Paleo izziv: PALEOVEMBER 2013

Predavatelj: Marko Roblek.

Leto je naokoli in počasi vstopamo v november. Vsi, ki ste razmišljali, da bi začeli s paleo prehranjevanjem, pa za to še niste zbrali poguma ter tudi vsi, ki ste se paleo že šli, potem pa malo skrenili s poti, ima(mo)te idealno priložnost, da ob podpori paleo skupnosti za en mesec spremenite svojo prehrano. Da bi šlo lažje, smo šli prejšnji četrtek po informacije (pa tudi na druženje s paleo jedci) v Restavracijo Cubis v Šenčur pri Kranju, kjer smo prisluhnili predavanju, na katerem je bilo na enostaven način predstavljeno nekaj osnovnih načel 30-dnevnega paleo izzviva. Po predavanju pa smo bili že kar lačni, zato smo z veseljem poizkusili paleo dobrote, ki so jih za nas pripravili v omenjeni restavraciji.

Mesne kroglice (seveda grass fed) z odlično omako.

Marko Roblek, z minimalističnega bloga, s katerim smo v marcu imeli paleo intervju, je najprej govoril o tem, zakaj začeti s paleo prehranjevanjem, kako se ga lotiti, kam po nakupih in opozoril na pomembnost branja etiket na živilih (na pomembnost sestavin), skupaj pa smo ponovili paleo osnove. Govorili smo tudi o problemih in težavah, ki se lahko prvi mesec na paleu pojavijo: utrujenost, razdražljivost, potreba po sladkem, izločanje vode, stalna koncentracija na hrano, počasna izguba telesne teže in skušnjave. Marko Roblek je imel zelo zanimivo idejo, in sicer da rek "si tisto, kar ješ", obrnemo v: "jej tisto, kar si". Ljudje smo iz vode, beljakovin in maščob, ogljikovih hidratov pa imamo zelo malo. Materino mleko, ki je za otroka idealna hrana, vsebuje veliko maščob, kar kaže na to, da jih ljudje v prehrani potrebujemo bolj kot ogljikove hidrate. Predavatelj je tudi opozoril, da imajo lahko ženske, ki pojedo premalo ogljikovih hidratov, lahko težave s ščitnico, zato predlaga, da pojedo do 100 g ogljikovih hidratov dnevno. Predvsem pa je opozoril, da moramo opazovati in spoznati svoj telo in ugotoviti njegove potrebe po ogljikovih hidratih ter ostalih makrohranilih, saj moramo sami ugotoviti, kako hitro presnavljamo maščobe in ogljikove hidrate.

Tole je bilo zelo dobro, v skodelici so bile bučke (in ne vem kaj še:)), najbolje pa je bilo, da je bil rumenjak še tekoč, jed pa topla.

Govorili smo tudi o tem, da bo šlo lahko kaj narobe, posebno, če se ne bomo dobro pripravili, če ne bomo poznali tematike in sebe, če si bomo zastavili napačne cilje in če bomo slabo planirali. Pozitivno pa bo na nas vplivalo, če bomo imeli podporo okolice in če bomo tudi v primeru prekrškov in pregreškov zavzeli širšo sliko, analizirali svoje napake, namesto da bi zaradi ene napake obupali. Pomembno je tudi, da pravilno kombiniramo živila, da se ne bomo slabo počutili (npr. da ne bomo jedli sadja in oreščkov skupaj). Izpostavljena je bila tudi pomembnost telesne aktivnosti (hoja, tek, plavanje, kolesarjenje, crossfit, vadba z utežmi, ki naj bo intenzivna, raznolika, pa tudi zmerna). Zanimiv pa je bil tudi pogovor o nadaljevalnih paleo izzivih: o vmesnem postenju, o protokolu 16/8, o beljakovinah za zajtrk in OHjih za večerjo (pa tudi o izpuščanju zajtrka kot eni izmed možnosti), o celodnevnem postu, o grešnih dnevih, ki malo zbudijo naš metabolizem in o novih načinih vadbe, ko zamenjamo princip vadbe, da hormone na drugačne, nove načine, spet spodbudimo.

Če potrebujete napotke iz prve roke, nasvete kako se paleo izziva lotiti, kaj, kdaj in kako jesti, imate še možnost, da se udeležite uvodnega predavanja, ki bo dne 8. 11. (več informacij tu: klik). Vendar pa udeležba na uvodnem predavanju ni pogoj za sodelovanje pri paleovembru. Idealno bi sicer bilo, da si preberete kakšno knjigo na to temo, v slovenščino je npr. prevedena knjiga Paleorecept, vendar pa lahko s paleo prehrano začnete že samo z upoštevanjem seznama živil (ki smo ga vsi, ki smo se predavanja udeležili dobili za s sabo, lepo plastificiranega, za na hladilnik:)), ki ga najdete tu: klik in se nato sproti izobražujete. Spletnih virov je več kot dovolj, sedaj jih je vse več tudi v slovenščini. Če vas okolica ne podpira, je tu spletna paleo skupnost, na katero se lahko vedno obrnete z vašimi vprašanji (tudi na RetroSpektivi vam bomo z veseljem odgovorili na vaša vprašanja), dilemami in poiščete podporo.

Okusne kakavove kocke z banano. Jedli smo tudi sladoled, ki pa ga nismo uspeli slikati:)

Če se boste pridružili paleovembru, začnite danes, čeprav je uradni začetek jutri. Predpriprave so namreč ključne. Če se boste začeli spraševati, kaj boste zajtrkovali jutri zjutraj, ko boste že sestradani, trgovine pa bodo zaprte, to ne bo ravno najboljši začetek. 

Tisti, ki ste iz Ljubljane in okolice, pa se lahko zapeljete do Restavracije Cubis, kjer so pripravili paleo meni, ki ga boste v Paleovembru lahko preizkusili, izgleda zelo okusno: klik (na FB poglejte še nadaljnje slike). Njihov paleo meni: paradižnikova juha s pestom, sirloin s pirejem iz sladkega krompirja in zelenjavo, za sladico pa kakavova tortica in limonin sorbet. Glede na okusne jedi, ki so nam jih pripravili pod vodstvom Teje Šmid, ki je tudi paleo navdušenka, ne dvomim, da bo meni vsem v užitek in dokaz, da se na paleu dobro jé:)

O ČOKOLADI, KAKAVU IN PRAVIČNI TRGOVINI

Čokoladni sejem Čokoljana ni bil zgolj sejem na stojnicah ljubljanske tržnice, kjer smo lahko videli in okusili čokoladne izdelke približno tridesetih razstavljavcev, temveč so ponudili tudi čokoladne kreacije na modni brvi in ustvarjalne delavnice za otroke, za odrasle pa naslednja predavanja:

• čokolada v prehrani in zdravju,
• kakav v pravični trgovini,
• vino in čokolada in
• delavnico kuhanja prave vroče čokolade.

