ali:
Zakaj bi morala imeti vsaka šola svoj vrt?
Še ne tako dolgo nazaj je večina otrok slej ko prej prišla v stik s kmečkimi opravili in delom na vrtu, četudi so bili iz mesta, saj so med vikendi in počitnicami pomagali pri sorodnikih ali starih starših, ki so živeli na podeželju. Kako je danes, ne vem. Vem pa, da vsakemu otroku koristi stik z naravo, ki mu ga lahko nudi tudi šolski vrt.
Šolski vrt je nekaj, kar bi morala imeti vsaka slovenska osnovna ali srednja šola, lahko pa tudi vrtec. Vrt otrokom omogoča neposreden stik z naravo in zemljo, fizično in timsko delo ter krepi zavedanje, da delo obrodi oprijemljive rezultate, ki jih lahko na koncu tudi pojemo ali predelamo v čaje, marmelade, sokove in druge shranke. To otroci potrebujejo; ne samo zato, da se bodo zavedali pomembnosti uživanja zelenjave, temveč tudi, da se bodo zavedali truda, ki ga je treba vložiti v to, da nekaj zraste. Da se bodo naučili skrbi in prevzemanja odgovornosti za uspeh in razvili občutek odgovornosti do okolja.
Šolskih vrtovi ponujajo veliko odprtih možnosti. Gre za nekaj, čemur pravijo izkustveno učenje v naravi. Otroci so aktivno vključeni v učni proces, v katerem spoznavajo izvor sveže hrane in pomembnost kakovostne hrane. Razvijajo nove spretnosti, naučijo se delati z orodjem in se učijo potrpežljivost, saj kmalu ugotovijo, da bodo rastline preživele le, če bodo za njih skrbeli in da če ne bodo vložili dela, tudi rezultatov ne bo, za kar pa bo treba potrpežljivo delati več mesecev. Vrt je tudi priložnost za telesno aktivnost, za sprostitev, pa tudi za učenje: za spoznavanje imen rastlin in živali, vremena in podnebja, pomena vode, daje pa tudi smiselnost učni snovi (npr. učenje fotosinteze ni več tako abstraktno). Šolski vrt je priložnost, da se naučijo pomembnosti samooskrbe, ki jo zadnje čase tako zelo poudarjamo in pomembnosti lastnih semen, ki jih lahko otroci zbirajo in sejejo, da imajo svoje sadike, ki jih vzgojijo na okenskih policah učilnic. Tako opazujejo razvoj rastline - od semena do plodov; od mlade rastline, ki ob njihovi pomoči in sodelovanju zraste in obrodi plodove. Lahko izdelajo kompostnik in se naučijo kompostiranja ali pa hotel za žuželke in se učijo vloge živali v vrtu (opraševanje cvetov, pomembnost deževnikov in glist za zemljo itd.). Učijo se tudi higiene in varnosti pri delu, timskega in samostojnega dela. Ko poberejo plodove, jih lahko skupaj pripravijo in uporabijo v receptih, tako lahko otroci spoznavajo nove okuse, nove sorte rastlin, recepte pa odnesejo domov, da jih uporabijo še doma. Videti, kako rastlina raste, se razvija in na koncu dozori plod, pa tudi videti, koliko dela je treba vložiti in za rastline skrbeti tudi med počitnicami, je priložnost za učence, da razvijejo nove veščine, krepijo samozavest in zavedanje, da so zmožni nekaj ustvariti. Šolski vrt je tudi priložnost za večjo povezanost z okolico, za krepitev odnosov v skupnosti (s širšo družino - starši, starimi starši in drugimi sorodniki, učitelji, lokalnimi pridelovalci in kmeti ter ostalo lokalno skupnostjo). Gre za dragoceno izkušnjo, ki si jo bodo otroci za vedno zapomnili. Lažje pa bodo razvili pozitiven odnos do okolja in spoznali človekovo soodvisnost z naravo.
