KOSTANJEVA TORTA (brez glutena)

K martinovi pojedini spada tudi jesenska torta. Glede na to, da sem že pred časom pripravila nekaj kuhanega kostanja, kar zahteva veliko časa (postopek si poglejte spodaj), sem dolgo iskala recept, kako to dragoceno sestavino najbolje uporabiti. Torta, za katero danes objavljam recept, je posebna predvsem po biskvitu (spodnji, temnejši del), ki je tako sočen kot krema. Torta ne vsebuje glutena in ni sladka (če imate radi sladko, količino sladkorja povečajte).

Za biskvit potrebujemo:

250 g temne čokolade (70%)

250 g masla

250 ml mleka

250 g kostanja (kuhanega in olupljenega)

4 jajca (ali 5 manjših)

125 g sladkorja v prahu

obroč za torto premera 24 cm.

Če nimate kuhanega kostanja, ga lahko nadomestite s kostanjevim pirejem (vendar pa pred uporabo preverite, ali je že sladkan in prilagodite količino sladkorja). Spodaj je opisan postopek, kako sem pripravila kostanj za uporabo v receptu. 

Maslo damo v posodo, primerno za na štedilnik in ga segrejemo (toliko, da skoraj zavre), nato vanj stresemo nalomljeno temno čokolado in pustimo, da se čokolada topi. Občasno premešamo. Medtem ko se čokolada topi, pripravimo kostanjev pire. V mleko stresemo kostanj, postavimo na štedilnik ter segrevamo, da zmes zavre. Ko zavre, kuhamo približno 5 minut in mešamo, da se mleko ne bo prijelo na dno posode. Nato pripravimo cedilo, ki ga postavimo nad prazno posodo in čez cedilo precedimo kostanjev pire. Ker je zmes precej gosta to delamo postopoma, tako da morebitne ostanke (npr. notranje lupinice kostanja, ki jih pri lupljenju nismo izločili ipd.) postrgamo s cedila in zavržemo. S tem postopkom bomo dobili čisti kostanjev pire. Sedaj imamo stopljeno čokolado in pripravljen kostanjev pire, zato lahko vključimo pečico na 200°C. Pripravimo obroč za torte, ki ga obložimo s peki papirjem (jaz sem naredila tako, da sem iz peki papirja izrezala krog v velikosti dna, s preostankom pa sem obložila še stranice). Da peki papir lažje oblikujemo, ga predhodno malo navlažimo (splahnemo ga z vodo). Ločimo rumenjake in beljake. Rumenjake stepamo s sladkorjem v prahu tako dolgo, da masa naraste, nato ji primešamo stopljeno čokolado z maslom in kostanjev pire. Dobro premešamo. Stepemo še beljake, ki jih z žlico postopoma vmešamo v preostalo zmes z rumenjaki, čokolado in pirejem. Ko so beljaki dobro vmešani, zmes zlijemo v pekač in biskvit pečemo do pol ure. Ker biskvit ne vsebuje moke, daljše pečenje ni priporočljivo, četudi biskvit ne bo do konca pečen (če boste v biskvit zapičili zobotrebec, ne bo čist). Biskvit tak mora biti, saj ne sme biti suh, ampak je bolj podoben peni (mousse) oz. kremi. Prednost tega je, da je zelo sočen, slabost pa, da se lomi in ga je težko prestavljati. Preden ga oblijemo s kremo, se mora ohladiti. Biskvit je dober sam po sebi, zato vam kreme sploh ni potrebno pripravljati (lahko pa npr. samo stepete sladko smetano, ki jo postrežete zraven vsakega kosa).

Za kremo potrebujemo:
400 g kuhanega in olupljenega kostanja in 400 ml mleka (če nimate dovolj kostanja, bo zadostovalo 250 g kostanja in 250 ml mleka)
50 g sladkorja
6 listov želatine (v primeru, da boste uporabili samo 250 g kostanja, potrebujete manj želatine)
400 ml sladke smetane (lahko tudi 500 ml).

Tudi za kremo kostanj in mleko skuhamo po zgornjem postopku in ga spustimo čez cedilo, tako da ostanke zavržemo. Poskrbimo, da se pire dobro ohladi, preden ga dodamo stepeni smetani. V hladni vodi namočlimo liste želatine. Stepemo sladko smetano, ki ji proti koncu stepanja dodamo 50 g kristalnega sladkorja. Ko je smetana stepena, ji odvzamemo 2 žlici, kar predenemo v skodelico. Smetano segrejemo in v segreto smetano vmešamo ožete lističe želatine. Pustimo, da se želatina topi in jo občasno premešamo. V smetano vmešamo ohlajen kostanjev pire in stopljeno želatino. Nekaj žlic kreme prihranimo, da jo bomo uporabili za okrasitev.

Recept za biskvit sem našla tu: klik.

