica.
Medtem, ko so nekateri počivali, je IndieCode pridno vadil in se v juliju pripravljal na dva koncerta; enega v Kopru in enega v Novem mestu. Vzdušje in počutje na odru je bilo odlično, koncerta pa super izkušnja. Še tukaj bi se rada zahvalila vsem, ki so prišli, zahvalila pa bi se tudi tistim, ki niso prišli pa so/bodo kliknili na spodnje povezave koncerta (več posnetkov koncerta je na IndieCode Kanalu.)
IndieCode pa bo tudi v prihodnje dejaven, saj se že podaja novim izzivom naproti.
Za vas imava pripravljenih veliko novih priredb, katere objavljava vsake 14 dni.
Hvaležna bova tudi, če kliknete na spodnje povezave:
Za nas novi, a že dobrih 10 let
na sceni, Beach House, se letos predstavljajo z novim, petim albumom - Depression Cherry.
Če ste, prav tako kot mi, živeli v nevednosti, da obstaja dream pop bend Beach House, se bomo najprej skupaj
sprehodili skozi njihovo zgodovino, nato pa še malo spregovorili o novem
albumu.
Pravzaprav ne bi smel uporabljati množine, ker gre za duet, katerega sestavljata Victoria Legrand in
Alex Scally. Prihajata iz Baltimora, iz mesteca na vzhodu ZDA- ja. Skupaj sta
delovala že pred Beach House, vendar je
bil bend zelo nefunkcionalen, zato sta se leta 2004 odločila, da ustvarita
nekaj novega, in to je duet, katerega lahko slišimo danes. Njuna glasbena
povezanost ju je leta 2006 pripeljala do nastanka prvega albuma, ki je bil poimenovan po
imenu dueta. Ustvarila sta unikaten, prepoznaven zvok. Victoria ima značilen
zasanjan vokal, na katerega je pogosto dodan reverb, poleg petja igra še klaviaturo, s katero ustvarja tudi digitalne bobne in bas.
Z lepo prilagojenimi rifi pa jo melodično in harmonično dopolnjuje Alex na
kitari. Pravita, da je za njiju ustvarjanje glasbe enostavno; če zaslišita
nekaj dobrega, to oba tudi začutita. Vse deluje po principu instinkta. Veliko
časa preživita na turnejah, saj na ta način prerasteta stare pesmi, na ta način
pridobita veliko novega znanja, pojavi pa se tudi potreba po pisanju novih
pesmi in tako lahko slišimo skoraj vsaki dve leti nov album. Leta 2008 sta izdala
album Devotion, leta 2010 Teen Dream, album Bloom pa je nastal pred tremi leti.
Pesmi nastajajo v Baltimoru, v velikem prostoru podobnemu cerkvi, kjer pravita,
da je veliko energije, tišine, kjer čutita veliko navdušenja.
O zadnjem albumu Depression
Cherry, ki je izšel 28. avgusta letos, je Alex v enem izmed intervjujev povedal
takole: "Z novim albumom nisva želela ničesar prehitevati. Moment inspiracije je
prišel kot lahek vetrič, katerega sva želela ujeti in ga spremeniti v pesmi.
Stvari so se dogajale dokaj spontano, na primer vokalni loop v pesmi
Sparks je nastal na eni izmed soundcheckov v Bristolu. Po enoletni turneji sva
si zaželela igrati bolj umirjeno, da bi slišala stvari bolje ter jih tudi
začutilia močneje. Za razliko od prejšnjih albumov je veliko večji fokus na
Victorijinem vokalu. Pesmi imajo več prostora za ekspresivno petje."
Album je po mnenju kritikov tudi
veliko bolj optimističen od prejšnjih, Alex pa na to pravi; "Sčasoma, ko postajaš starejši, se zdi, da je izbira, ki jo
imaš na voljo, zelo jasna. Na primer: ali bom jezen, tečen/zagrenjen, nekdo, ki je dopustil, da ga življenje uniči ali se bom potrudil in
skozi vso norost skušal čutiti ljubezen in radost?"
