ORKE IN UJETNIŠTVO

torek, 19. avgust 2014
Lani poleti smo bili v Antibesu in tam smo si ogledali šov z orkami. Ker smo kot otroci oboževali filmsko trilogijo Free Willy, ki smo ga na VHS kaseti neštetokrat prevrteli in ga znali skorajda na pamet, in je bila takrat naša velika želja, da bi videli orke v  živo, smo se lani, ko smo si ponovno ogledali filme, in ko smo, po ogledu še enega filma Rust and Bone ugotovili, da si lahko šov z orkami ogledamo tudi v Antibesu v Franciji, odločili, da bo cilj našega poletnega roadtripa ravno Antibes.  

Free Willy je filmska trilogija, ki je v 90ih letih navduševala otroke po vsem svetu. Prvi del je bil posnet leta 1993 in govori o nenavadnem prijateljstvu med dvema sirotama, 12 letnem problematičnem dečku Jessyju, ter o orki Willyju, ki so ga ločili od staršev in ga dali v ujetništvo. Jessy je bil navdušen nad Willyjem, ki ga je spoznal v zabaviščnem parku, kjer so Jessyja neke noči zalotili pri grafitiranju in je moral v naslednjih tednih delati tam, da je odstranil svoje umetnine. Vendar pa je tudi potem, ko je svojo kazen že odslužil, vsak dan obiskal Willyja. Učil ga je trikov ter z njim sodeloval tudi v predstavah. Vse je šlo po načrtih do dneva, ko Willy ni želel sodelovati v predstavi. Bil je jezen in agresiven in ni ga bilo mogoče kontrolirati. Tako so predstavo odpovedali, lastniki pa so se, ker je Willy postal problematičen, odločili, da se ga znebijo, tako da mu izpustijo vodo iz bazena. Jessy je zvečer prišel pogledat Willyja in ko je opazil, kaj se dogaja, je s pomočjo še nekaj delavcev iz parka, Willyja odpeljal v morje, v svobodo, kjer bo lahko ponovno skupaj z družino.


Film je bil zelo uspešen. Objadral je svet in Willy je postal zvezdnik. Posnet je bil tudi drugi in tretji del Free Willyja, ki sta prav tako govorila o ujetništvu ork, pa tudi o onesnaževanju morja in o ilegalnem lovljenju kitov ubijalcev. Za vse, še posebno, za nas otroke v tistem času, je bil to čudovit film  z osupljivo vsebino in vsi smo si želeli biti Jessy in imeti takega prijatelja. Ali pa vsaj enkrat videti te velike, a prijazne živali, v živo.

Po vseh teh letih je film prava nostalgija. Filme sem si ponovno ogledal in se z njimi za trenutek vrnil v otroštvo. Nad filmi sem bil ponovno navdušen in sem o njih želel izvedeti še kaj več, vendar o snemanju filmov nisem našel informacij. Sem pa našel posnetke Shamu šova Believe, ki so me osupnili. V predstavi so bili z orkami v vodi trenerji, ki so skupaj z njimi izvajali neverjetne trike. Šov je bil veličasten, s super animacijo in zanimivo zgodbo. V delu predstave je sodelovala tudi Dawn Brancheau, ki je leta 2010 umrla v SeaWorldu nasilne smrti. Sedaj teh posnetkov ni več mogoče videti na spletu, je pa spodaj podoben posnetek iz SeaWorlda, le da sedaj trenerjev ni več v vodi.


Po ogledu predstave se je v meni ponovno prebudila želja, da vidim orke v živo. Tako smo se lani poleti odpravili v MarineLand v Antibes.

MarineLend je eden izmed treh vodnih parkov v Evropi, kjer imajo tudi predstave z orkami. Za ogled parka smo si rezervirali en dan, saj tam potekajo predstave skozi celoten dan. Tako smo si ogledali predstave z delfini, mroži, tjulni in orkami, prav tako pa smo si ogledali tudi njihov mini živalski vrt s pingvini, polarnimi medvedi, morskimi psi itd. Seveda smo bili vsi najbolj navdušeni nad orkami, saj so zares velike, fascinantne živali. Tako smo si predstavo ogledali kar dvakrat, podnevi in ponoči. Bila je zanimiva izkušnja in vsekakor nepozabna za nekoga, ki jo obišče prvič.



Nekaj fotografij, ki smo jih naredili v Marinlandu

Kljub osupljivi predstavi pa so se nam porajala mnoga vprašanja, predvsem o tem, kako orke v parku živijo. Opazili smo namreč, da je bazen zelo majhen za tako velike in veličastne živali. Sprva smo mislili, da je to samo bazen za nastope, kasneje pa smo ugotovili, da je to njihov celoten življenjski prostor. Prav tako nas je zanimalo, kako lahko orke tako dobro natrenirajo, saj počnejo res neverjetne trike. Glede na posnetke predstave Believe iz Seaworlda smo pričakovali, da bodo trenerji v vodi skupaj z orkami, vendar pa so jim dajali navodila le iz varne razdalje. Njihova previdnost nas je presenetila, saj se orke predstavlja kot mirne in človeku prijazne živali. 

