UNSCHOOLING

četrtek, 08. maj 2014

Ravno v teh dneh se v Sloveniji začenja letošnja matura za srednješolce, izvajalo pa se je tudi nacionalno preverjanje znanja, ki je bilo včasih za osnovnošolce 6. razreda prostovoljno, sedaj pa je obvezno, tako kot je obvezno za učence 9. razreda. "Dosežki nacionalnega preverjanja znanja so dodatna informacija o znanju učencev," lahko beremo na spletni strani Ministrstva za šolstvo, kjer je tudi zapisano, da se z nacionalnim preverjanjem znanja, preverjajo standardi znanja, določeni z učnim načrtom. Standardi znanja so namreč predpisani. Npr. za 1. razred je pri glasbeni vzgoji standard znanja, da zna otrok ob poslušanju krajših skladb razlikovati med pevskimi glasovi in inštrumenti. Če tega ne zna prepoznati, torej ne doseže predpisanega standarda. Če povzamem, torej nacionalno preverjanje znanja preverja, ali se je učenec naučil predpisano snov, iz rezultatov pa ne moremo videti dejanskega znanja ali intelekta otrok, njihove kreativnosti in zanimanj.


Ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi  otroka lahko vzgajali brez šole, brez testov, brez obvezne prisotnosti in brez pritiskov, ki so sestavni del opisanega ter bi se bolj osredotočili na to, kar zanima otroka in bi ga tudi usmerjali glede na njegove interese? O takem načinu izobraževanja so posamezniki (npr. John Holt že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja)  razmišljali že pred desetletji in otroci, ki so se tako izobraževali, so sedaj že odrasli. Tak način izobraževanja so poimenovali unschooling, ki je način šolanja pri katerem otroci sploh ne obiskujejo šole. Gre za podoben sistem kot pri šolanju na domu. Pri šolanju na domu učni proces poteka podobno kot v šoli, le da so doma učitelji ponavadi starši, ki pa otroke šolajo po istih učnih načrtih (vsaj za osnovne predmete, katerih znanje se ob koncu šolskega leta tudi preverja) kot jih uporabljajo šole. Unschooling je bolj radikalni pristop k izobraževanju otrok, saj načeloma ne sledi nobenemu predpisanemu učnemu načrtu, ali pa se starši odločijo, da bodo po učnem načrtu učili samo izbrane predmete (npr. matematiko), glede ostalih tematik pa bodo izbiro prepustili otrokovim interesom, katere starši prepoznavajo in otroke usmerjajo glede na izražene individualne interese, talente in zanimanja. Otroke vzpodbuja k lastnemu razmišljanju, izobraževanje pa ne temelji na pripravljanju za določene teste ( kot je npr. nacionalno preverjanje znanja, ki je že postal način za preverjanje "kakovosti" šol oz. primerjanju šol med sabo). Zakaj otroci sploh hodijo v šolo? Zato, ker morajo, saj je to obvezno in pričakovano in ker to počnejo vsi ostali, ker potrebujejo izobrazbo, da si bodo lahko našli delo. Če na ta način pristopamo k učenju, bomo na isti način pristopili tudi k službi, pravijo unschoolerji, ki jo bomo opravljali zato, ker jo moramo, ker potrebujemo denar, ker to počnejo tudi vsi ostali. Unschoolerji pa se učijo zato, ker jih nekaj zanima, ker je zabavno, fascinantno ipd., ne zato ker so v to prisiljeni, ampak ker si to želijo.

Spomnim se, da so nam že v začetku srednje šole dali jasno vedeti, da so se priprave na maturo že začele in v naslednjih letnikih so nas z maturo še bolj strašili. Priprave za določeni test (v OŠ nacionalno preverjanje znanja, v srednji šoli pa matura) šole usmerja in sili k sledenju predpisanim učnim načrtom in ne dovoljuje večjih odstopanj glede na potrebe oz. interese otrok. Unschooling, nasprotno, otrok ne pripravlja za določen test v oddaljeni prihodnosti, ampak se bolj osredotoča na sedanjost. Npr. učenja branja se otroci lotijo takrat, ko se jim to zdi primerno in ne takrat, ko otrok doseže določeno starost. Tradicionalna šola otroke vzgaja k poslušanju, jih disciplinira in uči ubogati, saj sledi vnaprej določeni strukturi, ki pa je pri unschoolingu odvisna predvsem od staršev.

