MAGIČNA TORTA

Moka, sladkor, jajca, maslo oz. olje in mleko so osnovne sestavine marsikaterega recepta za biskvit (npr. tega in tega). Ali ni zanimivo koliko različnih peciv lahko dobimo s kombinacijo teh osnovnih sestavin, ki jih z različnimi dodatki, npr. s sadjem, kremami ali drugim spremenimo v torte? Še bolj zanimivo pa je, da lahko zgolj iz enega testa dobimo pecivo oz. torto s tremi plastmi - torej v pekač naenkrat zlijemo eno testo in ko je pečeno, dobimo tri plasti, tako kot vidite na zgornji fotografiji. Ker se ta čarovnija naredi sama, med peko, se torta imenuje magična. Vrhnja plast je biskvitna, srednja kremasta, spodnja pa je nekje vmes med obema. Bolj kot sestavine, ki niso čisto nič posebnega, je pri torti pomembna tehnika (predvsem kako vmešamo beljake), tri različne plasti pa se naredijo, če testo pečemo na nižji temperaturi in dlje kot eno uro. Priprava ni zahtevna, sestavine so enostavno dosegljive in relativno poceni.

Potrebujemo kvadraten model oz. pekač velikosti 20x20 cm, višine vsaj 5 cm. Jaz sem uporabila keramični pekač, ki sem ga kupila v Mercatorju za relativno nizko ceno (pod 5 eur, mislim, da je bil 3,5 eur). Testo pa ne naraste več kot za 1 cm.

Potrebujemo:

115 g bele moke

150 g belega sladkorja v prahu

500 ml mlačnega mleka

4 jajca (sobne temperature)

125 g stopljenega masla

1 žlico hladne vode

1 žlico vanilijevega ekstrakta 

1 čajno žličko limoninega soka ali jabolčnega kisa

ščepec soli

Najprej stopimo maslo, saj se mora pred uporabo ohladiti na sobno temperaturo. Pekač obložimo s peki papirjem, jaz sem ga obložila tako, da sem za dno izrezala poseben kvadrat, za stranice pa trakove, ki so malo širši kot je višina stranic. Peki papir se lažje oblikuje, če ga zmočimo z vodo. Jajca, ki niso neposredno iz hladilnika, ampak so sobne temperature, ločimo na beljake in rumenjake. Rumenjakom dodamo sladkor v prahu in stepamo, da masa naraste in zbledi. Dodamo žlico hladne vode, premešamo, dodamo še vanilijev ekstrakt in ponovno premešamo. (Vanilijev ekstrakt lahko seveda zamenjamo z vanilijevimi semeni, ne pa z vanilijevim sladkorjem, razen če bi ga dali v večji količini, saj je vanilijev dodatek zelo pomemben, brez njega bo testo imelo okus po jajcih.) Dodamo še ščepec soli, premešamo ter dodamo stopljeno maslo. Ko je masa dobro zmešana, dodamo presejano moko, premešamo in dolijemo mleko ter ponovno premešamo. Masa ne sme imeti grudic, v primeru da jih ima, jo precedimo. Pečico vključimo na 150°C. Stepemo beljake, ki jim, ko so napol stepeni in so že bele barve ter mehurčkasti, dodamo žličko limoninega soka ali pa jabolčnega kisa, zaradi stabilizacije beljakov. Beljake stepemo do konca, da je sneg svetleč in beljakovi vrhovi na metlici, ki jo potegnemo iz snega, čvrsti (zaključimo preden sneg postane suh in se začne lomiti). Sedaj pa sledi ključni del, pri katerem bodimo posebej pazljivi, saj je potrebno sneg vmešati v preostalo zmes jajc, sladkorja in moke. Najlažje bomo to storili z metlico. Takoj, ko so beljaki vmešani, tako da imamo enakomerno zmes, z mešanjem prenehamo in testo vlijemo v pekač. Pečemo 80 minut na 150°C. Ko je testo pečeno, ga pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo, nato pa ga za vsaj eno uro postavimo v hladilnik, da se bo lažje rezalo. Pred rezanjem testo prestavimo na desko za rezanje in ga z daljšim, ostrim nožem, ki smo ga predhodno pomočili v hladno vodo, razrežemo na kocke, ki jih lahko posujemo s sladkorjem v prahu.