Neverjetna zgodba, neverjetna animacija in ozvočenje, velik oder, spektakel, zid, neprestano dogajanje na odru... s temi besedami bi lahko na kratko opisali koncert Rogerja Watersa - The Wall, ki se je 23. julija 2013 zgodil v Splitu.
Julij je bil zelo zaseden mesec, zato nisem veliko razmišljal o koncertu. Ponavadi si pred koncertom pogledam live posnetke izvajalca, tako da vem, kaj pričakovati. Sedaj pa sem šel na koncert brez pričakovanj, tudi koncepta koncerta nisem najbolje poznal. Pa me je koncert tako pozitivno presenetil, da moram to deliti tudi z vami:).
Sonce, super družba, mesto Split in za konec dneva koncert. Že ko
smo hodili proti stadionu Poljud, smo začutili Pink Floyd vzdušje, saj so iz
vseh strani prihajali feni, oblečeni v njihove majice, nekateri so celo s
kitaro v roki prepevali pesmi iz albuma The Wall.
Tako je bilo v zraku čutiti veliko pozitivne energije,
pričakovanje pa se je s prihodom na stadion začelo stopnjevati in komaj smo
čakali koncert, ki se je začel z velikim bumom (dobesedno).
Koncert je že od samega začetka poln dogajanja in zdi se ti, da je
vsak del koncerta vrhunec koncerta. Odlični zvočni efekti in animacija te
popeljejo v svet The Walla, kjer je lepo, na momente zastrašujoče, zagotovo pa impresivno
in nepopisljivo. Animacije so res odlične in kar ne moreš se načuditi vsemu,
kar ti je prikazano, tako da večino koncerta stojiš z odprtimi usti in srkaš
vse to dogajanje vase.
Všeč mi je bila tudi dinamika v glasbi: tako te nekatere pesmi
odpeljejo v agresijo in potem v nežno pesem in ponovno v zastrašujoč svet in
ponovno... in vse to je tako lepo zapakirano,
da hitro dojameš, zakaj je The Wall tako kulten album.
Zgodba oziroma album je verjetno eden najbolj domiselnih, unikatnih albumov v zgodovini glasbe.
Govori o človeku z imenom Pink Floyd. Pink je bil otrok, ki je izgubil očeta v drugi svetovni vojni, vzgojen pa je bil pri preveč zaščitniški mami, ki je bila sicer zelo ljubezniva, je pa prenesla na svojega sina tudi veliko svojih fobij. Tako je Pink začel graditi duševen zid med njim in ostalim svetom in le v svojem svetu, ki je bil odtujen in čustveno prazen, je lahko znosno živel.Vsak incident, ki povzroča bolečino v Pinku, pomeni dodatno opeko v njegovem vedno višjem zidu (Pesem: Another Brick in The Wall). Opeke tako pomenijo odraščanje Pinka brez očeta; dominantno mati; šolstvo, ki je bilo nagnjeno bolj k manipulaciji in proizvodnji popolnega državljana, kot k izobraževanju posameznika; državo, ki je obravnavala svoje državljane kot šahovske figurice; odtujene medsebojne odnose; celo droge, ki jih Pink uporablja, da bi se sprostil in odmislil vse. Vsaka nova opeka je pomenila večjo odtujenost od sveta in bolj ko je bil njegov zid sezidan, bolj je bil Pink nor. V trenutku ko je bil zid dokončno sezidan, pa se je vanj zažrla teža življenjskih odločitev. Priklenjen na opeke je Pink nemočno (morda fantazijsko) opazoval, kako se delčki njegove psihe združijo v diktatorja, ki provocira svet med Drugo svetovno vojno, ki straši njegov narod, ubije njegovega očeta in ki pravzaprav oskruni njegovo dosedanje življenje. Zgodba, ki je resda predstavljena bolj s Pinkovega gledišča, se nagiba k nihilistični vlogi žrtve, vendar trči ob eksistencialistično idejo, da s svobodo pride tudi odgovornost, da sta svoboda in osebna odgovornost neločljivo povezani. Vrhunec z miselnim sojenjem, pompoznim kot največji šovi, se zaključi, tako kot Pinkova zgodba, s sporočilom, ki je uganka, tako kot je uganka preostanek njegovega življenja. Ne glede na to, ali je zgodba dojeta kot cinična o nesmiselnosti življenja ali kot zgodba, polna upanja po metaforični smrti in ponovnem rojstvu je gotovo, da je The Wall prelomnica v glasbi, ki ji lahko podelimo naslov "umetnost".