Sestavljanje torte:

Torto pazljivo prestavimo na pladenj za torte oz. podstavek (ne pozabite odstraniti peki papirja). Obdamo jo z obročem večjega premera (vsaj 26 cm). Na biskvit zlijemo kremo in jo poravnamo, del kreme mora zapolniti praznino do obroča, na ta način bo krema tudi ob stranicah torte (s tem postopkom si prihranimo obmazovanje torte). Obroča ne odstranjujemo, ampak torto postavimo v hladilnik, kjer jo pustimo nekaj ur, da se krema strdi. Ko se krema strdi, jo z nožem, ki smo ga predhodno namočili v vroči vodi "obrežemo", tako da bomo obroč lažje odstranili (zarežemo med kremo in obročem). Prihranjeni kremi primešamo žlico kakava, ki ga dobro vmešamo v kremo, s čimer poljubno okrasimo torto.

Predpriprava:

kuhan kostanj

Za torto potrebujete kuhan kostanj, ki pa ga lahko nadomestite s kupljenim kostanjevim pirejem. Jaz sem kostanj za torto dobila tako, da sem dala svež kostanj v hladno slano vodo in pobrala ves kostanj, ki je plaval na vodi, saj je tak kostanj črviv, kar sem zavrgla. Nato sem preostali kostanj kuhala v slani vodi približno 45 minut ter ga odcedila in pustila, da se je ohladil (pred kuhanjem ga ni potrebno prerezati).

Vsak kostanj sem položila na kuhinjsko desko in mu z ostrim nožem odrezala svetlo liso, s katero se je držal ježice.

Nato sem ga stisnila čez stiskalec za česen (z odrezano stranjo sem ga položila navzdol, na del z luknjicami). Dobljeni kostanj sem nato razporedila v vrečke (v vsako sem dala 250 g) in ga zamrznila. Pred uporabo v torti sem ga seveda odmrznila.

MARTINOVA POJEDINA

Martinovo je praznik vina, ki ga praznujemo 11. novembra. Takrat naj bi se mošt spremenil v vino, Slovenci pa na martinov vikend tradicionalno pripravimo martinovo pojedino, na kateri ne sme manjkati pečena gos ali raca, rdeče zelje in mlinci ali štruklji. Glavna zvezda pojedine pa je seveda novo vino. Praznik izvira iz poganskih časov, saj je bil november čas poganskih zahvalnih daritev in čas obilnih pojedin, ki so bile tako obline, kot je bila obilna letina. 

Glede na to, da živimo v vinorodnih krajih, na martinovo soboto na večerjo povabimo vse, ki so pomagali pri trgatvi, da skupaj poskusimo, kakšna je letina. Letošnji jedilnik je bil naslednji: pečen krompir, ki se je pekel pri polovici domačega piščanca, martinova račka, domači polnozrnati mlinci, dušeno rdeče zelje in solata, za sladico pa odlična kostanjeva torta (brez glutena).

Martinova račka

Potrebujemo:

raco, težko 2 do 3 kg

eno manjše kislo jabolko

eno manjšo čebulo

žlico medu

Če je raca zamrznjena, jo najprej odmrznemo, nato pa ji dobro očistimo zunanjost in trebušno votlino. Splahnemo jo z mrzlo vodo in nasolimo ter pustimo vsaj nekaj ur (najbolje ves dan ali čez noč) v hladilniku. Pečico segrejemo na 200°C. Pred pečenjem pripravimo čebulo (pol velike ali ena drobna), ki jo olupimo in prerežemo na pol. Jabolka ne lupimo, samo prerežemo ga in mu odstranimo peške. Jabolko in čebulo damo v trebušno votlino. Pečemo dve uri (za 2 kg račko) oz. dve uri in pol (za 3 kg). Jaz sem pekla 2,2 kg dve uri. Med peko račko večkrat obrnemo, pol ure pred zaključkom pa jo po zgornji strani premažemo z medom za lepšo barvo. Preden račko razrežemo, pustimo, da počiva, šele nato jo razrežemo, zraven pa postrežemo dušene rdeče zelje in mlince, lahko pa tudi pečen krompir.

Domači mlinci (polnozrnati)

Potrebujemo:

30 dag polnozrnate moke

3 jajca

pol žličke soli

Iz zgornjih sestavin zamesimo testo, ki ga mesimo 10 minut. Pokrijemo ga s prtičem in ga pustimo pol ure počivati. Testo razdelimo na več delov in vsako kepico razvaljamo čimbolj na tanko (cca 2mm). Pekač obložimo s peki papirjem, na katerega položimo razvaljano testo. Pečico segrejemo na 200°C. Pred peko testo prepikamo z vilicami. Pečemo ga približno 10 minut oz. dokler ne porjavi. Najbolje je, da ga naredimo kakšen dan prej, saj se mora testo dobro posušiti, vendar pa ne bo nič narobe, tudi če ga uporabimo isti dan.