Unschooling je zelo popularen v ZDA, kjer je dovoljen v vseh 50-ih zveznih državah, širi pa se tudi v Evropo in druge države. Sicer ima veliko privržencev, veliko pa je tudi nasprotnikov tega načina izobraževanja. Ena izmed kritik je, da otroci, ki so večinoma doma, niso socializirani. Res je, da so unschoolerji veliko doma, v večini primerov je doma tudi eden od staršev, tako da otroci niso prepuščeni sami sebi. V tujini so skupnosti družin, ki svoje otroke šolajo na unschooling način, precej močne, tako da se otroci teh družin družijo med seboj, pripravljajo različne dogodke, konference ipd., s pomočjo katerih se otroci socializirajo. Tudi pri nas je kritika šolanja na domu enaka. Kot pravi varuhinja Vlasta Nussdorfer, se otroci najhitreje in najbolje socialnih veščin učijo v družbi vrstnikov. Položaj, iz katerih se otrok omenjenih veščin uči, lahko vsak dan doživlja le v šoli z vrstniki in učitelji in ne izključno doma. 


Kaj pa v Sloveniji?


V Sloveniji je osnovna šola obvezna, možno je sicer šolanje na domu, vendar pod določenimi pogoji in ob nadzoru države. Srednja šola sicer ni obvezna, tako da bi bil unschooling teoretično možen tudi pri nas, vendar pa je vprašanje, kako bi družba (in delodajalci) sprejeli (in zaposlili) osebo, ki ima v rokah samo osnovnošolsko spričevalo, nima pa drugega, od države priznanega naziva. V ZDA se lahko tudi unschoolerji vpišejo na college, medtem ko se pri nas, brez mature, verjetno ne morete vpisati na nobeno fakulteto. 


Gotovo je, da je odgovornost staršev, ki se odločijo za unschooling, ogromna, posebno, če otroci nikoli niso obiskovali osnovne šole. Zanimivo bo čez nekaj let videti, kako se bodo izkazali unschooling otroci pri vzgoji svojih otrok. Dr. David Zyngier, profesor, ki se ukvarja z učnimi načrti in pedagogiko unschooling primerja z izbiro hrane. Če otrokom prepustimo, da sami izberejo kaj bodo jedli, verjetno ne bodo jedli zelenjave, ampak industrijsko predelano hrano kot npr. hamburgerje s kokakolo, torej nezdravo hrano. Po njegovem mnenju je tudi unschooling nezdravo izobraževanje. Svoboda, ki je v ZDA ena izmed temeljnih vrednot, vsaj kot tako jo deklarirajo, je ena izmed temeljnih vrednot unschoolinga, kjer poudarjajo svobodo otroka ter svobodo izbire. Našo slovensko miselnost pa ponazarjajo že pomisleki glede šolanja na domu, za katerega pravijo, da se lahko v nekaterih primerih izobraževanja na domu kršijo otrokove pravice. Mnenje varuhinje Vlaste Nussdorfer pa je, da bi morali starši dobro premisliti, ko se odločajo za izobraževanje na domu. Za to delo z otroki bi morali obstajati res tehtni razlogi, kot je na primer bolezen otroka ali posebne potrebe, zaradi katerih ne more hoditi v šolo. Kdor se odloči za šolanje na domu, je verjetno pod drobnogledom socialne službe. Unschooling je torej pri nas, tako kot npr. v Nemčiji, nedopusten, ne samo iz zakonodajnega stališča, temveč v večini tudi iz družbenega vidika (tudi z vidika države) in je še eden izmed primerov razlikovanja v miselnosti med različnimi narodi ter pokazatelj kako zelo na nas vpliva okolje, v katerem odraščamo in živimo.

Glede na navedeno pri nas torej ni najbolj zaželjeno, da se otroci šolajo doma oz. da ne hodijo v redno šolo. Zakonodaja predvideva tudi kazni za neuspešno domače šolanje. Če otrok ne dokaže zahtevanega znanja, ima zgolj eno možnost ponavljanja in če tega ne opravi, mora v naslednjem šolskem letu nadaljevati osnovnošolsko izobraževanje v šoli. Naša država staršem torej ne zaupa in, če otroci ne dosegajo predpisanih standardov znanja, zadeve vzame v svoje roke.

Pomanjkljivosti unschoolinga obstajajo, mnoge prednosti pa je možno izkoristiti četudi so otroci v redni šoli. Unschooling se namreč lahko izvaja, čeprav otroci redno hodijo v šolo (nekaj predlogov, kako to narediti najdete tu), saj se učenje izven šole, hote ali ne hote, nikoli ne zaključi.

Tistim, ki vas unschooling zanima, priporočam naslednje vire:
- unschooling videi


Fotografije so pridobljene iz: http://www.freeimages.com/
Objavi Komentar
Objavite komentar