Zgodbo Pinka bi lahko razdelili na dva obdobja; na otroštvo in na Pinkovo odraslo življenje. Otroštvo je zelo podobno otroštvu Rogerja Watersa, ki je glavni pisec tega albuma. Roger, ki je prav tako izgubil očeta v drugi svetovni vojni, je v besedila zapisal veliko osebnih čustev in njegovo osamljenost iz otroškega obdobja. Pinkovo odraslo življenje pa je zasnovano na originalnemu pevcu Pink Floydov Sydu Berretu. Syd je podobno kot Pink podlegel drogam, doživel pa je tudi živčni zlom in na koncu pristal v psihiatrični bolnišnici.
Album pa ne nosi le osebne zgodbe, saj ima tudi močno sporočilo, nastrojeno proti moči države in politike.
Sporočilo, ki sem ga jaz povzel iz koncerta je, da moramo razmišljati s svojo glavo, da se ne smemo pustiti državi, družbi, svetu premikati kot figure na šahovnici, da se moramo upreti korporacijam, ki nas okupirajo vsak dan ( McDonald's, Coca-Cola, Mercedez, pa tudi Facebook, Twitter ...), kar je bilo lepo ponazorjeno s padanjem bomb v obliki logotipov v animaciji, pa tudi, da se mora vsak izmed nas, vsak dan, zavzemati za tisto, v kar verjame, za pravico pa tudi za mir na svetu.
Po koncu koncerta sem tako ostal skorajda brez besed. Takega umetniškega dela, kot je celoten projekt The Wall, tako močne ekipe, ki stoji za tako močnim sporočilom, je redkost v današnji glasbeni industriji.
Z The Wall se tako nostalgično vrnemo v 70ta leta in če Rogerja še kdaj zanese v naše konce, koncert močno priporočam.
Še nekaj zanimivosti o koncertu:
Ideja, ki je danes realizirana in predstavljena širšemu občinstvu, je bila bila zasnovana že v 70ih letih, vendar je Roger ni mogel predstaviti širšemu občinstvu, saj še ni bilo tako napredne tehnologije.
Roger poskrbi, da kjerkoli na prizorišču stojiš, doživiš enako dobro izkušnjo.
Mimogrede, cena karte je za fan pit okoli 50 eur, kar se mi zdi za tako velik projekt, ugodno. Kljub temu pa je bil Roger Waters lani najbolj plačan glasbenik.
Danes na sporedu: Pat Metheny in njegov The Orchestrion Project.
Pat Metheny je ameriški jazz kitarist in skladatelj. Pat ima svoj bend, sodeluje z različnimi jazzerji, ubral je tudi solo kariero ter je dejaven v raznih projektih.
Najzahtevnejši solo projekt, katerega si je zadal Metheny, se imenuje The Orchestrion Project. Projekt je nastajal kar nekaj časa, izdan pa je bil lani februarja. Metheny se je lotil pozabljenega hibridnega mehanskega inštrumenta iz 19. stoletja, orkestriona. Najel je strokovnjake, ki se ukvarjajo z izdelavo mehanskih inštrumentov, da so izdelali orkestrion. Povezali so ga še z ostalimi inštrumenti kot npr. pianom (ne le enim), bobni, marimbami, tolkali in celo natančno uglašenimi steklenicami. Dobili so eno veliko glasbilo, katerega lahko Metheny vodi sam preko svoje kitare. Tako je Metheny kot "one man band" posnel ploščo, na kateri je mešanica sodobne improvizirane godbe.
Za ta projekt je Metheney prejšni teden prejel tudi Grammyja.
Oglejte si ta nenavaden, a zanimiv projekt in pustite kakšen komentar. Mejte se:)
Angus & Julia Stone sta odlična glasbenika iz Avstralije, natančneje iz severne obale Sydnya. Glavni vokalist Angus in beck vokalistka
Julia sta začela glasbeno pot leta 2005 v žanru Acoustic / Alternative / Folk.