Zavremo nekaj litrov vode, ki jo osolimo. Mlince razlomimo, jih prelijemo s slanim kropom, pustimo 5 minut, nato pa jih odcedimo. Zabelimo z ocvirki ali z mastjo, ki smo jo dobili pri peki piščanca oz. martinove račke.

Postrežemo še toplo kot prilogo.

Dušeno rdeče zelje

Potrebujemo:

glavo rdečega zelja, približno 1 kg

četrtino čebule

1 žlico sladkorja

1 žličko ostre moke, koruznega škroba (za gluten free) ali tapiokine moke (za paleo)

noževo konico mlete kumine

1 do 2 dl cvička ali mošta

zvrhano žličko soli

žličko masti

Zeljno glavo razrežemo na četrtine, odrežemo kocen in narežemo na približno pol centimetra široke rezance (ne preveč na tanko). Čebulo olupimo in nasekljamo ter jo popražimo na masti ali drugi maščobi, dodamo žlico kristalnega sladkorja in čebulo zarumenimo. Nato dodamo zelje, ki ga zalijemo z 1 dl cvička ali mošta. Pokrijemo in dušimo približno pol ure. Nato dodamo moko/škrob in kumino, premešamo, prilijemo še 1 dl cvička ali cvičkovega mošta in kuhamo še 10 do 15 minut.

Recepta za račko in rdeče zelje sta prirejena po receptih iz revije Dober tek. Vse jedi (z izjemo mlincev) lahko postrežemo tudi osebam, ki ne uživajo glutena in vsem paleojedcem. Namesto mlincev za prilogo postrežemo skledo solate in rdeče zelje oziroma krompir. Tudi kostanjeva torta (ki jo vidite na naslovni fotografiji) je primerna za vse, ki ne jedo glutena, recept pa bo objavljen v naslednjih dneh.

ČOKOLADNI KRUH

Ko sem bila na Čokoljani, sem sklenila, da moram preizkusiti več receptov s čokolado. Gorazd Potočnik, znani čokoholik nas je na delavnici Čokljane učil kuhati pravo vročo čokolado, česar pa še nisem poizkusila. Sem pa preizkusila njegov recept za čokoladni kruh, ki so ga prodajali na njegovi stojnici na čokoladnem sejmu. Iz fotografije čisto spodaj je razvidno, da so kruhu še nekaj dodali, morda kakšne oreščke ali suho sadje. Jaz sem preizkusila osnovni recept, iz katerega dobimo dva manjša hlebčka in za katerega potrebujemo:

2,5 dl mlačne vode

20 g kvasa

2 manjši jajci

50 g masla

50 g sladkorja

65 g kakava

275 g bele moke (tip 500)

250 g ostre moke (tip 400)

7 g soli

250 g čokoladnih kapljic ali koščkov temne toplotno obstojne čokolade.

Najprej pripravimo kvasec. Kvas razdrobimo, mu primešamo sladkor in nekaj žlic moke ter mlačno vodo. Zmešamo in pustimo, da kvas vzhaja. Medtem v drugi posodi pripravimo ostale sestavine (moko, kakav, sol) in stepemo 2 manjši jajci. Ko kvas vzhaja, ga dodamo moki, premesimo, dodamo stepeni jajci in še enkrat premesimo. Pokrijemo s prtičem iz blaga in ga pustimo na toplem vzhajati (od pol ure do ene ure). Ko testo vzhaja, presodimo, ali je pretrdo in po potrebi dolijemo še malo vode (jaz sem dodala še 0,5 dl mlačne vode), dodamo čokoladne kapljice oz. narezano čokolado, ki jo ugnetemo v testo. Nato testo razdelimo na dva dela, kar oblikujemo v hlebčke in damo ponovno vzhajat, dokler se volumen hlebčkov ne poveča za približno dvakrat. Pečico segrejemo na 180 do 200°C. Ko so hlebčki vzhajani, jih prenesemo na pekač, obložen s peki papirjem in z nožem malo zarežemo. V pečico postavimo posodo s približno 3 dl vode, nato kruh pečemo približno 35 do 45 minut (odvisno od vaše pečice in temperature). Jaz sem kruh pekla na 200°C, 45 minut kar je bilo preveč, naslednjič ga bom pekla 10 minut manj. Ali je kruh dovolj pečen preverite tako, da po dnu hlebčka potrkate in če votlo zadoni, je kruh pečen.