Po prihodu domov sem ponovno sedel za računalnik in brskal po tovrstnih temah. Naletel sem na kar nekaj šokantnih posnetkov iz tovrstnih predstav, ki so me začele begati. Ogledal sem si tudi nekaj dokumentarnih filmov o orkah in njihovem življenju v naravnem okolju in vse bolj sem se začel zavedati kako narobe je, da so orke v ujetništvu. Med mojim vnetim raziskovanjem pa sem naletel tudi na trailer za dokumentarni film Blackfish, ki je bil tik pred izdajo. Tako sem komaj čakal, da izide in ga takoj naročil.

V dokumentarcu Gabriele Cowperthwaite Blackfish sem končno dobil odgovore na vsa moja vprašanja. Blackfish je izjemen dokumentarec, ki je kljub močnim korporacijim, ki več desetletij vabijo v zabaviščne parke in nam prodajajo idealizirano podobo zadovoljnih ork v ujetništvu, podrl vse stereotipe o orkah, ki so glavni vir zaslužka, in povedal na glas, kaj se v resnici dogaja z njimi. Da bi dobro razumeli orke v ujetništvu, nas dokumentarec popelje v zgodovino ujetništva ork, poduči nas o orkah v naravnem okolju in njihovem naravnem vedenju, razkrinka dogodke, ki so se pripetile orkam v ujetništvu in kako se orke zato vedejo in nam da dobro lekcijo, da to, kar se v imenu denarja in zabave počne z orkami, ni prav.

Dokumentarec spremljamo skozi oči trenerjev, ki so delali z orkami, biologov, ki preučujejo kite ubijalce, skozi oči tistih, ki so lovili orke in nenazadnje obiskovalcev, ki so bili priča grozljivim dogodkom.
V dokumetnarcu spremljamo dva glavna karakterja, ki sta nosilca zgodbe - zgodbo orke Tilikum in zgodbo trenerke Dawn Brancheau.

Dokumentarec predstavi zgodbo orke Tilikuma, ki je bil ujet 1983 in prodan v SeaLand. V tistem času so orke v vodnih parkih živele v slabih razmerah, saj so bili bazeni premajhni, voda je bila pretopla, orke so stradali in jih pogosto kaznovali. Tilikum si je delil bazen še z dvema orkama, ki sta bili dominantni in ga pogosto napadli. Ker so bile orke iz različnih družin in ker ima vsaka družina svoj način komuniciranja, se med sabo niso razumele, saj je tako, kot da bi dali skupaj ljudi, ki govorijo različne jezike in imajo drugačno kulturo. V času, ko je bil Tilikum v SeaLandu pa se je zgodila tragedija, zaradi katere so park zaprli - Tilikum je namreč ubil trenerko.

Tilikum je bil prodan v SeaWorld, kjer še danes sodeluje v predstavah. Vendar smrt trenerke v SeaLandu ni bil edini primer - nazadnje je Tilikum leta 2010 ubil trenerko Dawn Brancheau, ki je z orkami delala 15 let in je bila pravi guru med trenerji. Od tega incidenta dalje trenerji ne smejo biti več v vodi z orkami.
Vendar pa Tilikum ni izoliran primer - tudi drugod so poročili o nasilnem vedenju ork in o smrtnih žrtvah. Kakšni so razlogi za takšno vedenje ork, ki so v naravnem okolju človeku neškodljive, pa si oglejte v dokumentarcu.



Po ogledu dokumentarca sem začel gledati drugače na vse v povezavi z orkami. Da bi sestavil vse koščke mozaika, sem se ponovno vrnil k filmu Free Willy, ki sem ga gledal s popolnoma drugimi očmi. Film jasno razkriva, kakšne občutke doživlja žival v ujetništvu in jih primerja s človeškimi (na primeru Jessyja). Obsoja lov ork ter jasno pove, da orke ne spadajo v premajhne bazene za zabavo ljudi, ampak v morje k svojim družinam. 

Mnogi gledalci so se po ogledu filma Free Willy začeli zavzemati za to, da se orko, ki je v filmu upodobil Willyja, zares izpusti v morje. Organiziranih je bilo celo nekaj protestov, posledično pa je nastala tudi organizacija, ki je zaradi velikega odziva gledalcev, ki so prispevali denar in zasluženega denarja s filmom, res lahko omogočila, da se je Willy vrnil v morje.

