ROBBIE WILLIAMS, 13.8.2013, ZAGREB

Vir

"I'm a singer, I'm a songwriter and I'm a born entertainer." 

 Live at Knebworth

Robbieja Williamsa sem si že leta želela videti v živo. V bistvu že 10 let nazaj, ko sem v rokah prvič držala njegov koncertni CD Live at Knebworth, ki ga je v treh dneh obiskalo 375 tisoč ljudi. Ta album je tudi drugi na lestvici najbolje in najhitreje prodajanih live albumov v UK. Ironično so prvi na lestvici Take That, s koncertom iz leta 2009. 

Robbie Williams je rojen za na oder: pritegnejo te njegova karizma, čudovit glas, njegov humor, uživanje v glasbi, pristen stik z množico in nenazadnje njegove pesmi, ki so pop mojstrovine. Njegova pop persona na odru pa je precej drugačna od njegovih demonov, s katerimi se stalno spopada in o katerih piše v besedilih. Vedno je odkrito govoril o svojih težavah z depresijo, o tem, da je v življenju (bil) vedno nesrečen, nesamozavesten in samodestruktiven. In ker so pesmi tako avtobiografske, Robbie pravi, da je težko stopiti na oder noč za nočjo in peti o stvareh, ki najbolj bolijo in te občutke podoživljati.

Morda je sedaj, ko je poročen in ima hčerko, nekaj njegovih demonov izginilo, na kar nakazuje tudi nova plošča, ki ima, po Robbiejevih besedah, v sebi upanje. Z albumom Take The Crown se je Robbie želel vrniti v velikem slogu, narediti pop komade, primerne za stadione in jih na stadionih tudi izvajati. Tako se je po letu 2006 prvič odpravil na turnejo v želji, da nadaljuje tam, kjer je končal: z razprodanimi koncerti in navdušenim občinstvom. Sam namreč pravi, da ima še slabo leto, da uživa kot pop zvezdnik, saj meni, da si po štiridesetem letu samo še starec, ki na odru poje pesmi. 

V sklopu turneje se je prvič ustavil tudi v Zagrebu. Če ste zagrebški koncert morda zamudili, pa bo ta torek, 20.9., koncert Robbieja Williamsa v Talinu predvajan v živo v več kot 750 kino dvoranah po svetu, tudi v Sloveniji (klik!).

"It's wierd getting up night after night and singing about stuff that really really hurts." 

When Robbie met James

Vstopnice za koncert so bile kupljene že v marcu (takoj, ko so prišle v prodajo:)). Tako da se je že takrat začelo pričakovanje koncerta, predvsem zato, ker sem na Youtubu spremljala priprave na turnejo, ko pa sem si ogledala še setlisto za to turnejo, ki je res odlična in poslušala komade, sem na koncert že komaj čakala.

Mogoče bi bilo celo bolje, da prej ne bi vedela in videla ničesar o koncertu in bi vse skupaj delovalo bolj unikatno in spontano.

Na koncert sva šli s Špelo kar z avtom, saj od doma do Zagreba potrebujeva slabo uro. No ja, če v Zagrebu ravno takrat ni koncerta Robbieja Williamsa:). Stadion sva našli brez GPS-a (samo sledili sva avtom s slovensko registracijo:)), dobili parkirni prostor čisto zraven stadiona (in zanj odšteli 10 eur) in bili okoli šestih že na stadionu. Takrat je bilo v Zagrebu še sončno in prijetno toplo. Potem pa je zapihalo, nebo so prekrili oblaki, ohladilo se je in začelo je deževati. Tako sva nastop Ollyja Mursa spremljali pod streho, ko pa je okoli devete ure na oder stopil Robbie Williams, sva odmislili dež in se prepustili koncertu oziroma glasbenemu šovu.

"I have the energy, the want and the ambition  to go out and conquer the world again."

