»Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k
Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša
lastnina. » Tako se začne pesem Kahlia Gibrana. In res je. Naši otroci
niso naši, kljub temu pa imamo mi ta privilegij in odgovornost, da jim
ponudimo zdrave osnove za življenje. Otroci so naši učitelji, sopotniki
in naša »zapuščina« svetu. So polni življenjske energije in
radovednosti, mi pa smo tisti, ki jim dajemo smernice kam lahko to
energijo in radovednost usmerijo.
Otroci potrebujejo naravo, saj so del narave in narava sama. So tisto
pristno in primarno, v polni rasti in prejemanju hranil iz okolja. V
prvih letih življenja smo mi tisti, ki imamo sposobnost usmerjati kakšna
»hranila« prejemajo. Kakšno hrano vnašajo v svoje rastoče telo, kakšne
izkušnje in stik z naravo jim nudimo, količino ljubečega okolja, ki jim
ga omogočamo in s kakšno »vodo« jih »zalivamo«. So kakor majhne
rastline, ki so pravkar pokukale iz zemlje in so pripravljene vsrkati
vse kar jim je namenjeno. In mi smo tisti, ki imamo moč, da jim namenimo
najboljše, kar potrebujejo za svoj popoln razvoj.
Naučiti jih kako pridelati hrano, pripraviti topel obrok, razvijati
empatijo, spoštovanje in čudenje do vsega živega, veščin medsebojnega
povezovanja in sodelovanja je pravica vsakega otroka in naša
odgovornost, da jim to omogočimo. To so osnove za zdravo in sonaravno
življenje. Za ljubezni polno življenje. In oni so naše seme prihodnosti.
Objavi Komentar
Objavite komentar