Pravo ime Willya je Keiko, kar pomeni The Lucky One.  Keika so ulovili leta 1979 v zalivu na Islandiji. Tri leta kasneje so ga prodali MarinLandu v Orlandu, kjer je prvič izvajal nastope. Nato je bil prodan v zabaviščni park v Mehiko, kjer so snemali tudi film Free Willy. Zgodba Keika je zelo bogata, zbrana pa je v dokumentarnem filmu: Keiko's Journey Home, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi.



Dokumentarec Keiko's Jurney Home se zaključi v bazenu Oregon Coast Aquarium, kamor so Keika premestili z namenom, da bi popolnoma okreval in kjer so ga pripravljali na spust v morje. Pred časom pa sem odkril še en dokumentarni film, ki nadaljuje zgodbo Keika, Keiko The Untold Story, ki pripoveduje o tem, kako so Keika izpustili v morje skozi pripovedovanje ljudi, ki so bili takrat ob Keiku in o tem, kako se je Keiko prilagodil novemu življenju v divjini. Ker je bil Keiko večino svojega življenja v ujetništvu, Keika ni bilo tako enostavno vrniti v morje, saj so ga morali previdno in postopoma navajati na njegov naravni življenjski prostor.

Keiko The Untold Story prikazuje življenje Keika po odhodu iz ujetništva. Prikazuje, kako so Keika z vojaškim letalom odpeljali na Islandijo, v njegov rodni kraj, kamor se je vrnil skoraj po 20 letih. V zalivu na Islandiji so mu pripravili ogrado veliko kot nogometno igrišče, da bi se postopoma navajal naravnega okolja.
Keiku je bilo morje všeč, predvsem nevihte, valovi in veter. V nekaj mesecih je postal močnejši in lepši kit. Ves čas ga je spremljala ekipa ljudi, ki so ga učili, kako preživeti v naravi, po nekaj mesecih pa so ga izpustili v divjino. Na začetku je v spremstvu ladje odhajal le na sprehode, na katerih je spoznaval druge orke, ki pa jih je opazoval le iz varne razdalje. Ekipa si je prizadevala, da bi postal neodvisen od ljudi, da bi se sam prehranjeval in bi našel družino, kateri bi se lahko priključil. Tako so ga nehali spremljati z ladjo, pritrjeno pa je imel signalno napravo, da so lahko še vedno spremljali, kje se nahaja.

Keiko se je še vedno vračal nazaj v zaliv, vendar vedno redkeje. Keiko je dneve preživljal v naravi in se družil z orkami, ekipa pa je od daleč opazovala, ali se prehranjuje dobro in kakšen je njegov napredek. Nekega dne pa se je morala ekipa zaradi hude nevihte vrniti nazaj v zaliv in Keika pustiti samega. Keiko se je začel čedalje bolj oddaljevati. Plaval je sam, več dni, naravnost proti Norveški. Predvidevali so, da je šel iskat svojo družino. Ko je prišel do Norveške, je izgledal čudovito. Tam se je zdržal dlje časa, obiskoval je ljudi, odhajal na odprto morje ter se družil z drugimi orkami. Takšni so bili njegovi dnevi vse do decembra leta 2003, ko je Keiko hudo zbolel in kmalu zatem, pri svojih 25 letih, umrl. 



V spominu so mi ostale besede dr. Naomi Rose, ki v dokumentarcu govori o tem, kako različni smo si ljudje in orke: "Ljudje gledamo na orke iz svojega zornega kota ter določamo, kako inteligentne so, vendar inteligentnost definiramo po zmožnostih ljudi. Seveda bi lahko rekli, da so orke zelo neumni ljudje, saj ne znajo delati stvari, ki jih znamo mi. Vendar se moramo zavedati, da je toliko stvari, ki jih zmorejo orke, ljudje pa ne. Ljudje smo orke naučili sporazumevanja z nami preko piščali in ostalih pripomočkov in orke so razvile visoko raven razumevanja ljudi. Razumejo samostalnike, glagole, čustva (jezo, veselje), razumejo, kaj želimo, da storijo. Mi, ki smo tako zelo inteligentni, pa njih ne razumemo. Ne poznamo njihovega jezika, ne vemo, kaj nam želijo povedati. Torej one razumejo nas, medtem ko mi ne razumemo njih. Kdo je potem pametnejši? "

To je dober način, kako bi morali ljudje gledati na orke. Zavedati bi se morali, da smo si popolnoma različni,  in da ne razumemo njihovih potreb in čustev, zato spadamo v različne svetove. 


** Film Blackfish je mogoče najti na spletu, film Keiko's Jurney Home si lahko ogledate na zgornji povezavi. Če pa kdo želi videti tudi film Keiko The Untold Story, nam lahko piše na retrospektiva.blog@gmail.com
Objavi Komentar
Objava komentarja