Ne vem, kje se kupi čokoladne kapljice ali koščke temne toplotno obstojne čokolade. Jaz sem čokoladne kapljice iz temne čokolade, ki so toplotno obstojne, našla v Lidlu, imajo jih na polici, kjer prodajajo praznične izdelke (sem vprašala prodajalko, ki mi je povedala, da bodo imeli čokoladne kapljice vse do božiča, tako da imate še čas, da si naredite zalogo, če jih potrebujete, en zavojček, v katerem je 100 g kapljic, stane 99 centov). Uporabila sem jih samo 100 g, za preostanek sem dodala navadno jedilno čokolado, ki sem jo narezala na kocke, vendar pa se čokolada med peko stopi, zato raje uporabite čokoladne kapljice, če jih imate. Če pa kdo ve, kje se kupi toplotno obstojna čokolada, ki se med peko ne stopi, pa naj sporoči.

 Čokoladni kruh na stojnici Gorazda Potočnika,

 izgleda da so dodani oreščki, morda pa tudi suho sadje.

Če želite speči 4 hlebčke, boste podvojili količino in uporabili 3 jajca. Še nasvet, kako na domači kuhinjski tehtnici tehtati manjše količine (do 10 g). Moja kuhinjska tehtnica, ki je sicer digitalna, ni najbolj občutljiva, zato se številka na zaslonu, kljub dodajanju snovi, ne premakne. Če imate tudi vi to težavo, to lahko rešite z odvzemanjem snovi namesto z dodajanjem. Torej; če želite stehtati 7 g soli, najprej odtehtajte večjo količino, npr. 20 g soli, nato pa sol odvzemajte tako dolgo, dokler ne dobite 7 g. Količine soli nikar ne zmanjšujte, ker sol poudari okus čokolade.

RETRO SLADKARIJE

Nostalgija. Beseda, ki je polna nekega hrepenenja in čustev. Beseda, ki tako lepo zveni.

Prvotno se je beseda nostalgija nanašala na hrepenenje po domu, na domotožje (sestavljena je iz besed »nostos«, kar pomeni "vrnitev domov"  in pa algos "bolečina"), danes pa jo uporabljamo predvsem v smislu hrepenenja po nečem, kar je bilo v preteklosti in česar danes več ni. Ko se v nas prebudijo čustva, ki smo jih nekoč čutili in ki nas ponesejo leta nazaj. V dobre stare čase.

Tako kot Prousta s skodelico čaja in magdalenico, so tudi nas dobrote na zgornjih fotografijah vrnile v otroštvo. Spomnili smo se na počitnikovanje na hrvaški obali in na jutranje sprehode z očetom do trgovine po kruh in Čunga Lungo, pa na učenje črk z Abecedo, na barvne čigumije, ki so prehitro izgubili okus in s katerimi smo se učili delati balončke, lizike, ki je bila oblikovana kot piščalka in s katero smo potem načenjali živce staršem,  pa legendarne Cocte, ki smo jo naročili vedno, ko smo šli z družino ob posebnih priložnostih na pico.... Vseh tistih vsakodnevnih stvari, ki smo jih že zdavnaj pozabili, pa so jih znani okusi priklicali nazaj.

Lepo je kdaj obujati spomine. In čeprav smo še mladi, znamo že biti nostalgični. Morda celo nostalgični po časih, ki jih sami nismo nikoli doživeli, pa imamo o njih zaradi filmov, serij in glasbe romantične predstave.

Nostalgija pa je ravno zaradi čustvene navezanosti na stvari iz preteklosti dobra marketinška poteza in zato se retro vrača. Pa naj gre za fotoaparate, ki spominjajo na lomo fotoaprate, gramofone in vinilke ali pa za nostalgični teden v Lidlu. No, RS ekipa je več kot očitno neimuna na vse to:)

TESTO ZA PICO (brez glutena/paleo)

Komu se ob pogledu na, "normalno" pico z navadnim testom, polni glutena ne cedijo sline? Meni se :) Recept za testo za pico, ki smo ga že objavili, je sicer v redu, ampak ker sem preizkusila veliko boljšega, ga moram deliti z vami.

Paleovembrovci mi bodo žugali s prstom, ker jim delam skušnjave, saj spada tapiokina moka v času Paleovembra med prepovedana živila, vendar pa sem vam zadnjič, v objavi o tapiokini moki obljubila nekaj receptov za njeno uporabo in testo za pico je tako odlično, da si ga bodo tudi Paleovembrovci shranili za grešne dni.

Če boste pico obložili z običajnimi sestavinami (pelati, salama, sir) kot to vidite na fotografiji, upoštevajte, da boste težko rekli, da gre za paleo pico. Lahko pa jo obložite z bolonjsko omako in zelenjavo ali pa z mesom boljše kvalitete, vendar pa upoštevajte spodnje priporočilo, da oblogo predhodno toplotno obdelajte. Če mlečnih izdelkov ne jeste, lahko za okus po siru namesto le-tega uporabite kvasove kosmiče (nutritional yeast), ki jih lahko kupite v trgovinah z zdravo prehrano in ga posujete po pici.