When Robbie met James

Koncept šova izvira iz naslovnice albuma Take The Crown, ki jo krasi Robbiejeva pozlačena glava oziroma njegov doprsni kip. Na podlagi 3D posnetkov, ki so bili narejeni za naslovnico, so potem izdelali velike konstrukcije Robbiejeve glave, ki so tekom koncerta prihajale na oder in poskrbele za šov. Zanimivo pa je, da kljub vsemu dogajanju na odru šov ne zasenči Robbieja Williamsa in je tako on še vedno večji kot vsi velikanski kipi. Res mi je bilo všeč, da Robbie sodeluje s publiko, spremlja njihovo reakcijo, se z ljudmi v prvih vrstah tudi pogovarja in ti da občutek enakovrednosti, kar je za velike koncerte prej izjema kot pravilo. 

"You stop being a popstar at 40 and start being an old man singing."

Morning TV interview

Me je pa nekoliko zmotilo dejstvo, da je Robbie pred zagrebških koncertom odigral že dvajset identičnih koncertov. Tako je tudi njegov pozdrav, njegov nagovor v hrvaščini, Beyonce ples, pesmi, skratka skorajda vse, že vnaprej pripravljeno in je že bilo izvedeno, zato ni veliko prostora za spontanost. 

Malo sem bila mogoče razočarana le nad komadi Millenium, Sexed up in Better man, ko je Robbie sam poprijel za akustično kitaro, saj se pri izvajanju komadov ni ravno potrudil. Na žalost so meni tako ljubi komadi zveneli nekoliko neprofesionalno, poleg tega pa so okoli mene ljudje tako glasno govorili, da so Robbieja preglasili. 

Sem pa zelo uživala v vseh ostalih pesmih, predvsem so me navdušili Monsoon, ki ga ni mogel pokvariti niti dež, Me and my Monkey, z odlično animacijo in pa seveda pesem Angels, pri kateri je več deset tisočglava množica na ves glas prepevala verze pesmi.  Nekaj posebnega je bilo tudi prepevanje pesmi Wonderwall od Oasis: verjetno kot posmeh Liamu Gallagheru, ki je junija v enem od intervjujev dejal, da bi moral njegov bend  Beady Eye razprodati stadion Etihad za 60 tisoč ljudi trikrat zaporedoma in ne nek debeluh, pri čemer je mislil na Robbieja ("We should be playing the Etihad three nights, not some fucking fat fucking idiot").

"I've made the most commercial, the most viable, the most stadium album I've ever made. I think it is bright, it is punchy, young. I think there is hope in this record."

When Robbie met James

Kar se mene tiče, bi v koncertu enako uživala tudi brez vsega šova, saj te njegove pesmi in njegova energija na odru prevzameta in poješ, plešeš, skačeš in uživaš ob vsakem komadu. Njegov bend je vrhunski in da celotni izkušnji piko na i. So pa tudi novi komadi super zveneli, stare in nove uspešnice pa so lepo prepletali. 

Tako je po mojem mnenju Robbieju uspelo pokazati vsem tistim, ki so dvomili, da bo še kdaj polnil stadione, da ga v zadnjih sedmih letih publika ni pozabila in še ima v sebi tisto magijo, karizmo, ki ga je izstrelila med najuspešnejše pop izvajalce zadnjih dvajsetih let. Kot pravi v pesmi Be a Boy na novem albumu: "They said it was leaving me, the magic was leaving me, but I don't think so".

Nekaj utrinkov s koncerta si lahko pogledate tudi v spodnjem videu:

THE CRANBERRIES, 28.10.2012, PADOVA

»This is your life, this is your moment.«

V nedeljo popoldne, ko je zapadel prvi sneg in je bila Ljubljana v znamenju maratona, smo se odpravili na koncert ameriške skupine The Cranberries, ki je bil v mali dvorani Palafabris v Padovi. Naj poudarim, da je bila dvorana majhna, za okoli 4000 ljudi. Ampak perfektna. Brez problema smo bili v prvih vrstah, tudi zvok je bil dober in vsak od obiskovalcev je videl, kaj se dogaja na odru.

In smo imeli kaj videti, saj je (sedaj blond)  Dolores nekaj posebnega, njeni gibi pa edinstveni.  Izžareva veliko pozitivne energije. In je je po celem odru dosti. S pogledom se kar ne moreš odlepiti od nje, saj da svoj pečat vsakemu komadu in tega na cdju pač ne dobiš.