Vseh predavanj sva se z Evo udeležili. Bila so poučna, zanimiva in navdušujoča, zato želim nekaj poudarkov izpostaviti. Danes vam ponujam zanimivosti o čokoladi in kakavu ter pravični trgovini, naslednjič pa več o tem, kako skuhati pravo vročo čokolado.

Najprej nekaj besed o kakavovcu ter predelavi kakavovih zrn, spodaj pa več o pravični trgovini, predvsem v povezavi s kakavom in kakavovim maslom ter proizvodnjo čokolade. Čisto na koncu pa boste lahko prebrali nekaj utrinkov z delavnice o vinu in čokoladi.

O kakavovcu:

Theobroma cacao oz. kakavovec je drevo, ki zraste do 20 m, na katerem rastejo plodovi rdečkaste barve, veliki do 20 cm, v vsakem pa je od 30 do 60 semen. Drevo je dobilo ime po theobrominu, ki ga vsebujejo kakavova zrna. Obstaja več vrst kakavovcev. Poznamo izvorne in inženirske različice; le-te so plod genskih manipulacij. Izvorni različici sta npr. sorti kriolo in forestero. Kakavova zrna z drevesa vrste kriolo veljajo za najžlahtnejša, a obsegajo le 1% do 5% svetovne proizvodnje, 80% svetovne proizvodnje namreč pokrivajo zrna vrste forestero. Trinitario pa je umetno nastali hibrid med kriolom in foresterom. Koristi, ki naj bi ga človekovemu zdravju prinašal kakav so, da vsebuje vitamine, minerale, vlaknine, železo, kalij, baker, fosfor, magnezij, antioksidante, ki ščitijo naše celice in flavonoide, ki aktivirajo hormona serotonin in endorfin. Kakav naj bi izboljšal tudi občutljivost na inzulin. Na dan naj bi pojedli pod 50 g temne čokolade (temna čokolada je tista, ki vsebuje nad 60% kakavovih delov). Matično območje kakavovca je v tropskem in subtropskem okolju. Poseben je v tem, da rastlina ne stremi k temu, da bi prerasla drevesa iz svoje okolice ter v tem, da cvetovi uspevajo na deblu, pri odstranjevanju plodov pa je potrebna posebna pozornost. Pravijo, da najboljši kakav prihaja iz Latinske Amerike. Kakavovec je bila vedno zanimiva rastlina prestižnega značaja; danes je predvsem ekonomska rastlina. 

Predelava kakavovih zrn:

Najpomembnejši sestavini za izdelavo čokolade sta kakavova masa in kakavovo maslo. Najprej se zrna, ki so v plodovih, izloči iz ovoja. Vendar pa imajo semena grenak okus, zato je potrebna fermentacija oz. zorenje kakavovih zrn, da se razvije pravi okus. Pri tem se pulpa utekočini, tekočino nato odstranijo in pustijo, da zrna nadalje fermentirajo. V času fermentacije zrna pridobijo temno barvo (sicer so svetle barve). Ko se fermentacija zaključi, sledi sušenje in praženje. Po praženju gredo zrna v nadaljnjo predelavo, izloči se nekakovostna zrna, tako da dobijo več kakovostnih razredov. Po sušenju gredo zrna v drobljenje in stiskanje, da se dobi kakavov prah ali maslo. Mešanica obeh je kakavova pogača oz. pasta, iz katere se naredi čokolado. Iz enega kakavovega drevesa pridobijo letno 2 kg paste.

Pravična trgovina - Zavračaj krivično. Kupuj pravično.

Kakav je zelo dostopen, največja proizvodnja je v zahodni Afriki, predvsem v Gani in na Slonokoščeni obali, ki skupaj proizvedeta 70% svetovnega kakava. Cena izdelkov iz kakava v trgovinah dolgoročno narašča, čeprav od 70-ih let prejšnjega stoletja dalje cena surovine pada. Razlog za to je, da so v sredini 90-ih let prejšnjega stoletja razpadli mednarodni dogovori oz. sporazumi (karteli), ki so omogočali stabilne cene, saj so bile cene do tedaj dogovorjene. Ob ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO) pa je prišlo do liberalizacije trgovine. Cene kakava so začele padati, kupna moč se je preselila k največjim kupcem, moč določanja cene pa je šla s strani proizvajalcev h kupcem. Poleg tega je kakava preveč, trg je z njim zasičen, zato države proizvajalke še znižujejo proizvodne stroške, predvsem stroške delovne sile (tudi z zasužnjevanjem otrok - o tem več spodaj). Pri kakavu stopnja uvozne obremenitve narašča s stopnjo predelanosti, zato se proizvajalcem čokolade splača, da čokolado delajo v Evropi. Evropski trg je znotraj namreč zelo svoboden, v trgovini s tretjimi državami pa ne. Že narejene čokolade se zato v Evropo ne splača uvažati, saj bi bil s tem stroški zaradi uvoznih dajatev previsoki. Zaslužek je v izdelavi čokolade in ne v surovinah. Čokoladni izdelki, ki so po poreklu iz ZDA, npr. tisti multinacionalke Mars, (npr. M&M, Snickers, Mars, Twix) so narejeni v EU in prodani v EU. Večina kakavove paste pa pride v Evropo čez Belgijo. 

Kot vemo so bili v preteklih letih delniški trgi uničeni, zato so se špekulacije preselile na surovine - na trg pšenice, riža, kave, kakava... Pri borzni ceni ni pomembna količina ali kakovost pridelkov, saj je borzna cena postavljena globalno. Vrednosti niso odraz realnih razmer zaradi špekulacij, tendence lobijev so namreč močne. Nihanja cen na trgu surovin niso razmerje proizvodnje in potrošnje. Borzna cena je FOB cena (free on board). Proizvod nikoli ne pride neposredno od proizvajalcev, saj je vmes vmes množica posrednikov, več je posrednikov, ki vzamejo vsak svoj kos pogače, višja je cena. Veliki proizvajalci čokolade imajo svojo mrežo ljudi, ki so zaposleni v državah proizvajalk. Največjih kupcev je samo 10. Proizvajalci surovine prodajo na lokalno organiziranih dražbah, kjer jih veliki kupci kupijo po trenutnih borznih cenah. Razlika med kakavom in drugimi surovinami je v tem, da prva 4 leta nobeno drevo ne rodi, zato se morajo proizvajalci že za semena zadolžiti. Vnaprejšnja zadolženost predstavlja velik problem, saj proizvajalcem borzna cena, če je nizka, ne zagotavlja niti pokrivanja osnovnih proizvodnih stroškov. 