Imamo posameznike, kot je npr. Tamara Urbančič, ki na večih osnovnih šolah vodi kmetijske krožke. Več o tem tu, tu in tu. Pravi, da želi s kmetijskimi krožki pri otrocih vzbuditi ljubezen do zemlje, ki kliče tudi poleti, in ljubezen do zdrave hrane, kar se je v izobraževanju dolga leta zanemarjalo.
- projekt eko šol, Šolska VRTilnica.
Vse šole, tudi tiste, ki nimajo ustreznih površin, spodbujajo da ustvarijo vrtove, če ne gre drugače, pa na okenskih policah. Njihov koncept šolskega vrta je vrt kot učilnica. Učence naučijo osnov vrtnarjenja in spretnosti ter znanja večih predmetov: matematike, naravoslovja, umetnosti, športne vzgoje itd. Vrtovi so namenjeni vzgoji učencev za družbeno odgovornost do okolja, za žive rastline ter s tem posledično navajanje otrok na zdrav način življenja.
- projekt Šolski ekovrt, v katerega so vključene osnovne šole, vrtci, srednje šole in dijaški domovi koordinira Inštitut za trajnostni razvoj, ki nudi strokovno podporo pri zasnovi in izvedbi šolskega vrta ter vrtnarjenju in izobraževanju mentorjev šolskih ekovrtov. O izkušnjah tu: klik, video.
- projekt Sveže in naravno, katerega cilj je promocija sveže zelenjave in spodbujanje večje porabe le-te se izvaja v učilnicah na način, da se pomembnost uživanja zelenjave predstavi s pomočjo power pointa in delavnic, na katerih otroci iz sveže zelenjave naredijo izdelek, ki ga na koncu tudi pojedo. Trud je sicer pohvalen, vendar pa menim, da je v primerjavi z izkustvenim učenjem v naravi bolj suhoparen in manj učinkovit.
Šolski vrtovi v Sloveniji:
Imamo posameznike, kot je npr. Tamara Urbančič, ki na večih osnovnih šolah vodi kmetijske krožke. Več o tem tu, tu in tu. Pravi, da želi s kmetijskimi krožki pri otrocih vzbuditi ljubezen do zemlje, ki kliče tudi poleti, in ljubezen do zdrave hrane, kar se je v izobraževanju dolga leta zanemarjalo.
Obstajajo pa tudi projekti, in sicer:
- projekt eko šol, Šolska VRTilnica.
Vse šole, tudi tiste, ki nimajo ustreznih površin, spodbujajo da ustvarijo vrtove, če ne gre drugače, pa na okenskih policah. Njihov koncept šolskega vrta je vrt kot učilnica. Učence naučijo osnov vrtnarjenja in spretnosti ter znanja večih predmetov: matematike, naravoslovja, umetnosti, športne vzgoje itd. Vrtovi so namenjeni vzgoji učencev za družbeno odgovornost do okolja, za žive rastline ter s tem posledično navajanje otrok na zdrav način življenja.
- projekt Šolski ekovrt, v katerega so vključene osnovne šole, vrtci, srednje šole in dijaški domovi koordinira Inštitut za trajnostni razvoj, ki nudi strokovno podporo pri zasnovi in izvedbi šolskega vrta ter vrtnarjenju in izobraževanju mentorjev šolskih ekovrtov. O izkušnjah tu: klik, video.
- projekt Sveže in naravno, katerega cilj je promocija sveže zelenjave in spodbujanje večje porabe le-te se izvaja v učilnicah na način, da se pomembnost uživanja zelenjave predstavi s pomočjo power pointa in delavnic, na katerih otroci iz sveže zelenjave naredijo izdelek, ki ga na koncu tudi pojedo. Trud je sicer pohvalen, vendar pa menim, da je v primerjavi z izkustvenim učenjem v naravi bolj suhoparen in manj učinkovit.