Že na začetku so fantje in dve dekleti (pevka in klaviaturistka) ogreli dvorano, saj so koncert začeli s starimi uspešnicami  kot so Animal Instinct, Just my imagination itd. Odigrali so kar 26 komadov in sama sem bila nad izbiro zadovoljna. Slišali smo vse največje hite in pa tudi nekaj pesmi iz nove plate, ki pa so jih lepo prepletali s starimi. 

Koncert se mi je zdel precej intimen. Dolores se je pogovarjala z ljudmi iz prve vrste, na prošnjo publike so celo zaigrali dodatni komad Promise (so sprejemali glasbene želje). Na oder je iz prvih vrst dobila vrtnice, pa plakate in celo italijansko zastavo.

Na žalost dvorana ni bila razprodana in je večina ljudi prišla bolj pogledat skupino, kot pa da bi bili dejanski  feni. Vsaj takšen vtis sem dobila, ko sem se med koncertom ozirala okoli.  Pogrešala sem tisto energijo, mogoče celo evforijo publike.

 Cena karte je bila 34eur, kar se mi zdi za tak bend relativno malo. Je pa res, da smo verjetno le Slovenci vajeni tako visokih cen koncertov (ponavadi okoli 100 eur), saj lep delež dobi tudi organizator prevozov. Kaj moremo, v Slovenijo pač veliki bendi ne zahajajo.

O organizaciji koncerta pa tako: 

* Italijani niso ravno točni. Odprtje vrat koncertne dvorane smo, na dežju in mrazu, brez dežnikov (ker naj bi jih na vhodu vzeli, čeprav ni potem nihče pregledoval osebnih stvari) dočakali ob pol osmih, čeprav naj bi jih odprli ob pol sedmih. Zamuda seveda ni tako gromozanska, ampak vsakih 5 min več v takšen vremenu je preveč. Se je pa koncert začel točno ob uri, kar je pohvalno. Tako smo že ob pol polnoči bili na busu in se peljali proti Sloveniji.

* Vodo so ti odprli in ti vzeli zamašek (verjetno iz varnostnih razlogov), kar je dokaj nepraktično, saj je ne moreš zapreti in je dati v torbo, tako da si med koncertom pač žejen.

Drugače pa ja, ti koncerti vedno tako hitro minejo. Jaz sem imela karto že aprila (hvala prijateljem za darilo), saj naj bi bil koncert že konec junija, pa je bila celotna turneja prestavljena na jesen. Torej, čakaš koncert dolgo, potem pride ta veseli dan. Štartaš ob 2h iz Lj, se voziš 4 ure, da prispeš do prizorišča, pa potem še dobre 3 ure, da se koncert začne. Koncert pa traja 2 uri in to res prehitro mine. Ampak je pa vredno čakati.

P.s.: Žal nimam nobenih svojih slikic in videoposnetkov. Sem pa nekaj utrinkov našla na internetu (čeprav me je prav presenetilo, koliko časa sem porabila, da sem kaj našla).

SEVERA IN GAL GJURIN, NOVO MESTO

Še vedno sem pod vtisom včerajšnjega koncerta, ki ga je organiziral LokalPatriot v sklopu Muzejski vrtovi. Žal je bil koncert zaradi slabega vremena prestavljen v Kulturni center in je bilo zato vzdušje precej drugačno kot bi bilo, če bi bil koncert na muzejskih vrtovih. Bilo je bolj resno, verjetno prostoru, v katerem smo bili,  bolj primerno. Ampak kljub temu je Galu uspelo vzpostaviti kontakt s publiko in tudi publika je bila razpoložena.

Nikoli nisem bila ravno fenica Gala Gjurina, na koncert sem šla bolj zaradi Severe. Gal se mi je pač vedno zdel nekoliko vzvišen, njegovi hiti, ki se vrtijo po radiu pa narejeni po konceptu enostaven-komad-ki se bo vrtel-in-bom-lahko-zaslužil-z-njim. Res pa je, da ga nisem nikoli spremljala in je bil to le moj first-look-impression.