Pri surovinah imamo ponavadi dva tipa proizvodnje, industrijskega in družinskega - ki je manjši. Pri kakavu se povečuje obseg industrijske proizvodnje (monokulturni nasadi kakavovcev). Pravična trgovina sodeluje z družinskimi podjetji ali kooperativami, ki so nekaj podobnega kot zadruge. Proizvajalci se združijo in si med sabo pomagajo tako, da na trgu nastopajo skupaj. Vsi lastniki so hkrati tudi zaposleni, vsi si razdelijo dobiček, primer take kooperative je npr. Kuapa kokoo, iz Gane, ki ima 47.000 članov. Problem je, da take kooperative le 10% proizvodnje prodajo pravični trgovini, ostalo morajo prodati navadni trgovini. Pravična trgovina odkupuje od proizvajalcev neposredno in ne kot običajna trgovina, ki kupuje na borzi, po borzno določeni ceni. Pravična trgovina je trgovinsko partnerstvo, ki si prizadeva za večjo enakost v mednarodni trgovini, ki varuje šibke proizvajalce pred izkoriščanjem korporacij in jim daje možnosti za razvoj. Cena, ki jo plačajo proizvajalcem, krije ceno dela, proizvodnje, pa tudi socialne in okoljske stroške, vsi dobijo 5% družbeno premijo. Odkupna cena, ki jo proizvajalcu plača pravična trgovina se ne spusti pod proizvodno ceno, zato ščiti proizvajalce pred borznimi tveganji. Razlika za proizvajalca je velika, za končnega kupca pa se cena ne poveča veliko. Uspešen primer vključevanja proizvajalcev je npr. britansko podjetje Divine chocholate, katere 45% lastniki so proizvajalci, ki pridelujejo kakav (predvsem iz Gane). Poleg tega pravična trgovina daje avanse, da proizvajalci ne potrebujejo kreditov. Vsi izdelki pa morajo biti v skladu z okoljskimi standardi. Upošteva se biodiverziteta: kakavovci kooperativ rastejo v svojem okolju, zato jih ni treba škropiti kot pri intenzivnih monokulturnih plantažah. V pravični trgovini večinoma delajo ženske, od katerih njihova kultura pričakuje, da morajo denar porabiti za otroke, od moških pa teh pričakovanj ni, le-ti ga lahko porabijo zase (kar seveda ni pravilo). Pravična trgovina enako plača moško in žensko delo. Na Slonokoščeni obali je med največjimi problemi proizvodnje kakava zasužnjevanje otrok, kar je eden izmed razlogov, zakaj je kakav tako poceni (zniževanje stroškov delovne sile). Otroke ugrabijo v Maliju in Brukini Faso ter jih odpeljejo na delo na plantaže. Za več informacij o tem priporočam ogled tega dokumentarca: klik o suženjstvu v čokoladni industriji. V pravični trgovini je seveda otroško suženjstvo nedopustno. Tudi čokolada iz pravične trgovine je zaradi visokih uvoznih dajatev narejena v Evropi. Čokolada je sestavljen produkt (vsebuje še sladkor, lahko tudi mleko, emulgatorje...), čeprav si pogosto predstavljamo, da je kakav osnovna sestavina čokolade, to velja le za temne čokolade. Merilo kakovosti je težko postaviti tudi zato, ker izvornega okusa čokolade sploh več ne poznamo. 

Kako prepoznamo izdelek pravične trgovine? Vsi izdelki so jasno označeni, saj imajo svoj fair trade logo.

Če ima izdelek fair trade logo, je to tudi ekološki. Bolj kot certifikat je pomemben nadzor, ki ga opravlja Fairtrade international, ki na terenu preverja dejansko stanje in preverja, če so upoštevana vsa načela pravične trgovine. Na čokoladah označenih s fair trade logom pa tudi vedno piše od kje so sestavine, od uvoznika pa je možno dobiti tudi natančen seznam od katerega proizvajalca je kakav, saj je sledljivost zelo pomembna.

Splošna percepcija je, da so izdelki pravične trgovine dražji. Morda pa je obratno? Morda je čokolada prepoceni, posledično jo jemljemo za samoumevno, kar je problem, ker se več ne vprašamo o kakovosti, o tem ne razmišljajmo. To je lepo skrivališče za poslovni svet, ki jim nepoučenost potrošnikov pride prav. Pravično trgovino je treba umestiti v to, da izdelki niso primerljivi z običajnimi. Če čokolado pravične trgovine primerjamo z običajno, je seveda dražja, če pa jo primerjamo z eko čokolado, pa ni več take razlike. Čokolade, ki so označeno eko, so namreč večinoma fair trade. Dobre kvalitetne surovine se namreč kupujejo pri istih proizvajalcih.

Koristi čokolade je na Čokoljani predstavila Ana Dobnik, o pravični trgovini pa so predavali:

Tine Čokl iz Cafeja Čokl

Živa Lopatič iz pravične trgovine 3MUHE ter 

Rene Suša iz Društva Humanitas

Vino in čokolada

Aleš Kunej in njegova žena, Emanuela, ki je iz Portugalske, sicer pa je družina Kunej iz Brestanice, sta predstavila vino ter čokolado iz njihove Hiše trte, vina in čokolade Kunej. Pravita, da imata vino in čokolada veliko skupnih točk. Poizkusili smo njihova odlična vina: sauvignon, rosé in modro frankinjo, ki smo jih s pomočjo ocenjevalnih listov poskusili tudi oceniti kot jih ocenjujejo "pravi" preizkuševalci. Proizvajajo pa tudi čokoladno vino, za katerega uporabljajo čokolado iz Ekvadorja in Venezuele. Poskusili smo tudi 3 vrste čokolade. Kunejevi so vključeni v projekt čokoladnih izdelkov, narejenih po navdihu trapistovskih receptov.

Vse fotografije smo posneli na Čokoljani.

DOMAČI PRALNI PRAŠEK

IZBOLJŠAN RECEPT

Recept za domači pralni prašek je bil že objavljen: klik. Vendar pa sem opazila, da ima recept 3 pomanjkljivosti:

1. pralni prašek je potrebno zliti v plastično embalažo, ko je še topel 

2. vsake toliko časa je potrebno prašek močno pretresti, da se ne naredijo (velike) grudice, 

3. kljub pogostemu pretresanju se grudice vseeno naredijo, če pa ga ne pretresemo dovoljkrat, pa je še slabše, saj se voda loči od večjih skupkov praška. Ob doziranju se prašek ne zliva lepo, zato nastaja packarija.

Že od začetka mi pri receptu ni všeč, da je potrebno še skoraj vroč prašek zlivati v plastično embalažo, toplota in plastika skupaj mi nista niti najmanj več. Opažam tudi, da je potrebno prašek močno in pogosto pretresati, če ne želim, da nastajajo grudice, ki preprečujejo, da bi se prašek lepo doziral. Ko sem pralni prašek delala nazadnje, sem bila še posebno površna in ga nisem dovolj vestno mešala, zato se je prašek zelo zgrudil, tako da ga sploh ni bilo mogoče lepo zlivati. Že pred časom sem razmišljala, da bi grude in grudice preprečila z mešanjem s paličnim mešalnikom, kar sem tudi poskusila, vendar, žal, neuspešno. Ko sem topel pralni prašek mešala s paličnim mešalnikom, sem dobila gore mehurčkov, ki so uhajali iz posode, zato sem z mešanjem morala prenehati. Nato se mi je posvetilo! Prašek je potrebno homogenizirati, ko se že ohladi, tako pena ne nastaja, poleg tega je tak postopek veliko bolj preprost, saj vzame precej manj časa. 