Če ste že lačni, potem preložite pripravo tega recepta na kdaj drugič. Recept namreč vsebuje kvas in zahteva, da testo pustimo hajati od 75 do 90 minut. Ko sem ga pripravljala prvič, sem testo pustila hajati dobre pol ure in zdi se mi, da je tudi to zadostovalo, vendar pa ni primerjave s popolno vzhajanim testom, zato se držite recepta. Vsi, ki vam mandljeva moka v prevelikih količinah ne odgovarja, boste čisto spodaj našli recept za testo, ki vsebuje precej manj mandljeve moke.

Potrebujete:
50 ml tople vode
5 g kvasa
1 žličko sladila (med ali javorjev sirup)
110 g mandljeve moke
90 g tapiokine moke
1/4 žličke soli
1 žlico olivnega ali drugega olja (npr. kokosovega)
1 veliko žlico beljaka
1,5 žličke jabolčnega kisa

Najprej pripravimo kvasec. Voda mora biti topla (pa tudi posoda, v kateri bomo hajali kvas, mora biti topla, najlažje jo segrejemo tako, da jo speremo z vročo vodo). V vodo damo sladilo (jaz sem uporabila žličko javorjevega sirupa, sladilo je za kvasovke, okusa se v testu ne čuti) in razdrobljen kvas, premešamo in pustimo vsaj 5 minut, da se kvas aktivira. Med tem časom v posodi zmešamo suhe sestavine (fino mleto mandljevo in tapiokino moko ter sol), nato dodamo kvas, premešamo in dodamo še ostale tekoče sestavine (olje, kis, beljak), dobro premešamo (ne skrbite, ker je testo precej tekoče, tako mora biti) pokrijemo s krpo in pustimo, da shaja (od 75 do 90 minut). Sicer testo v tem času ne bo zelo naraslo, se bodo pa v njem začeli delati mehurčki. Pripravite pekač, tako da ga obložite s peki papirjem in malo naoljite. Pečico vključite na maksimum. Testo z naoljenimi rokami nežno razporedite po peki papirju na približno pol centimetra debelo. V pečici pecite dokler ne opazite rjavih robov (približno 6 do 10 minut, odvisno od temperature pečice). Šele ko je testo pečeno, ga obložite s poljubnim nadevom in vrnite v pečico, da se speče še nadev.

V primeru, da boste dodajali npr. zelenjavo, morske sadeže - karkoli, kar zahteva malo daljšo toplotno obdelavo, to storite vnaprej (npr. zelenjavo že prej popražite), saj boste testo vrnili v pečico le za nekaj minut, toliko da se sir lepo razleze oz. da se vse dodane sestavine dobro pregrejejo (za 3 do 5 minut).

Pri tem receptu je pomembno, da pri mandljevi moki ne uberete bližnjice. Če boste namesto mandljeve moke uporabili mlete mandlje, ki jih lahko dobite v vsaki trgovini, ne boste dobili prave jedi. Mandljeve moke ni težko pripraviti (podrobna navodila smo objavili tu: klik). Mandlje morate olupiti, kar je najlažje storiti tako, da jih prevrete v vodi, odcedite in olupite, nato jih osušite v pečici na nižji temperaturi ali pa v dehidratorju in jih zmeljete. Jaz jih zmeljem najprej v sekljalniku, vendar to ni dovolj fino mleto, zato že zmlete mandlje zmeljem še v kavnem mlinčku. Ker se v kavnem mlinčku mandlji hitro sprimejo, zaradi maščob, ki jih vsebujejo, jih pred mletjem v kavnem mlinčku stehtam, nato pa jim primešam tapiokino moko in šele nato dobljeno mešanico zmeljem. Na ta način preprečim sprijemanje mandljeve moke in dobim zelo fino mlete mandlje. Tako fino mlete mandlje pa lahko kupite samo v specializiranih prodajalnah ali na internetu. Ker mandljeve moke ne uporabljam pogosto, si je ne delam na zalogo. Ponavadi olupim celo vrečko mandljev (200 g), jih dobro posušim, nato pa hranim v hladilniku. Zmeljem jih šele, ko moko potrebujem.

Vsi, ki vam mandljeva moka povzroča težave, lahko preizkusite drugačno razmerje mandljeve in tapiokine moke, tako da povečate količino slednje. V tem primeru bo testo bolj tekoče in bo imelo manj zračnih luknjic, vendar bo še vedno zelo dobro. Jaz sem naredila tako:

40 ml vode (malo manj kot v originalnem receptu, ker bo testo sicer preveč tekoče)
5 g kvasa
60 g mandljeve moke (občutno manj kot v zgornjem receptu)
80 g tapiokine moke
1 žličko sladila (med ali javorjev sirup)
1/4 žličke soli
1 žlica olivnega olja
1 žlica beljaka
1,5 žličke jabolčnega kisa.