Pa še moji spomini:
Več kot desetletje je od mojih osnovnošolskih dni, ki so bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in moram priznati, da kljub osmim letom, preživetim v osnovnošolskih učilnicah, nimam posebnih spominov česa smo se učili pri pouku. Spomnim se učiteljev in učiteljic ter sošolcev, pa izgleda šolskih učilnic in okusa šolskih kosil:)
Se pa dobro spominjam, kako smo v četrtem razredu vsak dan v vremenski hišici odčitavali temperaturo zraka in zračni tlak na barometru, podatke pa smo morali vsak dan tudi beležiti (vsak teden sta bila dva učenca zadolžena samo za spremljanje vremena). Kljub začetnemu navdušenju pa je naša vnema hitro popustila, vendar, zaradi vztrajanja učiteljice, z meritvami nismo prenehali in ob koncu šolskega leta smo vsi dobro razumeli osnovne vremenske pojme. Spomnim se likovnega pouka in predvsem tega, da so morali tisti, ki med poukom niso dali miru, na koncu pospravljati učilnico. Še bolj pa se spomnim, kako smo, namesto pouka, ves dan v bližnjem sadovnjaku obirali (vsi učenci in učitelji na šoli) jabolka in si zaslužili celoletno zalogo jabolk, ki so bila potem na voljo v šolski kuhinji. Spomnim se, kako smo krhali koruzo na (šolski!) njivi, da so mi roke skorajda odpadle od mraza in vlage. Koruzo smo namreč rabili za šolske kokoši, pospravili pa smo jo v šolski koruznjak, ki je bil v bližini šolskega hleva in šolskega čebelnjaka. Še dobro se spomnim, kako nam je cvetličarka razlagala vse o sajenju rož in kako smo sami posadili rože v korita, ki so bila nato na šolskih oknih. Spomnim se, kako smo sejali in sadili, pleli in okopavali na velikem šolskem vrtu in pometali ter čistili okolico, predvsem jeseni, ko je bilo veliko odpadlega listja. Takrat smo poleg okolice šole sčistili tudi pločnik, ki je vodil do šole, saj je bil zasut z listjem divjih kostanjev. Spomnim se tudi, kako smo hodili na obiske k bližnjim kmetom in spoznavali kmečko življenje in kmečka opravila. Zanimivo pa je, da smo imeli tudi doma vrt, koruzo in jablane, vendar pa se mi delo doma ni zdelo niti približno tako zabavno kot isto delo v šoli, v družbi sovrstnikov.
Naša osnovna šola se je ponašala z raznimi nazivi, ki jih takrat nisem razumela, niti o njih nisem razmišljala (npr. vzgojno izobraževalni center za horitkulturo, eko šola, zdrava šola, turistična šola z lastnim modelom dela) in čeprav teh učenih nazivov nisem razumela, smo jih bolj ali manj uspešno preizkusili v praksi. Žal je bil med manj uspešnimi projekt šolskega vrta, saj na vrtu posajene rastline niso ravno uspele, ker kljub vsakoletni spomladanski zagnanosti med poletnimi počitnicami ni nihče skrbel za zalivanje vrta. Ko smo zaključili s šolskim letom, namreč nihče ni bil več zadolžen za rastline, da bi jih med poletnimi počitnicami zalival, zato je bil naš pridelek bolj slab. Spomnim se tudi, kako je gozdna učna pot živela samo kadar so prišli z drugih šol k nam na ogled, sicer pa nihče ni skrbel za vzdrževanje.
Za uspeh vseh projektov, ki niso obvezni in predpisani z učnim načrtom, je namreč pomembno predvsem, da je nekdo od šolskih delavcev za izvajanje zadolžen, da ima za to ustrezne pogoje za delo in tako bodo tudi učenci z veseljem sodelovali pri njih in (dobesedno) pobirali njihove sadove. Tako kot smo, zaradi vztrajnosti učiteljice, skrbeli za vremensko hišico, tako bi tudi za šolski vrt. če bi nas k temu kdo spodbujal. V osnovni šoli, ki sem jo jaz obiskovala, šolskega vrta danes žal ni več, tako kot ni več šolskega hleva, šolske njive in koruznjaka. Namesto vsega navedenega imajo lepo negovano zelenico, ki je nobena kokoš ne kazi, saj tudi teh že dolgo ni več. Nekoč podeželska šola je sedaj šola z lepo okolico, od podeželskosti pa je ostal le še sadovnjak, ki smo ga zasadili v mojih osnovnošolskih časih.