Torej, sedaj delam tako:

Potrebujemo:
- 2,5 l vode (in dodatno vodo, skupaj 4 L)
- 125 g Marsajskega (ali drugega, čimbolj naravnega) mila
- 1 zvrhano žlico sode bikarbone
- 1 zvrhano žlico pralne sode

Uporabljam posodo večje prostornine, v kateri zavrem vodo (2,5 L), ki jo nato odstavim. Vanjo vmešam eno naribano milo, premešam in počakam nekaj minut, da se milo popolnoma stopi (ne mešam ves čas, ker se stopi samo). Dodam sodo bikarbono in pralno sodo in malo premešam. Ne čakam, da se zmes ohladi, ampak takoj dolijem hladno vodo, toliko, da je praška cca 4 L in premešam. Ne prelivam v drugo embalažo, kot to zahteva originalni recept, ampak zmes pustim, da se popolnoma ohladi in nič ne mešam. Ko je prašek popolnoma ohlajen (npr. naslednji dan), ga s paličnim mešalnikom dobro premešam, tako da ni nobenih grudic in šele takrat vse prelijem v drugo embalažo. Na ta način mi ni potrebno zlivati še toplega praška v plastiko, prav tako pa ni  nobenih grudic, saj prašek homogeniziram s paličnim mešalnikom. S tem postopkom si skrajšam čas aktivne priprave praška na zgolj nekaj minut (pod 10 minut). Na ta način prašek vedno uspe in to z minimalnim naporom. Eteričnega olja več ne dodajam, ker imamo pri nas tako trdo vodo, da moram uporabiti mehčalec. Doma narejen pralni prašek je majhen strošek, pralno sodo imam za dolgo, sodo bikarbono še vedno kupujem v Eurospinu, kjer je res poceni, voda in elektrika sta zanemarljiv strošek, edini strošek je milo, pa še za tega ne plačam več kot 1 eur. Priporočam vsem!

DIY PROJEKT: ETUI ZA SONČNA OČALA

Poletja je sicer res že konec, vendar pa sončnih očal še nismo popolnoma pospravili v omaro, saj se sonček sem in tja še kdaj prikaže, da nam polepša sive jesenske dni. Tako v upanju, da bo dan sončen, še vedno nosimo sončna očala v torbah in torbicah. In zato potrebujemo etui za sončna očala. Etuiji so ponavadi priloženi le v primeru, ko kupujemo nekoliko dražja očala, pa še ti so ogromni in zavzamejo v torbici veliko prostora. Zato sem se že pred časom lotila izdelave etuija iz blaga, ta DIY projekt pa danes delim še z vami.

Najbolj všečen in nazoren tutorial sem našla pri Sweet Verbeni, ki postopek izdelave lepo prikaže s fotografijami: KLIK!

Sama sem se zgledovala po njenem tutorialu, ker pa nisem imela toliko blaga, da bi ga lahko prepognila po dolžini, sem izvedbo deloma prilagodila. Vendar pa postopka nisem slikala, zato prilagam kar preveden postopek Sweet Verbene.
Uporabila sem enako blago kot pri Mini mejkap torbici, tako da imam sedaj v torbici komplet:).

Potrebujemo:
- filc
- 2 kosa blaga
- škarje, bucike, šivalni stroj

Vir

Postopek:

1. Blago (zunanjega in notranjega)  prepognemo na pol in na blago položimo očala.

2. Izrežemo tak kos blaga, da bo okoli očal 2 do 3 centimetrski rob. Enako storimo z notranjim blagom.

3. Zunanje blago položimo na  filc, ki naj bo nekoliko večji od blaga.

4. Blago in filc pošijemo z vzporednimi šivi, ki naj bodo med seboj ločeni za slab centimeter.

5.Odrežemo odvečni filc.

6. Zunanje blago s filcem prepognemo tako, da je filc na zunanji strani in pošijemo po levem in desnem robu. Tudi notranje blago (ki naj bo obrnjeno narobe - zunanjost znotraj) prepognemo in ga pošijemo po levem in desnem robu.

7. Preverimo, če se očala lepo prilegajo v naš osnutek etuija.

8. Notranje blago obrnemo (da je blago sedaj obrnjeno pravilno) in ga vstavimo v blago s filcem (ki naj bo še vedno obrnjeno tako, da bo filc na zunanji strani).

9. Na zunanje blago prišijemo notranje blago (pošijemo po notranji strani etuija; kot bi zarobili hlačnico ali rokav).

10. Notranje blago potegnemo ven iz etuija.

11. S pomočjo škarij (ali kuhalnice:)) obrnemo zunanje blago tako, da bo obrnjeno na lice (pravilno).

12. Rob iz zunanje strani še pošijemo, da ga fiksiramo.

NOVI RECEPT ZA PALAČINKE IN TAPIOKINA MOKA (PALEO)

Ostali recepti za paleo palačinke: klik!, klik!

Spodnji recept za palačinke je odličen. Pripravi se ga zelo hitro, palačinke se odlično spečejo, zelo lepo se jih lahko obrača, pri čemer se ne trgajo, lepo pa se tudi zvijejo - čisto tako kot običajne palačinke, saj so pripravljene iz osnovnih sestavin: mleka, jajc in moke (tapiokine - več o tej moki spodaj). So okusne in rahle, saj namesto sladkorja dodamo banane. Prvič sem jih naredila brez banane, kar pa vam odsvetujem, ker jih je mučno žvečiti, saj so zelo gumijaste. Ker so bile palačinke brez banane preveč gumijaste, sem naslednjič dodala eno banano, vendar pa se mi je zdelo, da je okus po banani premočan, zato sem naslednjič uporabila samo polovico banane, kar se mi zdi najboljša možnost. Banana poskrbi za rahlost, doda pa tudi okus, zato je nikar ne izpustite. Sicer pa je najboljše, da prvo palačinko spečete in poizkusite ter nato ocenite, ali je potrebno še kaj dodati, rahlost in mehkobo palačink uravnavajte z banano (če so preveč elastične, dodajte še malo banane, če pa so preveč mehke, dodajte še malo moke in mleka). Palačinke vsebujejo precej ogljikovih hidratov in so zelo nasitne. 

Potrebujemo:

40 g tapiokinega škroba oz. moke

1/2 do 1 (manjše) banane

1 jajce

50 do 100 ml mleka

ščepec soli

ghee za ponev
jabolčno marmelado za namaz (ali pa čokoladno mandljevo maslo, lahko tudi navadno mandljevo maslo)

S pomočjo paličnega mešalnika spasiramo banano, ki ji dodamo jajce in 50 ml mleka (kateregakoli: mandljevega, kokosovega, kravjega, kozjega...). Dodamo tapiokino moko in dobro premešamo (lahko kar s paličnim mešalnikom). Po potrebi dolijemo še malo mleka - toliko, da dobimo pravo konsistenco, tako da se masa lepo zlije na ponev (raje bolj redko kot preveč gosto). Ponev segrejemo in dodamo malo kokosove masti, gheeja, palmovega olja ali druge maščobe, ki jo razlijemo po ponvi. Na segreto ponev zlijemo del mase in spečemo na obeh straneh (jaz jih pečem malo dlje, ker so mi bolj všeč zapečene - hrustljave in ne maram bledih). Namažite jih z jabolčno marmelado (lahko jih namažete z navadnim mandljevim maslom ali pa čokoladnim) in jih zvijte ter postrezite.