Recept za testo sem našla tu in je identičen temu videoreceptu.

Maroški kolač in Švedska (I. del)

Današnji recept sva z Evo dobili na Švedskem, natančneje v mestecu Edsbyn, ki je majhno, podeželsko mesto, 300 km severneje od Stockholma, sredi gozdov in jezer, pravzaprav sredi ničesar:). Čeprav tam nisva srečali veliko Švedov, ker so bile ceste večinoma prazne, saj je bilo oktobra že kar mrzlo in so se bolj zadrževali v njihovih skromnih hišah in stanovanjih, sva od prijateljice, ki sva jo tam obiskali in pri kateri sva bivali v času najinega obiska,  izvedeli kar nekaj zanimivih dejstev o Švedih.

Ko smo šle na sprehod do bližnjega jezera (na sliki zgoraj), ki jih je na Švedskem res veliko, okoli teh jezer pa imajo Švedi svoje koče, da v njih preživljajo prosti čas, sva opazili, da so hiše na podeželju precej skromne in majhne, da na oknih nimajo zaves in da imajo na okenskih policah svetilke. Zime so pri njih namreč zelo temne, poleti pa imajo skoraj ves dan dnevno svetlobo, zato pozimi lovijo dnevno svetlobo, kolikor morejo. Takoj, ko se stemni, prižgejo svetilke na okenskih policah, da jim dajejo občutek svetlobe in toplote. Že med vožnjo z vlakom sva ugotovili, da z elektriko ne skoparijo, kar se nama je potrdilo tudi pozneje v Stockholmu, saj so stavbe v notranjosti (npr. pisarne) razsvetljene vse noči in luči sploh ne ugašajo. Na sprehodu sva tudi opazili, da so asfaltirane le glavne ceste, vse ostale so makadamske. Prijateljica je pojasnila, da je glavni razlog za to sneg, ki ga sploh ne plužijo v celoti, ampak splužijo le zgornje plasti snega, s čimer preprečujejo zaledenelost cest. Oni že vedo, saj ni nič nenavadnega, če imajo pozimi -25°C.

Na sprehodu skozi gozd, do jezera, smo se ustavile tudi v second hand shopu, ki je bil, poleg dveh majhnih trgovin s hrano, edina trgovina v kraju. Kdor je torej karkoli potreboval, je imel na izbiro le, da se odpelje do slabo uro oddaljenega mesteca Bollnäs ali pa željeni izdelek poskusi najti v second hand trgovini, kjer so imeli rabljeno pohištvo, oblačila, kuhinjske pripomočke, stare razglednice, knjige, revije... Second hand trgovine so na Švedskem priljubljene, saj Švedi stremijo k temu, da pokvarjene predmete popravijo oz. stvari, ki jih ne rabijo prodajo trgovini z rabljenimi stvarmi, kjer potem tudi kupujejo.

Najina prijateljica je stanovala v bloku, v stanovanjih pa niso imeli pralnih strojev, saj so imeli v kleti skupno pralnico, kjer pa ni bilo mogoče prati po mili volji in kadarkoli, ampak si si moral predhodno rezervirati termin. Za sušenje oblačil niso imeli sušilnih strojev, ampak posebno sobo za sušenje perila, kjer se perilo obesi, nato pa vključi dva ogromna ventilatorja, ki obleke posušita s toplim zrakom.

Star Volvo je klasika švedskega podeželja, z rdečim smo se tudi me vozile naokrog, ogledale pa smo si celo Volvo rally.