Ko sem delala po zgoraj opisanem postopku, sem dobila testo, ki ga je potrebno z žlico razmazati po predhodno naoljenem peki papirju in izgleda tako:

Idejo za recept sem dobila tu: klik. Tisti, ki se sprašujete ali je kvas paleo, pa si preberite več o tem tu: klik. Še nasvet kako na domači kuhinjski tehtnici tehtati manjše količine (do 10 g). Moja kuhinjska tehtnica, ki je sicer digitalna, ni najbolj občutljiva, zato se številka na zaslonu, kljub dodajanju snovi ne premakne. Če imate tudi vi to težavo, to lahko rešite z odvzemanjem snovi namesto z dodajanjem. Torej; če želite stehtati 5 g kvasa, najprej odtehtajte 20 g. Kos razdelite na pol, ter polovico odvzemite, tako da dobite 10 g. Nato še temu kosu odvzemite polovico, tako da dobite 5 g. Preprosto:)

PEARL JAM - LIGHTNING BOLT VINYL

Pa jo imam/o... Prejšnjo soboto sem dobil najbolj pričakovan album tega leta – Lightning Bolt skupine Pearl Jam. 

10. album skupine Pearl Jam je izšel 15. oktobra 2013. Kot pravijo Pearl Jam v spodnjem videu (priporočam ogled), je Lightning Bolt album, v katerem je mogoče čutiti delo prav vsakega člana benda. Kot vse pretekle plošče je tudi ta plošča odraz dogajanja v življenju Eddieja, Stona, Jeffa, Matta in Mika. Besedila govorijo o družini in ljubezni,  o zavedanju, da smo umirljivi, velik del pa je tako ali drugače povezan s spiritualnostjo. Na plošči najdemo temačnejše komade, pa tudi nežne balade. Skozi album  se prepletajo  žalostne, zaskrbljujoče, jezne, pa tudi ljubezenske in družinske tematike, ki se lepo ujemajo s časom, v katerem živimo.

Sam sem nad ploščo navdušen in komaj čakam, da slišim komade tudi v živo:). 
 

Eddie Vedder - "The best songs are the ones that make you feel something "

PJ- "We made it through another one. Can't wait to see what is next."

     

V zadnjem času si vse pogosteje kupim kakšno vinilko ali cd, zato bi ob tej priliki nekaj besed namenil tudi tej temi.

V današnjem svetu digitalizacije glasbe se »zastarelih« izumov kot je gramofon, radio s kasetami, pa tudi cd-jev skorajda ne uporablja več, saj je glasba v digitalni obliki - piratsko downloadanje ali downloadanje z iTunsov je danes najbolj razširjeno. Kar je tudi smiselno, saj je downloadanje enostavno, zanesljivo, hitro in poceni oziroma zastonj.

Če pa gremo npr. v ploščarno in kupimo vinilko, moramo odšteti kar nekaj denarja, saj so vinilke drage, poleg tega potrebujemo deluječ gramofon, na ploščo pa moramo tudi zelo paziti, saj se hitro poškoduje (npr. spraska), potrebno pa jo je tudi oskrbovati (čistiti).

In vse to predstavlja ne samo strošek, ampak tudi delo. In zakaj potem sploh kupovati vinilke ali cd-je?

Ker se odnos do glasbe spremeni, ko imaš nekaj oprijemljivega v roki.

S tem ko odšteješ nekaj denarja, dobi glasba dodatno vrednost in jo tudi bolj ceniš, poleg tega pa z nakupom podpreš glasbenika, kar je najbolj pomembno. Verjetno imate tudi vi na računalniku kar nekaj albumov, ki ste jih zdownloadali mimogrede, vendar jih niste nikoli poslušali. No, s ploščami se vam to verjetno ne bi zgodilo, saj preden  ploščo kupiš, o nakupu dobro premisliš, pa tudi več kot odšteješ denarja več ti pomeni. In ko vinilko dobiš, vedno komaj čakaš, da jo boš lahko predvajal na gramofonu, navdušenje je vedno večje kot bi bilo, če bi isti album zdownloadali in pristisnili play. Tako da priporočam vsem, da kdaj pa kdaj kupite kakšen cd ali kaseto, če imate možnost tudi vinilko, ter s tem podprite glasbenike ter glasbo nasploh. 

Naj še povem, da sem ploščo naročil preko nove trgovine D.I.M. Music SHOP v Ljubljani po zelo ugodni ceni, plošča pa je tudi relativno hitro prispela.

Val 202 o Lightning Boltu: http://www.val202.si/2013/10/top-albumov-pearl-jam-lightning-bolt/

Nekaj intervjujev z Pearl Jam, ki jih toplo priporočam:

• http://www.youtube.com/watch?v=QxhCQuq_yTo
• http://www.youtube.com/watch?v=7JR4Q0kEjQg
• http://www.youtube.com/watch?v=aLHPm_8_Yis
 

Samo z vami delim še eno pesem iz moje vinilne plošče :) 

Kratek filmček o albumu Lightning Bolt

BARVANJE LAS S KANO

* Pridobila sem nove informacije o kani ter ostalih naravnih barvilih (indigo, sena, alma), Lusheve kane pa več ne uporabljam. Zakaj je temu tako in katera kana je res naravna, kako jo uporabljati, zamešati ter kupiti

sem objavila na tej povezavi (Barvanje s kano - 2. del).