Tapiokina moka, ki jo uporabimo v tem receptu ne vsebuje glutena. Podobna je koruznemu škrobu (gustinu) in je na embalaži poimenovana kot tapioca starch (tapiokin škrob), tapiokina moka je torej isto kot tapiokin škrob. Pridobijo ga iz korenine cassave, kupite pa ga lahko tudi v slovenskih trgovinah (jaz sem ga kupila pri najboljšem sosedu, kjer ga imajo na polici z azijsko hrano, 400 g stane 2,15 eur). Gre torej za škrob, je vir ogljikovih hidratov. Osebam, ki želijo znižati vnos ogljikovih hidratov se zato ne priporoča. V paleo svetu so mnenja o tem škrobu deljena, zdravim in aktivnim osebam se ne odsvetuje. Tudi arrowroot powder, ki ga pri nas še nisem zasledila v trgovinah, je pa pogosta sestavina tujih receptov, lahko nadomestite s tapiokino moko. Sicer se razlikujeta predvsem v tem, da tapioca jedem doda elastičnost, zato je idealna za palačinke, kruh, piškote ipd., arrowroot powder pa je boljši npr. za torte, kjer je potrebna rahlost. Obstajajo tudi tapioca pearls (biseri), to so granule, ki se uporabljajo za pudinge.

tapiokina moka iz Mercatorja (hipermarket)

Pri paleo receptih na internetu pogosto naletim na sestavine, kot npr. arrowroot powder, ki jih v Sloveniji ni možno kupiti v običajnih trgovinah s hrano. Najde se jih v internetnih trgovinah, morda tudi v specializiranih trgovinah, v katere pa ne hodim, ker jih nimam v bližini. Tapiokino moko sem večkrat videla na polici v trgovini, vendar sem oklevala ali naj jo kupim, saj sem vedela za deljena paleo stališča o njej. Mandljeva moka je sicer zelo uporabna, vendar pa je težje prebavljiva, ima pa tudi veliko omega 6 maščobnih kislin, zato vedno iščem nove možnosti, kako se jo lahko zamenja. Mandljevo moko v receptih lahko nadomestimo s kombinacijo tapiokine in kokosove moke. Tapiokina moka mi je všeč tudi zato, ker nima posebnega okusa ali vonja in je bolj podobna navadni moki, okus mandljev namreč ne spada v vsak recept. Priznam, da včasih pogrešam, ne samo okus, ampak tudi teksturo običajnega kruha, testa za pico in podobnih glutenskih živil in glede na zgornje palačinke, ki so celo boljše od že preizkušenih, mislim, da jo bom uporabila v večih receptih.

tapiokina moka oz. škrob

Še opozorilo za vse, ki imate celiakijo: proizvajalci tapiokini moki včasih dodajo navadno moko in tako goljufajo. Na moki, ki jo jaz uporabljam in je na zgornji fotografiji, sicer piše, da vsebuje 100% tapiokino moko, vendar pa nima oznake, da je gluten-free, zato svetujem posebno pozornost.

DIY PROJEKT: ENOBARVNA MAJICA & ŽEP

Kratek in simpatičen DIY projekt, ki popestri enobarvne majice.

Še ena majčka, ki je potrpežljivo čakala v omari na svojo preobrazbo, je tale zelena H&M majica. Ko sem na Youtubu videla tutorial DIY Pocket Print Tee in našla košček rožastega blaga, sem se lotila dela. Pomagala sem si še s tutorialom No sew pocket T-shirt.

Potrebujemo:

- majico

- košček blaga

- sukanec

- gumb (poljubno)

- bucike, škarje, likalnik, šivalni stroj (poljubno)

Izrezala sem kvadratni košček blaga, za vzorec sem vzela tole: KLIK! 

Blago sem prepognila na vsaki strani centimeter od roba, prepognjene dele pa sem dobro polikala.

Zgornji rob sem zašila na roke, izbrala sem sukanec, ki nekoliko izstopa. Žepek sem namestila na majico in ga fiksirala z bucikami, potem pa je mami s šivalnim strojem žepek našila na majico. Če šivalnega stroja nimate, lahko žepek našijete na roke. 

No, jaz sem našla še en luškan gumb, ki sem ga našila na desno stran žepa (poljubno).

Hitro in enostavno, prenovljena majica pa spet služi svojemu namenu.

JABOLČNA MARMELADA (paleo)

Jabolčna marmelada ni isto kot jabolčna čežana. Pravzaprav najprej potrebujete jabolčno čežano, ki jo z daljšim kuhanjem spremenite v jabolčno marmelado. Kar je pri tej marmeladi najboljše je to, da ne potrebujete želirnega sladkorja. Potrebujete samo jabolka, med in začimbe. Za začetek sem uporabila manjšo količino jabolk, ker pa mi je bil rezultat všeč, nameravam skuhati še kakšen kilogram jabolk. Jabolčna marmelada je namreč idealen namaz za palačinke.

Potrebujemo:

pol kilograma jabolk (tehtala sem že olupljena in očiščena jabolka)
100 ml vode
140 g do 200 g medu
poravnano žličko cimeta
četrt žličke naribanega muškatnega oreščka (za noževo konico)
četrt žličke ingverja v prahu (za noževo konico)
ščepec mletih klinčkov

Postopek je izredno preprost. Jabolka olupite, jih narežete na četrtine in odstranite peške. Izberite posodo, za katero veste, da se marmelada med kuhanjem ne bo prijemala na dno in vanjo dajte očiščena jabolka. Prelijte jih z vodo in pokrito kuhajte do mehkega (čas kuhanja je odvisen od jabolk, moja so bila kuhana v 15 minutah). Ko so jabolka kuhana, jih pretlačite z vilico ter dodajte vse ostale sestavine: začimbe in med. Od sorte jabolk je odvisno koliko medu boste dodali, če so jabolka kisla, ga dodajte več kot če so sladka. Dobro premešajte in jabolčno kašo kuhajte približno eno uro, (odkrito) in jo vsake toliko premešajte, da se ne bo prijela na dno posode. Ko ne bo več polzela iz žlice, boste vedeli, da je gotovo kuhana. Če kuhate večjo količino, upoštevajte, da morate podaljšati čas kuhanja (za večjo količino boste morali kuhati dve uri).

kuhana jabolka pred dodajanjem medu in začimb

Za zgostitev marmelad in džemov morate vedno dodati neko sredstvo, če želite, da se zgostijo. Ena izmed možnosti je, da jim dodate pektin, ki ga lahko naredite sami. Kako? Kisla, neugledna jabolka (ki jih ne lupite) prekrijete z vodo, kuhate, nato pa precedite in dobite pektin (za postopek kliknite: tu). Glede na to, da so jabolka sadež, ki vsebuje veliko pektina, so idealna, da iz njih pripravimo domačo jabolčno marmelado, ki se bo zgostila kolikor želimo, kljub temu, da ne dodamo želirnega sladkorja - dlje jo bomo kuhali, bolj bo gosta. Marmelado lahko hranite v hladilniku do 3 tedne, v zamrzovalniku pa do enega leta, seveda pa jo lahko shranite v sterilizirane kozarce. To storite po običajnem postopku, npr. tako kot je opisano pri konzerviranju pektina.

