DVOŽIVLJENJE

ponedeljek, 17. oktober 2016
Pred kratkim sem bil v Salonu uporabnih umetnosti na večeru poezije, kjer sta irski poet Cathal Poirteir in Slovenka Petra Kolmančič brala svoje poezije.

Še posebej mi je bila všeč naslednja:

Dvoživljenje

Nekakšne dvoživke smo; včasih zunaj, na kopnem,
včasih potopljeni v svoja notranja močvirja.
V blatu svojih močvirj smo varni,
v njem prav lepo uspevamo.

In občutljivi smo na dotike, noli me tangere;
na besede in poglede, noli me legere, noli me videre.

Naša kri je včasih vroča, včasih ledena, včasih vodena.
Za vekami imamo žmurke, še ene veke, da se lahko

zapremo vertikalno in horizontalno neprepustno.
Ljubimo se, ne da bi si gledali v oči, nekako

naskakujemo drug drugega od zadaj, da bi
zasegli, preoblikovali, sfantazirali svoje želje in vizije

ter pustili, šli naprej, ker tisti, ki ga takole naskakuješ,
začne slej ko prej zaudarjati po žalosti,

in to je nevzdržno, tega se ne da prenesti.
Nekakšne dvoživke smo; brezglavi sleporili antagonizem.

Petra Kolmančič

Zadnje čase se zdi, da smo vsi ljudje zaposleni s službo, študijem, problemi, računalniki, mobiteli… in si vsak izmed nas ustvari svoje močvirje, kjer je ugodno in varno. 
Pesem mi je dala misliti predvsem o tem, da si vzamem/o premalo časa zase in sem, inspiriran po njej, posnel video, ki opisuje dan, ko delaš tisto, kar te veseli in ga preživiš nekje, kjer je lepo, brez razmišljanja o problemih, s fokusom na sedanjost.




Objavi Komentar
Objava komentarja