Barvanje las je ena izmed težkih odločitev vseh, ki se želimo izogibati toksičnim substancam. Že pred leti sem zato začela, namesto običajnih barv za lase, uporabljati kano, natančneje Lushovo kano. Takrat je bil kos še 10 eur, sedaj je že 13,45. Že takrat sem z barvanjem ponavadi odlašala, sploh kadar sem se barvala sama, vendar pa so me rezultati - mehki in sijoči lasje, vedno znova prepričali. Težava pri običajnih barvah (pa tudi pri tistih, ki so označene kot bolj naravne) so bile predvsem v tem, da me je ob barvanju peklo lasišče, lasje pa so bili po uporabi izsušeni, pri barvanju z Lushevo kano pa teh težav nikoli nisem imela.

Zdi se mi, da je bila sestava Lusheve kane včasih malo drugačna, ali pa je bilo razmerje sestavin drugačno, zdi se mi, da je vsebovala več kakavovega masla, saj je bila trša, v roki pa se je topila. Sedaj lepše diši, lažje jo je rezati in bolje se topi. V vseh letih, od začetkov pa do sedaj, pa se ni spremenilo dejstvo, da je barvanje z omenjeno kano lahko velika packarija:) Predstavljajte si, da si na lase nanašate blato, ko se kana strdi in posuši, je namreč še najbolj podobna blatu, pa tudi že med nanašanjem je kot blato. Kljub temu, da sem imela v zadnjih letih malo premora od Lusheve kane, ker se mi enostavno ni dalo ukvarjati z njo, sem vseeno ponovno poskusila z novim kosom in s pravilno predpripravo ter s pomočjo nekoga, ki vam barvo nanese, gre lažje in je čisteje. Jaz uporabljam odtenek Caca Marron, sem jo pa tudi že mešala z drugimi kanami npr. s Caco Brun, za temnejši odtenek. Navodila za pripravo kane so sicer na Lushevi spletni strani, kjer imate tudi video s praktičnim prikazom. Tudi jaz sem kano sprva pripravljala po njihovih navodili, vendar imam sedaj svoj sistem, ki je, po mojem mnenju, boljši:) 

Vseeno si poglejte njihovo stran, ker vsebuje pomembno opozorilo, in sicer, da če vam rezultat ni všeč, ne morete veliko storiti, saj boste, v primeru, da boste lase poskusili razbarvati, to povzročilo, da bo kana prodrla še globlje v lase in se je bo še težje znebiti. V primeru, da vam torej rezultat ne bo všeč, vam bo preostalo le, da lase pobarvate na temnejšo barvo, vendar vam v tem primeru svetujem, da se posvetujete s frizerjem, da ne boste še bolj nezadovoljni. Bila sem že pri večih različnih frizerjih in kadar sem se pred tem barvala s Caca Marron so me vedno spraševali kdo me je barval ter s kakšno barvo in vedno tudi pohvalili odtenek. Posebnost Lushevih kan je v tem, da lasje dolgo po uporabi zelo lepo svetijo, na svetlobi je to zelo opazno. Caca Marron je kostanjeva barva, mislim da je frizer v Lushevem videu uporabil ravno ta odtenek, ki pa ga je verjetno zmešal še z nekim drugim. Če imate narastek in neenakomerno pobarvane lase vas zna kana tudi malo razočarati, saj ne boste dobili enakomerne barve. Zato bi bilo najbolje, da si narastek redno barvate (pri čemer preostalih las ne barvate). Mene neenakomernost ne moti, saj jo opazim samo jaz (tako vsaj mislim :)).

Pa začnimo! Pripravimo:

- nož in kuhinjsko desko 

- posodo za štedilnik ter kuhalnico ali žlico za mešanje (na spodnji sliki)

- večji plastičen kozarec

- čopič za nanašanje barve

- rokavice za enkratno uporabo

- mrežico za lase (to je tista čudna reč na zgornji sliki, ki je na kozarcu)

- ogrinjalo za barvanje

Pregosta kana.