Kuhana marmelada. Ravno prav gosta.

LOMO FOTOGRAFIJE #17 - NICA

Več o našem potovanju si lahko preberete ---> Tukaj

KAKO ORGANIZIRATI POTOVANJE & ROADTRIP (ZA ZAČETNIKE)

Danes bi nekaj besed posvetila organizaciji krajših potovanj in roadtripov. Zdi se mi namreč, da se marsikdo ustraši planiranja potovanja in se zato raje zateče k turističnim organizacijam, ki pa so precej dražje, poleg tega pa takšna potovanja niso prilagojena posamezniku, tako da moraš slediti (ponavadi natrpanim) urnikom, ki jih pripravi organizator. Če si potovanje organiziraš sam, pa imaš veliko več svobode:  ogledaš si  stvari, ki ustrezajo tebi in tvoji družbi, če najdeš kakšen kotiček, ki je prijeten in zanimiv, se tam zadržiš dlje časa, skratka tudi za spontanost je nekaj prostora.

Je pa res, da je potrebno več samoiniciative, pred odhodom pa ni dovolj, da samo spakiraš potovalko. Predpriprave so namreč najpomembnejše in že preden se odpraviš na pot, moraš imeti vsaj okviren plan, kaj boš počel. Ampak meni je to všeč: listanje turističnih vodičev, branje potopisov na internetu, blogerskih objav, skratka to raziskovanje mest in krajev, v katere se odpravljaš. Pa tudi na samem potovanju potem odnesem več, saj imam že prej nekaj informacij.

Če se torej že doma dobro pripraviš in organiziraš, s tem prihraniš čas in energijo, pa tudi možnost, da bo šlo kaj narobe, je manjša. Sicer se rado kaj zakomplicira, saj vsega ne moreš predvideti že vnaprej, ampak to je ponavadi samo bonus, ker si te prigode najbolj zapomniš in lahko nastanejo zanimive anekdote, ki jih pripoveduješ še leta.

Mimogrede, sama sem zaenkrat potovala samo po Evropi, tako da so ta "navodila" temu prilagojena.

Destinacija

Ideja o tem, kam se nameravam odpraviti, se ponavadi oblikuje več mesecev, ko pa imam dovolj denarja, jo začnem realizirati.  Najbolj idealna lokacija  za vse tiste, ki organizirajo potovanje prvič, je London, saj je turistično zelo razvit in je organizacija zelo enostavna.

Mapa

Takoj, ko začnem z organizacijo, si priskrbim mapo, kamor bom shranjevala vse v zvezi s potovanjem: letalske karte, rezervacije za hostel, zemljevide, zavarovanje, skratka vse, kar bom potrebovala na potovanju.

Letalski prevoznik in datum

Datum izberem na podlagi cen letov in izbire hostla (več o tem spodaj).

Cene letov se namreč lahko zelo razlikujejo. Nizkocenovna prevoznika, ki letita iz Ljubljane sta Easyjet in Wizzair. Ryanair leti iz otoka Krk na Hrvaškem (vendar imajo lahko letala spomladi in jeseni zaradi vetra težave s pristajanjem in vzletom - zamude), iz Pule,  Celovca (ti so nam najbližji – odvisno v katerem delu Slovenije živite). Vsi ti nizkocenovni prevozniki letijo v London in pogosto je ceneje, da letimo v London iz Ljubljane in si potem rezerviramo let iz Londona na želeno destinacijo, kot da iščemo direktni let in moramo plačati še prevoz do nekega oddaljenega letališča. Dobri internetni strani, ki zbirata ponudbe nizkocenovnih letov sta Izlet na dlani in STA Ljubljana (več o tem: KLIK!).

Do letališča se lahko odpravite v lastni režiji, lahko pa si rezervirate prevoz z GoOpti, VamoTamo...

Če greste do letališča z avtom, ga lahko pustite na parkirišču na letališču. Nekateri nizkocenovni letalski prevozniki (npr. Wizzair) ponujajo cenejše cene parkirišč na letališču.

Če ne želite iti z letalom, pa iščete poceni prevoz, ga morda najdete na prevoz.org, kjer ponujajo tudi mednarodne prevoze, tako da se splača pogledati tudi tja.

No, tu je potrebno omeniti še to, da je v ceno leta ponavadi všteta le osebna prtljaga, če pa želite s sabo vzeti večji kovček, je potrebno še doplačilo. Aha, pa še to: osebna prtljaga, ki jo lahko vzamete na letalo, ne sme preseči predpisanih dimenzij, lahko je omejena tudi teža prtljage, poleg tega pa imate lahko v prtljagi predpisano količino tekočin, ki jih morate zapakirati v prozorno vrečko (voda, jogurti, pudingi, želeji, tekočine za leče. Vse ta pravila se lahko med letalskimi prevozniki razlikujejo, tako da morate podrobno prebrati  Baggage policy, ker so doplačila izjemno visoka. Jaz ponavadi v nahrbtnik, ki ga vzamem na letalo, spakiram obleke, kakšne revije in vodiče in pa nekaj hrane.

Za nakup vozovnic preko spleta potrebujete kreditno kartico, nekaj dni pred letom pa ne pozabite, da morate opraviti še spletni check – in (natisniti  vozovnice).

Ker se letališča med sabo zelo razlikujejo in nikoli ne veš, kako hitro boš oddal prtljago in šel skozi security check, si jaz vedno planiram, da bom na letališču tri ure pred zaprtjem vrat za vzlet. Ponavadi lahko dve uri prej oddaš prtljago, potem pa se takoj odpraviš na security check, kjer pa je lahko vrsta zelo dolga (npr. če imajo en security check za vse lete) in ti lahko vzame več kot eno uro časa. Eno dodatno uro pa si vzamem za rezervo (zastoji na cesti, lahko se izgubiš...).

Priporočam vam tudi, da doplačate tistih nekaj evrov za riziko odpovodi.