V Sloveniji je veliko šol, ki imajo dovolj zunanjih površin za šolski vrt, so pa tudi tiste, ki jih nimajo. Vendar lahko vsaka šola, ne glede na zunanje površine, uredi šolski vrt in to z minimalnimi sredstvi, saj sem prepričana, da jim bo okolica z veseljem priskočila na pomoč, če bodo za pomoč le zaprosili. Lahko pa se vključi tudi v katerega izmed zgoraj opisanih projektov, kjer bodo dobili tudi ustrezno strokovno pomoč. Zato pozivam vse šole, da začnejo z novim šolskim letom razmišljati tudi o šolskem vrtu in ne samo o nakupu nove interaktivne table in nakupu novih računalnikov, za katerimi otroci tako ali tako presedijo preveč časa. Za otroke bo to namreč nenadomestljiva popotnica za življenje.
Naša osnovna šola se je ponašala z raznimi nazivi, ki jih takrat nisem razumela, niti o njih nisem razmišljala (npr. vzgojno izobraževalni center za horitkulturo, eko šola, zdrava šola, turistična šola z lastnim modelom dela) in čeprav teh učenih nazivov nisem razumela, smo jih bolj ali manj uspešno preizkusili v praksi. Žal je bil med manj uspešnimi projekt šolskega vrta, saj na vrtu posajene rastline niso ravno uspele, ker kljub vsakoletni spomladanski zagnanosti med poletnimi počitnicami ni nihče skrbel za zalivanje vrta. Ko smo zaključili s šolskim letom, namreč nihče ni bil več zadolžen za rastline, da bi jih med poletnimi počitnicami zalival, zato je bil naš pridelek bolj slab. Spomnim se tudi, kako je gozdna učna pot živela samo kadar so prišli z drugih šol k nam na ogled, sicer pa nihče ni skrbel za vzdrževanje.
Za uspeh vseh projektov, ki niso obvezni in predpisani z učnim načrtom, je namreč pomembno predvsem, da je nekdo od šolskih delavcev za izvajanje zadolžen, da ima za to ustrezne pogoje za delo in tako bodo tudi učenci z veseljem sodelovali pri njih in (dobesedno) pobirali njihove sadove. Tako kot smo, zaradi vztrajnosti učiteljice, skrbeli za vremensko hišico, tako bi tudi za šolski vrt. če bi nas k temu kdo spodbujal. V osnovni šoli, ki sem jo jaz obiskovala, šolskega vrta danes žal ni več, tako kot ni več šolskega hleva, šolske njive in koruznjaka. Namesto vsega navedenega imajo lepo negovano zelenico, ki je nobena kokoš ne kazi, saj tudi teh že dolgo ni več. Nekoč podeželska šola je sedaj šola z lepo okolico, od podeželskosti pa je ostal le še sadovnjak, ki smo ga zasadili v mojih osnovnošolskih časih.
V Sloveniji je veliko šol, ki imajo dovolj zunanjih površin za šolski vrt, so pa tudi tiste, ki jih nimajo. Vendar lahko vsaka šola, ne glede na zunanje površine, uredi šolski vrt in to z minimalnimi sredstvi, saj sem prepričana, da jim bo okolica z veseljem priskočila na pomoč, če bodo za pomoč le zaprosili. Lahko pa se vključi tudi v katerega izmed zgoraj opisanih projektov, kjer bodo dobili tudi ustrezno strokovno pomoč. Zato pozivam vse šole, da začnejo z novim šolskim letom razmišljati tudi o šolskem vrtu in ne samo o nakupu nove interaktivne table in nakupu novih računalnikov, za katerimi otroci tako ali tako presedijo preveč časa. Za otroke bo to namreč nenadomestljiva popotnica za življenje.
Lepo si to spisala Špela. Sem si prav moral malo sposodit, ko sem pripravljal prispevek o razstavi Šolski vrt včeraj, danes jutri. Lep da ti želim.
OdgovoriIzbrišiŠe povezava http://blog.posadi.si/?p=443