Izdala sta 4 albume: Chocolates and Cigarettes, Heart Full of Wine,
prvenec A Book Like This in Down the
Way. Njuna dela dosegajo visoka priznanja:
Singel "Private Lawns" je bil singel tedna na BBC radiju. Septembra
2011 je bil njun singel "Love Will Take You" napovedan kot druga pesem za film Twilight Saga. Njun bend pa je bil izbran izmed top desetih
finalistov na MTV-ju Iggy`s za "Best New Band in the World!". Po kar
nekaj letih skupnega delovanja sta brat in sestra ubrala solo kariero. Angus je pred kratkim izdal album z naslovom
Broken Brights, na katerem lahko slišite odličnih trinajst pesmi.
Po obisku Caffeine Hours smo postali lačni, zato smo se iz Metelkove odpravili proti centru
Ljubljane.
Na poti do restavracije smo naleteli na prijetno glasbo, ki je pritegnila
našo pozornost. Predvidevali smo, da gre za ulični bend, saj smo slišali kitaro, orglice, bobne in vokal. Ko smo prišli bližje, pa smo
zagledali starejšega gospoda, ki je vse te inštrumente igral sam. Slišali smo priredbe Boba Dylana, Beatlov in mnogih drugih glasbenikov, ki jim je Jimmy Jimmy, kot smo kasneje izvedeli, da je njegovo umetniško ime, dodal svojo osebno noto.
Bližal se je sončni zahod, v katerem je bila Ljubljana še lepša kot
ponavadi, prepevanje Jimmy Jimmyja pa je obleklo Ljubljano v čudovito
melodijo. Lakote ni bilo več, poslušanje se je zavleklo vse do zadnje pesmi, nekaj pa smo jih tudi posneli.
Jimmy Jimmy je bil v
60ih mlad, zagnan fant iz Floride, ki je želel postati poet. Življenje mu je bila dogodivščina, veliko je potoval in se izobraževal, zanimala ga je tako matematika, kot tudi igralstvo in glasba. V 70ih letih se je Jimmy prvič odpravil v Evropo, ki ga je navdušila, tu pa je prvič v življenju videl ulične glasbenike.
Privarčeval je nekaj denarja, da je podaljšal svoje bivanje v Evropi in že takrat je začel prepevati na ulici. Čez čas se je vrnil nazaj na Florido,
kjer je poučeval matematiko. Svoje delo je imel rad, vendar pa ga je Evropa ob njegovem obisku tako pritegnila, da se je ponovno odpravil na stari kontinent, kjer je spoznal ogromno
zanimivih ljudi, ki so kasneje postali njegovi prijatelji, spoznal nove
glasbenike in prepotoval velik del Evrope. Zatem se je odpravil na Kitajsko, ker pa je imel tam slabe izkušnje, je pristal na
Japonskem, kjer je ostal kar 18 let.
O Jimmyju po letu 1985 ne vemo veliko, saj se na njegovi spletni strani biografija v tem letu zaključi, vendar pravi, da jo bo nadaljeval, saj ima še veliko za povedati. Jimmy Jimmy je izdal 5 albumov, na katerih lahko slišite tako avtorske pesmi kot tudi priredbe.
Trenutno je Jimmy v Evropi, iz Ljubljane je pot nadaljeval proti jugu, na Mali Lošinj, v Zadar, Vodice, na Krk, Rab in Hvar. Če trenutno dopustujete na hrvaški obali, ga morda slišite celo v živo:)
»Stevie Wonder left you voicmail and met you
backstage. Prince invited you to Paisley Park. He opened the door when you
arrived, played guitar with you on his sofa.«
Punca, ki jo gledate na sliki je Lianne La Havas. Je odlična
soul in folk pevka iz Anglije. Stara je šele 23 let, zato je med glasbeniki še
dokaj nova. Sodelovala je že v raznih glasbenih projektih, pela beck vokal pri
Palomi Faith in sodelovala z Bon Iverjem.
Lianne je lani posnela svoj prvi album z naslovom Is Your Love Big Enough.
Besede so itak odveč, saj njen glas pove vse:)
Poslušajte in pustite komentar :)