Letališča so ponavadi kar oddaljena od željene destinacije, tako da morate še z vlakom ali avtobusom do centra mesta. Jaz tega načeloma ne rezerviram, ker so prevozi z letališč dobro organizirani, tako da stopim do informacij in se pozanimam o odhodih avtobusov ali pa kar povprašam voznike avtobusov. Se pa splača, da kupite povratno karto, ker je kar cenejša, poprosite pa jih še za vozni red, da si potem lahko organizirate pot nazaj, sicer boste imeli nekaj težav, posebej, če imate zgoden let domov.

Izbira hostla

Hostli so relativno poceni izbira prenočevanja. Seveda pa si lahko zagotovite prenočišče tudi preko cauch surfinga, kjer domačini ponudijo prenočišče, deluje pa po principu jaz tebi – ti meni. Sama grem sicer raje v hostel, je pa kar nekaj prijateljev dobilo prenočišče preko cauch surfinga in vsi so bili zadovoljni. Se pa tudi ogromno prihrani, saj je cauch surfing zastonj. Edini strošek je ponavadi javni prevoz, saj gostitelji ponavadi ne živijo v centru mesta. 

Če se odločimo za hostel se, preden rezerviramo let,  splača pogledati tudi cene hostlov in potem glede na ceno leta in hostla določiti datum odhoda. Hostle iščem na strani hostelworld, izbiram pa jih glede na overall rating, glede na to, kako so jih ocenili obiskovalci. Pogledam vse fotografije in videe in se potem na podlagi lokacije in  cene odločim za hostel,  vedno pa tudi pogledam kašni so tuši, kako je ocenjena čistoča in kakšna je kuhinja.  Ugotovila sem, da so to pomembnejši kriteriji. 
Druga alternativa hostlu je Airbnb, ki se ga sama relativno pogosto poslužujem, predvsem v mestih, kjer so cene hostlov visoke. Airbnb je spletna stran, kjer posamezniki ponujajo svoja stanovanja v najem. Tako lahko za ceno postelje v hostlu, kjer si sobo deliš še z nekaj neznanci, preko AirBnb najameš celotno stanovanje, le dobro je potrebno pregledati ponudbo. Ko narediš ožji izbor stanovanj, se splača lastniku poslati sporočilo, saj se lahko včasih dogovoriš še za nekoliko nižjo ceno.
Če se odpravljate v države z višjim življenjskim standardom, boste za hrano porabili veliko denarja, zato se splača iti kar tam v trgovino in kupiti sestavine, ter si kakšen obrok skuhati.  Restavracije so drage, cene v trgovinah pa so ponavadi nižje. Kuhinja je tudi prostor, kjer se zadržujejo ostali in imaš možnost spoznati zanimive ljudi.

Prav vam bo prišla tudi ključavnica, saj dobiš v sobi omarico, ključavnice pa ni zraven in ker v omarici pustiš vse svoje imetje, ga tako zavaruješ.

Pri izbiri hostla sem pozorna tudi na to, ali ima zastonj internet. Če želite komunicirati z domačimi, uporabite Skype, da ne bo račun za mobitel previsok. 

Oglejte si tudi, kdaj je recepcija odprta, še posebej če imate pozen let in boste prišli do hostla v poznih večernih urah, da se ne bo zgodilo, da noči ne boste mogli preživeti v hostlu. Če vidite, da recepcija takrat ni odprta, vam pa je hostel zelo všeč, pošljite mejl in se pozanimajte, če vas lahko kdo vseeno počaka.

Potovalno zdravstveno zavarovanje

Čimprej si naročite kartico evropskega zdravstvenega zavarovanja, da ne boste tako kot jaz, ki vedno zadnje dni hodim na ZZZS po potrdila, ker kartico pozabim naročiti. Lahko pa si uredite še potovalno zavarovanje, saj evropska kartica pokrije le nujno pomoč, vse ostalo pa moraš potem plačati sam. Ker je bolje plačati nekaj deset evrov prej, kot nekaj tisoč evrov potem, se mi zdi, da se splača dodatno zavarovati. Cene se razlikujejo od tega, koliko časa boste potovali in pri kateri zavarovalnici se boste zavarovali. Mi smo dali (ko smo šli poleti na roadtrip) za pet dni okoli 40 eur na osebo.

Zemljevidi

Jaz sem še oldskul in uporabljam zemljevide, čeprav je to verjetno v današnji dobi gps-ov čedalje večja redkost. Sicer je gps bolj enostaven, samo jaz še vedno bolj zaupam zemljevidu. Vedno se pozanimam, kje ustavljajo avtobusi, ki vozijo z letališč in si doma natisnem pot od avtobusne postaje do hostla (google maps, ViaMichelin) ali pa povprašam za zemljevid že na letališču ali poiščem bližnje turistične informacije. Ko pa sem enkrat v hostlu, si na recepciji  vzamem nekaj zastonj zemljevidov (vedno kakšnega izgubim ali pa strgam) in ga imam potem vedno pri roki.

Kreditne kartice

Na potovanje nikoli ne vzamem veliko gotovine, ampak vzamem debetno kartico, kamor nakažem denar, ki ga bom potrebovala za potovanje. Če nimate Vise (Eletron), MasterCarda in podobnih kartic, si poskusite to urediti pred potovanjem, saj je dvigovanje na bankomatih z našimi bančnimi karticami zelo drago, plačevanje v trgovinah z le-temi ponavadi niti ni možno. 
Večino plačil tako opravim kar s kartico, če pa dvigujem na bankomatu, pa je tudi provizija precej nižja. Malo se pozanimajte pri bankah, kje ponujajo brezplačne debetne kartice (za študente vem, da se da dobiti brezplačno Viso Eletron pri Abanki, sicer pa tudi pri Banki Koper, NKBM). Pa poglejte si, kakšen imate mesečni in dnevni limit in si ga po možnosti povišajte, če se vam zdi, da bo premajhen, da se vam ne bo zgodilo, da boste kje na blagajni, pa ne boste mogli izvesti plačila (govorim iz lastnih izkušenj:) ).

Free tour

SANDEMANs New Europe Tour

Če boste obiskali kakšno evropsko mesto, se v prvih dneh udeležite free toura, zastonj ogleda mesta, kjer se sprehodite do največjih znamenitosti. No, ogled v bistvu ni čisto zastonj, saj vodniku na koncu daš prostovoljni prispevek. Ti ogledi so res super, saj so vodniki mladi in zagnani, vedno zabavni, mesto pa predstavijo na zanimiv, inovativen način, saj vedno najdejo kakšne anekdote, s katerimi popestrijo ogled. Na takšen ogled se splača iti čimprej, saj tako dobro spoznaš mesto, poleg tega pa ti tudi svetujejo, kaj se splača pogledati. Vedno nudijo tudi kakšne plačljive oglede, ki niso dragi, so pa zanimivi. 
Ponavadi ni potrebna predhodna rezervacija, lahko pa se prijavite za ogled tudi v večini hostlov, pa potem pride vodič po tebe kar v hostel. Preden greste na potovanje, si tako poglejte, če je v mestu možen brezplačni ogled in kje je zbirno mesto, sicer pa lahko izkoristite tudi internet v hostlu za vse željene informacije.