Zanimiv mi je postal, ko sem poslušala posebno izdajo Telstarja (Izštekani Telstar) ob 40. obletnici delovanja Vala 202.

Kar lahko sedaj, ko sem ga slišala v živo, rečem zanj je, da je on glasbenik. Pravi muzičar. Ima super ekipo, s katero ga žgejo na odru. Se mi tudi zdi, da ni obremenjen s tem, da more biti vse popolno, brez napake, ampak da dela predvsem na tem, da se v glasbi uživa. In tega ne vidiš pogosto. Pa tega tudi nisem še nikoli doživela, da bi ti nek glasbenik rekel, da pusti svoj naslov in ti bo na svoje stroške poslal cd na dom. Tako da ja, sem prijetno presenečena.

Severa pa itak ni razočarala. Poje s tako lahkoto, da se vedno sprašujem, od kod ji tak glas. Pa zdi se mi prijetna. Zelo simpatična.

Kljub temu, da je koncert trajal dobri dve uri, se publika od 9-članske zasedbe ni želela posloviti. S stoječimi ovacijami smo jih dvakrat priklicali nazaj in si tako priborili še pol ure dobre slovenske glasbe.

Za zaključek lahko povzamem besede organizatorjev iz napovednika: "Njegovih koncertov se ne pozabi hitro."

RED HOT CHILI PEPPERS, HIPODROM ZAGREB

Karte so bile kupljene že decembra. Pa na ta koncert nismo čakali samo teh osem mesecev, ampak prej osem let. Ko smo še kot osnovnošolci odkrivali prve cedeje RHCP.

Z avtom smo se odpravili v Zagreb, vreme je bilo lepo, družba pa razpoložena.

Za uverturo v odličen koncert so organizatorji izbrali 2Cellos. Naredila sta žur. Ko sta igrala With or without you, je občinstvo služilo kot zbor (sicer ne ravno usklajen), ko sta igrala One way to hell se je publiki trgalo. Tako sta naredila super vzdušje in presegla pojem predskupine. Mogoče je malo lažje narediti dobro vzdušje s priredbami. Ampak kapo dol, priredbe s čelom.

Red hoti so bili skorajda do minute točni (začeli so ob pol desetih, kot napovedano)  in igrali dve uri. Te pa njihova energičnost in glasba tako poneseta, da imaš občutek, da je koncert trajal le dobre pol ure.

In kar se tiče energičnosti - jaz v svojih 20ih nisem sposobna niti desetine tega, kar so oni v svojih petdesetih. Hoja po rokah, skakanje in sočasno igranje kitare ipd. Respect.

Flea me je navdušil ne le z akrobacijami in  vmesnimi jami, ampak tudi s svojimi mini govori med koncertom. Presenetilo me je, da ni Anthony tisti, ki navezuje stik s publiko.

In kar se tiče Anthonyja: večkrat sem že slišala očitke, da njegov glas na koncertih šepa. Spodnji videi so dokaz, da temu ni tako.

Pa všeč mi je bilo, da je bil koncert na prostem. Tisti festivalski duh ima nek poseben čar. Pa oder in animacije...

Skratka koncert je bil čista zmaga. 

Pa še nekaj ne toliko koncerno-glasbenih misli o konceru:

1. Organizatorji niso dovolili vstopa z nahrbtniki, dekleta pa so lahko obdržala torbice. Čeprav, dva Srba, naša soseda v parterju, sta prinesla notri ne le dva nahrbtnika, ampak dva nahrbtnika polna alkohola. Nemogoče je mogoče.

2. Hrvatje se znajdejo in znajo izkoristiti takšen koncert. Ali prodajajo fake majice, hladno pivo, ki ga imajo v hladilnih torbah (improvizirano na ulicah) ali pa zgolj s tem, da pobirajo prazne pločevinke in plastenke. Kakšno delo na črno neki:)

3. Eno pivo na prizorišču je stalo 20 kun. Toliko nas je stalo tudi 8 ur parkiranja v parkirni hiši.