Če nimate ekstremno dolgih las, potem ni potrebno, da naenkrat porabite cel kos, polovica bo zadoščala (v mojem primeru je dovolj samo tretjina). Vedno stremim k temu, da porabim minimalno količino. Ne samo iz varčevalnega vidika :), ampak zato, ker se priporoča, da pustite kano na laseh vsaj dve uri, priporoča se celo še dlje. Glede na to, da kos tehta 325 g, ki mu dodate še vodo, morate na glavi nositi več kot pol kilograma, kar že po pol ure postane zelo nadležno, zato je smotrno uporabiti le del in ne celega kosa. Po originalnem receptu se cel kos kane prelije z vročo vodo in nato stopi, vendar pa je pri kani ključno doziranje vode, kar je težko izvedljivo, če naenkrat topite cel kos. Če boste vode dodali premalo, bo zmes pregosta in se ne bo lepo nanašala, pa še drobila se bo, tako da je boste imeli več na tleh kot na laseh. Če pa bo vode preveč, bo preredka, tako da bo spet nastala packarija. Najlažje je kano stopiti tako, da jo predhodno narežete. Kane ni težko rezati, če uporabite večji nož, se pa narezana veliko lepše in hitreje stopi, kot če boste topili cele kose, pa tudi vodo je tako veliko lažje dozirati. Zato jaz naredim tako, da tretjino kane odrežem (za krajše lase tretjina zadošča), jo nasekljam in približno 1 dl vode zavrem, nato pa posodo odstavim in vanjo vmešam vso narezano kano. Premešam in kana se hitro stopi. Postopoma dodam še približno 1 dl vode, dokler ne dobim prave konsistence. Kana je pregosta, če se vidi dno posode (na fotografiji zgoraj). Ko lepo polzi z žlice, je ravno prava (glejte spodnjo fotografijo). Upoštevajte, da se kana po ohladitvi še dodatno zgosti, tako da je lahko sprva malo bolj redka. Ko je kana stopljena, tako da v njej ni nobenih grudic, jo prelijem v plastičen kozarček (ki mi ga po uporabi ni potrebno prati, ampak ga lahko odvržem v smeti). Najboljši so tisti, v katerih prodajajo predhodno narezano sadje ali pa smoothije, saj so malo trši. Za barvanje se vedno preoblečem in imam jopo, ki je namenjena le temu. Prednost kane je, da se lepo odstrani z oblačil, moja jopa je bela in kljub temu, da se ob barvanju las s kano vedno umaže, se barva tudi lepo spere z blaga, pa tudi s kože. Zato tudi kože predhodno nič ne mažem s kremami. Preden začnete z barvanjem, preverite ali boste imeli dovolj tople vode za pranje las. Lase je namreč potrebno prati nadpovprečno dolgo in hitro se zgodi, da porabite vso toplo vodo, kar gotovo ne bo všeč ostalim članom vašega gospodinjstva:)

Tako kosistenco želite. Tekočo, vendar ne preveč.

Najboljše je, da vam kano nanese nekdo drug, čeprav sem že velikokrat kano nanašala kar sama, vendar sem predhodno tla obložila s starim časopisnim papirjem. Pred nanašanjem preverite, da ni prevroča. Ko bo vsa kana na vaših laseh, imate tri možnosti. Če boste lase ovili s prozorno živilsko folijo, upoštevajte, da se kana ne bo nikoli posušila in se bo ves čas topila, kar ni najbolj prijetno, saj polzi po koži. Če imate res kratke lase, jo lahko pustite odkrito, ko se bo posušila pa pazite, da boste pazljivi, ker lahko odpadajo drobci. Tretja možnost, ki jo priporočam vsem, še posebno tistim, ki imate dolge lase pa je, da lase pokrijete z mrežico za lase. Ja, s tisto mrežico, ki jo uporabljajo stare mame. Na ta način bodo lasje ostali skupaj, mrežica pa bo preprečila, da bi drobci kane odpadali. Po približno dveh urah in pol je čas, da lase operete (če zdržite, jo lahko pustite tudi dlje). Pranje las vam bo vzelo več časa kot sicer. Toplejšo vodo boste uporabili, hitreje bo šlo, saj se kana pri višjih temperaturah začne topiti. Upoštevajte, da bo nekaj kane vseeno ostalo na lasišču (na laseh ne sme ostati, spirajte tako dolgo, da je voda čista), kana se bo zares sprala šele pri naslednjem pranju las.

Seveda je najlažje kupiti že pripravljeno barvo ali pa oditi k frizerju, kar je vsake toliko seveda potrebno storiti. Če ga obiskujete pogosto, ima to lahko negativne posledice za vašo denarnico:) Zato sem si že pred leti kupila profesionalne škarje za lase (ki so resda drage, vendar se vam investicija hitro povrne), tako da vam lahko nekdo drug postriže konice, npr. po tem postopku: klik, (če imate zelo dolge lase, lahko to storite celo sami) in če se tudi barvate sami, je prihranek občuten. Zato vam, če najdete odtenek kane zase, priporočam, da preizkusite barvanje s kano (Lush), saj boste imeli svetleče in mehke lase. Za razliko od ostalih barv za lase ima kana namreč tudi negovalni učinek in las ne poškoduje.