Hrana

Tipična švedska jed: Söttbulle (mesne kroglice) s pire krompirjem in brusničnim džemom

Vsaj enkrat si privoščite tipično jed ali pijačo, da mesto in državo v kateri ste, tudi okusite.

Sprašujte

Če potrebujete kakšne dodatne informacije ali pa kakšen nasvet, povprašajte zaposlene na recepciji hostla, ali pa se ustavite na turističnih informacijah. Vedno se splača spraševati domačine, saj ti dajo kakšno informacijo, ki se je ne najde v turističnih vodičih.

Javni prevoz

Praga

Najbolj se splača, če imaš hostel v centru mesta in imaš vse na dosegu rok, oziroma nog, torej, da ti javnega prevoza niti ni treba uporabiti.  Dobra alternativa pešačenja je kolesarjenje,  kolesa pa si ponavadi lahko izposodite v hostlu. Sicer pa vprašajte v hostlu, kje kupiti vozovnice. 

slovenska reklama na podzemni v centru Londona

Če se boste z javnim prevozom vozili vsak dan, se v nekaterih mestih lahko kupi turistično tedensko vozovnico ali pa dnevno vozovnico, ki se finančno bolj splača.

Če zamudite let
Ker ne poznate mesta in prometa, se lahko zgodi, da ne ocenite dobro, kdaj morate iz hostla, da boste pravočasno na letališču. Če se vam zgodi, da ni avtobusa ali pa se zgodi kakšna druga nevšečnost in ugotovite, da boste letalo zamudili, se vseeno odpravite na letališče. Tam vam bodo, če boste prišli dovolj zgodaj, ponudili vstopnice za naslednji let po znižanih cenah oziroma boste morali nekaj doplačati, da vam spremenijo datum odhoda. Zgodi se vam lahko tudi, da ne boste prišli dovolj hitro skozi security check in bodo vrata za let že zaprta. Odpravite se do okenca letalskega prevoznika, razložite situacijo in doplačajte tistih nekaj deset evrov za novo vozovnico. Na večjih letališčih se namreč skorajda vedno zgodi, da nekaj potnikov zamudi let.  

Dnevnik in fotografiranje
Fotografirajte, da se bodo spomini obdržali dlje časa. Posebej zanimivo je fotografiranje na film z lomo fotoaparatom, saj vedno dvakrat premisliš, kaj boš fotografiral, saj je vsaka fotka dragocena. Poleg tega imaš potem, ko daš fotografije razviti, vsaj nekaj fotk v fizični obliki.
Ugotovila sem, da se med potovanjem ali pa potem, ko pridete domov, splača zapisati nekaj misli o potovanju, o tistih malenkostih, ki so potovanje popestrile. Na ogledih, pa tudi drugod, slišite in opazite veliko zanimivosti, ki pa jih skozi čas, tudi če dobro dokumentirate potovanje s fotografijami, pozabite. Ponavadi je sicer tako, da se takrat nikomur ne da pisati še dnevnika in je vsem to odveč, ko pa čez leta najde te zapise, pa so vsi navdušeni, saj ponovno slišijo stvari, ki so jih že zdavnaj pozabili.

Roadtrip z avtom

Pula - Jack Johnson koncert roadtrip

Če planirate roadtrip z avtom, je vse skupaj malo drugače. 

Roadtrip je bolj spontan, saj vam prej ni treba rezervirati ničesar, še posebej, če greste kampirati. Je pa res, da ste, če kampirate, bolj odvisni od vremena in da imate nekaj dni pred roadtripom kar nekaj dela. 

Lahko se odločite tudi za hostel, vendar upoštevajte, da v centru mesta, kjer se ponavadi nahajajo hostli, ni možnosti brezplačnega (in varnega) parkiranja.

Če nameravate kampirati, lahko najbolj ustrezen kamp izberete s pomočjo strani sl.camping.info/. Večino kampov se da prej rezervirati. To se splača predvsem poleti, ko so kampi zelo zasedeni. No, ko smo šli mi poleti na roadtrip, nismo ničesar rezervirali, ker do zadnjega dne nismo točno vedeli, kdaj bomo šli in smo imeli srečo, da smo bili lahko v želenem kampu, saj so imeli še dan pred našim prihodom vse zasedeno. 
Tako je potrebno imeti še nekaj alternativnih možnosti. Predhodno si zabeležite telefonske številke različnih kampov in vsaj uro pred prihodom v kamp preverite, če imajo še kakšno prosto mesto.

Pot si načrtujete z ViaMichelin, ki  vam tudi preračuna, koliko stroškov boste imeli s cestninami in približno koliko goriva boste porabili. Mi nismo uporabljali gpsa, natisnili smo si navodila za pot in nam je uspelo v prvem poizkusu priti na cilj, tako da gps ni pogoj za potovanja. 

cena diesla v Italiji letos poleti

Pomembno je tudi, da si ogledate cene goriv, saj se cene goriv v različnih državah zelo razlikujejo. Malo načrtujete, v kateri državi boste natočili gorivo, ker boste lahko tako prihranili kar nekaj denarja. 

Fajn je tudi, da imate skupni fond: najbolje je, da pred potovanjem preračunate koliko denarja boste približno porabili za gorivo, za cestnine, za prenočišča, pa tudi za vstopnine, hrano in javni prevoz, potem pa ta denar naložite na debetno kartico in z njo plačujete. Ko smo bili v Franciji, se nam je zgodilo, da ponekod niti nismo mogli plačevati z gotovino: vozovnice za vlak, pa gorivo na samopostrežnih bencinskih črpalkah, ko bi imeli brez kartice kar velike težave. Tudi cestnine smo plačevali s kartico, ker je bilo hitreje in enostavneje. 
No, nam je uspelo stroške zelo natančno poračunati: od 1000 eur, ki smo jih naložili (vsak je dal 200 eur), nam je ostalo 20 eur in ker smo (skorajda) vse plačali iz skupnega fonda, je bilo to tudi vse, kar smo zapravili. Tako smo se izognili stalnemu preračunavanju, kdo je komu koliko dolžan, večjim količinam denarja v denarnici in zbiranju računov, čeprav slednje kar priporočam, ker na bankomatu stanja ne moreš preveriti in kmalu se zgodi, da nimaš pojma, koliko denarja še sploh imaš.

Če imate še kakšno mesto v avtu prosto, lahko ponudite prevoz na prevoz.org in si tako pokrijete del stroškov.

Kar pa se tiče samega načrtovanja ogledov in postojank, svetujem, da upoštevate pravilo manj je več. Za roadtrip si izberite le nekaj mest, da se boste čim manjkrat selili in da boste več dni na enem mestu, ker boste sicer ves čas v avtu, mest in krajev pa si ne boste mogli kvalitetno ogledati.

Uživajte

In pa še zadnje priporočilo: ne obremenjujte se, če ne bo šlo vse po planih, ko boste enkrat na želeni lokaciji se sprostite in uživajte, saj ste na dopustu:).