Povabljene smo bile tudi na rojstvnodnevno zabavo sosedove širiletnice. Mama je iz Maroka, oče nekje iz juga Afrike. Ona se še ni zaposlila, ker ne zna dovolj dobro švedsko, hodi pa na tečaj, on ima tri službe. Poleg štiriletnice imata še dvojčka, stara dobro leto. Migrantov je na Švedskem veliko, imajo precej prijazno integracijsko politiko. Migranti se družijo med sabo, Švedi pa med sabo in glede na to, da je najina prijateljica Slovenka, spada med migrante, zato na zabavi nisva spoznali veliko Švedov, družba je bila pa zelo mešana. Poleg družine gostiteljice je bila prisotna tudi Kolumbijka, pa iraška in poljska družina. Kljub mešanici kultur jezik ni bil ovira, ženske so med sabo ves čas klepetale. V prijetnem vzdušju smo poskusili nekaj sladic, ki jih je Maročanka pripravila. Za pecivo, ki nama je bilo najbolj všeč, sva dobili celo recept, ki ga danes predstavljam natanko tako, kot mi je bil podan (zanimivo je, da so količine podane v decilitrih).

Za biskvit potrebujemo:
4 jajca
2 dl sladkorja (200 g)
1 dl masla (100 g)
1 dl olja
2 dl jogurta (navadnega ali sadnega)
pest zlatih rozin (70 g)
pest mletih mandljev (40 g)
4 dl moke (270 g), ki ji dodamo pol žličke pecilnega praška

Za preliv potrebujemo:
100 g čokolade za kuhanje
100 g sladke smetane

pekač velikosti 20x35 cm
peki papir

Priprava je zelo enostavna, saj vse sestavine postopoma zmešamo (jajca in sladkor stepemo, dodamo tekoče sestavine, na koncu pa še moko, rozine in mandlje). Pekač (30x18 sm) obložimo s peki papirjem in nanj zlijemo maso. Pečemo na 200 °C, dokler testo ni pečeno, kar preverimo tako, da vanj zapičimo zobotrebec in če je testo pečeno, bo zobotrebec čist.

Pečeno testo ohladimo in ga prelijemo s čokolado, ki jo pripravimo tako, da 1 dl sladke smetane zavremo, odstavimo, nato pa vanjo zamešamo 100 g nalomljene čokolade. Mešamo tako dolgo, da se čokolada popolnoma stopi, če je potrebno, čokolado še malo segrejemo in ves čas mešamo. Ko se čokolada strdi, pecivo razrežemo na enako velike kose.

Gostiteljica z dvojčkoma. V tradicionalno opremljenem stanovanju je izstopal velik televizor, ki nekako ni spadal v prostor.

Poleg tega peciva so postregli še torto in pa čaj. Zanimivo je bilo, da je stregel mož, pecivo je seveda pripravila žena, ampak goste je pa stregel mož, ki je za nami tudi pospravil, ko smo se posladkali. 

Kaj Švedi dejansko jedo sicer nismo popolnoma odkrile, izvedele pa smo, da kruha, kakršnega jemo pri nas, skorajda ne poznajo. Priljubljeni so njihovi Wassa kruhki in pa sladek Polarbrod. Radi imajo tudi mlečne izdelke, hladilniki v trgovinah so zelo dobro založeni s siri v različnih oblikah, za rezanje sirov pa dosledno uporabljajo lopatke, ki jih je možno kupiti tudi pri nas, vendar pa nikoli nisem vedela, da so namenjene rezanju sira. Švedi imajo zelo dobro, pitno vodo. Zanimivo se nama je zdelo tudi, da solate ne prelijejo s klasičnim prelivom: sol-kis-olje.

Wassa kruhki, Polarbrod, lopatka/nož za sir in pepparkakor piškoti.

V prostem času so Švedi radi v naravi, ukvarjajo se z lovom in različnimi športi, bandy je šport, ki je zelo priljubljen, Edsbyn ima baje dobro ekipo in dobre pogoje za treninge. Upokojenci se radi posvečajo balinanju, sicer pa je tudi na Švedskem priljubljeno savnanje in nato kopanje v jezerih. Emancipacija žensk je na švedskem podeželju opazna. Nič nenavadnega namreč ni, če na cesti srečate velik traktor s prikolico, ki ga vozi ženska, saj so Švedinje velike, močne in sposobne težkega dela in samostojno voditi kmetijo.

V naslednjih dneh bom predstavila še recept za švedsko sladico in nekaj zanimivosti o Švedih ter povedala več o najinem obisku Stockholma.